Kdo mi sname krono z glave?

Župan Radencev Roman Leljak se ne pusti motiti predpisom in zakonom – in prav to je tip politika, ki je v Sloveniji zelo uspeval v zadnjih dveh letih. Kaj si misli o pravni državi in njenih institucijah, pa tudi o vseh državljankah in državljanih, ki igramo po pravilih, je Leljak nazorno pokazal ta teden, ko je Komisija za preprečevanje korupcije potrdila, da je kršil zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Župan je namreč pritiskal na neimenovano direktorico lokalnega gradbenega podjetja, naj se ne prijavlja na občinske razpise. Razlog? Omenjena direktorica ima babico, ki ji zaradi nezadostnega premoženja občina krije stroške bivanja v domu starejših občanov – Leljak je prepričan, da gre za goljufijo in britje norcev iz države in občine. A ker tega ni uradno dokazal in sankcioniral še nihče, se je župan kar sam postavil v vlogo tožnika, sodnika in kaznovalca. In svetlobna leta onkraj vseh svojih pooblastil samovoljno izločil omenjeno podjetje iz občinskih razpisov.

Komisija za preprečevanje korupcije ni imela težkega dela, ko je presojala njegovo ravnanje; kot je ugotovila, je Leljak »presegel namen opravljanja svoje javne funkcije z vidika pravnega oz. etičnega delovanja, ravnal na povsem neprimeren oz. nelegalen način ter svojo župansko funkcijo uporabil v nasprotju s pričakovanim etičnim delovanjem, pravno dopustnimi cilji, vezanimi na javnonaročniška načela, ter s tem kršil integriteto«. Župan pa se ni pustil motiti in je komisiji v odgovor zgolj zabrusil: »Če je to kršitev, bom takšno kršitev tudi ponavljal.« Roman Leljak v svojem pogledu na državo in njena pravila ni osamljen; če bi bila takšna drža značilna le za obskurne lokalne šerife, bi se zanjo zmenil le malokdo zunaj lokalnega okvira. Toda v zadnjih dveh letih je opisana miselnost postala osrednji katalizator bliskovitega razkroja slovenske politične kulture.

Počivalšek krivi KPK in leve medije, Vizjak je krivil »smetarsko mafijo«, Hojs je sanjal o »udbopartijski strukturi«, Janša upira prst v »krivosodje«, »udbomafijo«, »Soroseve lutke« in »medije 571«. Le oni niso krivi ničesar in ne odgovarjajo nikomur.

Pred mesecem dni je protikorupcijska komisija sporočila ugotovitve v preiskavi ravnanja ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška v spornih nabavah zaščitnih ventilatorjev v prvem valu epidemije covid-19. Njeni zaključki so bili nedvoumni in tudi za površnega opazovalca tedanjega dogajanja težko presenetljivi. Počivalškova odkrita protežiranja podjetja GenEplanet in »posla SDS« po ugotovitvah KPK »predstavljajo kršitev integritete«, ki jo zakon opredeljuje kot »pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij« pri preprečevanju zlorab oblasti in funkcij. Čeprav se pri sebi očitno minister dobro zaveda, da ima komisija prav – zaradi česar njenih ugotovitev ni spodbijal z upravnim sporom –, pa Počivalšku niti na misel ni prišlo, da bi priznal storjene kršitve, kaj šele da bi odstopil. »Če temu reče KPK kršitev integritete, je to njihovo stališče, ki pove več o KPK-ju kot o meni,« je minister rohnel po Facebooku. Obremenilne ugotovitve je označil za del širše politične zarote in posledico dejstva, da »sodelujem v določeni vladi«.

»Ministrov odziv je bil popolnoma neprimeren,« ocenjuje pravnik Miro Cerar, nekdanji premier, pod katerim je Počivalšek začel svojo politično kariero. »Seveda imaš tudi kot funkcionar pravico, da si kritičen do institucij, vendar moraš biti pri tem spoštljiv in argumentiran, nikakor pa ne primitiven. Ministrov poziv, da naj vodstvo KPK odstopi, kot odgovor na zelo obremenjujoče ugotovitve tega državnega organa glede ministrovih ravnanj, je izraz arogantne politične mentalitete, ki ruši že tako omajano zaupanje državljanov in državljank v institucije.« Protikorupcijska komisija sicer ministra ni izrecno pozvala k odstopu, toda glede na težo ugotovljenih kršitev Cerar meni, da bi bilo prav, da bi minister Počivalšek vsaj napovedal razmislek o takšni potezi. Ker »gre za del širšega vzorca ministrovih spornih praks v aktualnem mandatu, bi moral tudi premier presoditi, ali ni to morebiti tista kaplja čez rob, ki terja tudi z njegove strani strožjo oceno ministrovega ravnanja, kajti očitno je, da je minister do svojih ravnanj povsem nekritičen«.

Da Počivalšek resnično ne premore samokritike, je jasno. Afera z ventilatorji ni njegov prvi primer resnih kršitev pravnih in/ali etičnih družbenih norm. Februarja 2021, ko je velika večina državljanov in državljank trpela pod vladnim lockdownom in so bila druženja najstrožje prepovedana, gostilne pa zaprte, je minister v gostišču v Ivanjcih veseljačil z lokalnimi veljaki in člani svoje stranke SMC. Nato pa zavajal s trditvami o »zakonitem, utemeljenem in zelo koristnem« poslovnem kosilu ob vodi in »prleškem sendviču«. Po nasvetu svojih svetovalcev za odnose z javnostmi je zmogel še zapis na Facebooku, v katerem je zatrdil, da razume »ogorčenje tistih, ki so že mesece zaprti in mojo potezo razumejo kot nesprejemljiv privilegij ... Odgovornost je izključno moja.«

Toda ministrova dejanja so pokazala, da nikakor ne razume oziroma ne želi razumeti resničnega pomena velike in pomembne besede, ki jo je uporabil – sicer bi bil nemudoma odstopil. To bi mu morali narekovati vest in tudi standardi, ki so še nedavno veljali v slovenski politiki.

Kolcanje za sendvičem

Danes se zdi, kakor da se je zgodilo v nekem drugem življenju, v nekem drugem svetu, dejansko pa so minila komaj tri leta od neke druge afere s sendvičem. Bilo je proti koncu februarja 2019, ko je poslanec vladajoče stranke LMŠ Darij Krajčič odstopil zaradi sendviča, ki ga je izmaknil med sejo odbora za kmetijstvo, ker je bila v trgovini predolga vrsta. Krajčič je svoj »socialni eksperiment« nemudoma priznal, sendvič pa takoj po seji plačal in se za dejanje opravičil. Toda njegova stranka ga je pozvala k odstopu, čeprav se je s svojim delom izkazal kot »strokovnjak, dober človek, kolega in prijatelj«.

Sedaj je povsem jasno, da je bila tedaj LMŠ bolj papeška od papeža. »Šlo je za pretiran ukrep, katerega namen je bil predvsem ustvarjanje videza neoporečnosti stranke. Zadostovala bi že javna graja poslanca in resen interni strankarski opomin pred izključitvijo ter seveda javno opravičilo poslanca – kar je dejansko tudi storil,« razmišlja Miro Cerar. Sam Krajčič – ki za Mladino ni želel dajati izjav – je tedaj zaskrbljeno ugibal, da njegova afera naznanja novo obdobje čistunstva v slovenski politiki, ko bodo funkcionarji odstopali že zaradi najmanjših malenkosti: »Ljudje seveda delamo napake, popolnih ljudi ni. Kje je meja med sprejemljivimi in nesprejemljivimi napakami, je stalna dilema.« Toda ta dilema je že pod naslednjo koalicijo izpuhtela v zrak, slovenska politična kultura pa je strmoglavila – Zdravko Počivalšek je v tem pogledu samo eden, četudi posebej očiten zgled praks sedanje vlade, nad katero ni ne zakona ne boga.

Onkraj kritike, onstran zakonov

Minister Andrej Vizjak tako še pomislil ni na odstop, ko je njemu in celotni vladi velika večina volilnega telesa izrekla odločno nezaupnico na referendumu o zakonu o vodah. Prav tako ni pomislil na odstop, ko so v javnost prišli posnetki njegovih podmiznih dogovorov s tajkunom Bojanom Petanom glede Term Čatež. Položaja se na vse kriplje oklepa tudi ministrica za šolstvo Simona Kustec, četudi je njena nesposobnost izpričana boleče jasno, k odstopu pa jo je s peticijo pozvalo več kot 17.000 zaposlenih iz slovenskih vrtcev in šol. Na drugi strani si minister za obrambo Matej Tonin, ki načrtuje večstomilijonske nakupe orožja, niti ne upa izvedeti, kaj si ljudstvo dejansko misli o njem, ampak s pomočjo koalicijskega valjarja v parlamentu blokira vsak poskus referenduma o svojem početju.

Prevzemanje odgovornosti pred zakonom in volivci je temelj demokracije. Če se vlada požvižga na institucije pravne države in izraze ljudske volje, kot so referendum in demonstracije, ji ne moremo verjeti, da se ne bo požvižgala še na izide volitev.

Kakor nad Zdravkom Počivalškom tudi nad Toninovo glavo visijo konkretni očitki o klientelizmu: portal Necenzurirano je tako razkril, da naj bi njegov resor večkrat prikrojil razpis za nabavo traktorjev po meri ministrovega strankarskega kolega – seveda tudi Matej Tonin dejstvom navkljub zanika vse očitke. Kot jih podobno zanika njegov strankarski kolega, minister za socialo Janez Cigler Kralj, ki je po prvem valu koronavirusne bolezni storil bistveno premalo, da bi ustrezno zaščitil domove za starejše – ko so stanovalci slednjih množično umirali, se je svoje odgovornosti otepal z osupljivo vehemenco. Le minister za notranje zadeve Aleš Hojs se je poleti 2020 za hip spozabil ter spisal odstopno izjavo, potem ko mu ni uspelo preprečiti hišnih preiskav spornih nabav zaščitne opreme. Izjavo je nato menda raztrgal, opogumljen od spoznanja o svoji nedotakljivosti pa Hojs odtlej s posebno slastjo piše rasistične in nestrpne tvite, žali vse drugače misleče, posebno sporna pa je bila njegova vloga pri prekomerni policijski uporabi solzivca in gumijastih nabojev proti protestnikom v Ljubljani jeseni 2021.

In končno, o odgovornosti kakopak niti za hip ne pomišlja predsednik vlade Janez Janša, četudi se afere nanj lepijo – pred dnevi je bil obsojen na pogojno kazen zaradi zavržnih tvitov o novinarkah Mojci Šetinc Pašek in Eugeniji Carl. Pred začetkom je sojenje zaradi njegovih domnevnih mahinacij z zemljiščem v Trenti, za nameček so novinarji razkrili Janševe sporne prijateljske povezave z lobistoma Božom Dimnikom in Andrejem Marčičem, nerazjasnjena ostajajo ozadja njegovih pogovorov z izraelskimi proizvajalci vohunske opreme Pegaz in Janševa vloga pri pripravi razvpitega non-paperja o Zahodnem Balkanu, ki je razburil celotno regijo. Zato pa sta toliko bolj jasni premierova vloga in objektivna odgovornost njegove vlade za povsem zgrešeno vodenje države med epidemijo in s tem vsaj delna posredna odgovornost za več kot 6300 smrtnih žrtev koronavirusne bolezni v Sloveniji.

Izgovori za vsakdanjo rabo

Ti primeri jasno izrisujejo vzorec delovanja Janševe vlade. Njeni funkcionarji se zapletajo v vedno nove afere, v katerih se izkazuje nespoštovanje predpisov in etičnih norm, a tudi kadar je to početje jasno dokazano, redko pokažejo trohico obžalovanja ali dvoma o lastnih sposobnostih. Raje odvračajo pozornost od sebe z vpitjem o zarotah in diskreditacijah vsakogar, ki si drzne podvomiti o njihovi neoporečnosti.

Zdravko Počivalšek je ob objavi ugotovitev o nepravilnosti pri nabavi mask takoj napadel KPK – enako je pred leti storil Janša, ko je komisija opozorila na neznani izvor dela njegovega premoženja. Andrej Vizjak je ob objavi posnetkov kupčkanja s Petanom govoril o »smetarski mafiji«, Aleš Hojs je v kasneje raztrgani odstopni izjavi bajal o »udbovsko-partijski strukturi« odločujočega dela policije, Simona Kustec je izgovore za svojo nesposobnost iskala v epidemiji. Kralj sprevračanja odgovornosti pa je seveda Janša, ki odgovornost za svoje afere preklada na »krivosodje«, »udbomafijo«, »medije 571«, »Soroseve lutke« in »mednarodno levičarsko zaroto«.

»V zadnjem obdobju smo priče bliskovitemu razpadu že tako skromnih etičnih standardov v politiki; tako nizko se politična kultura pri nas od osamosvojitve dalje še ni spustila,« je zaskrbljen Miro Cerar. »Skoraj vsakodnevno lahko spremljamo nespodobne obračune med politiki, grobe diskreditacije drugače mislečih, omalovaževanje in nespoštovanje institucij ... Še vedno sicer živimo v demokratični državi, toda posamezne demokratične vrednote so vedno bolj ogrožene.«

Cerarjeva opozorila so toliko bolj umestna, ker je svoj čas kot predsednik vlade s svojim zgledom utelešal drugačne vzorce delovanja; že ob vstopu v politiko se je zavezal k strpnemu in spoštljivemu komuniciranju in se tega držal ves mandat. Ne glede na to, kaj si kdo misli o njem, ne more biti dvoma, da je bil Miro Cerar v zadnjih letih eden poslednjih džentelmenov slovenske politike. Tedaj tega nismo cenili, danes, ko je Janševa vlada poskrbela za ustrezen referenčni okvir, se marsikomu po tistih časih upravičeno kolca.

Stara šola

Predvsem pa je Cerarjeva vlada izkazovala bistveno več zavedanja odgovornosti kot sedaj vladajoča garnitura. Cerar ni imel resnih zadržkov z razrešitvijo ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, s katero so bili nezadovoljni tudi kulturniki, s premierom pa je prišla navzkriž, ko ni hotela podpreti projekta preoblikovanja rudnikov v zapiranju v rudarske muzeje. Ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar je odstopila po objavi visokih honorarjev, ki jih je pred nastopom funkcije prejemala za delo na fakulteti, njena naslednica Klavdija Markež je morala oditi po razkritjih, da je prepisala del magisterija. Minister za finance Dušan Mramor je odstopil iz osebnih razlogov, je pa nekaj mesecev pred tem njegovo kredibilnost načela afera z neupravičenimi dodatki za stalno pripravljenost, ki jih je prejel kot dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. Sam premier Miro Cerar pa je izgubil voljo za vodenje države, ko je vrhovno sodišče na pobudo SDS »aktivista« Vilija Kovačiča razveljavilo referendum o gradnji drugega tira, na katerem je njegova vlada sicer že dosegla pomembno zmago. Cerar je 14. marca 2018 odstopil.

Tudi njegov naslednik, Janšev predhodnik na premierskem stolčku Marjan Šarec, je izkazoval podoben občutek za politično kulturo. Darij Krajčič ni bil edini vidni politik, ki je v času vlade Marjana Šarca zapustil položaj iz razlogov, zaradi katerih v danes vladajoči koaliciji ne bi niti trenili z očesom. Omenimo primer ministra za okolje Jureta Lebna, ki je odstopil zaradi očitkov o preplačani maketi drugega tira, ki so izvirali še iz prejšnjega mandata. Leben je odstopil, še preden se je KPK sploh izrekla o primeru – kasneje je komisija potrdila, da ni kršil predpisov. Vsaka primerjava z držo Zdravka Počivalška je nemogoča.

Vrnitev v svinčene čase

V mandatu sedanje vlade, četudi obložene z aferami, očitki o klientelizmu in korupciji ter dokazi o zatiranju civilne družbe in neodvisne kritike, so tako odstopili le en minister in dve ministrici. Toda med Aleksandro Pivec na eni ter Tomažem Gantarjem in Lilijano Kozlovič na drugi strani so velike razlike. Pivčevo je odnesla njena vloga Janševe dvojne agentke pri demontaži in marginalizaciji stranke DeSUS, zaradi česar ji je članstvo obrnilo hrbet že pred razkritji afere SRIPT, in nato še nezakoniti brezplačni privilegiji na Primorskem. Aleksandra Pivec se je do zadnjega oklepala položajev predsednice DeSUS in ministrice za kmetijstvo. Tomaž Gantar in Lilijana Kozlovič pa sta odšla kar sama, ko pri sebi nista več zmogla zanikati resnice o Janševi vladi in njenem dojemanju demokracije.

V vsega nekaj letih je tako slovenska politika povsem izgubila čut za odgovornost. Kar je razlog za zaskrbljenost, saj lahko glede na opisane vzorce delovanja upravičeno pričakujemo, da se Janez Janša in njegova vlada ne bosta pustila motiti tudi ob najvišjem in v demokratični družbi najsvetejšem klicu na odgovornost, morebitnem porazu na volitvah. Toda Slovenija nujno potrebuje spremembo politične (ne)kulture.

»Dobri voditelji narod povezujejo, ne pa razdvajajo,« za zaključek pomenljivo opozarja Miro Cerar. »Sposobnost povezovanja in sodelovanja pa je odvisna predvsem od tega, kakšne zglede dajejo tisti, ki so na vrhu. Bojim se, da so v Sloveniji v tem trenutku primitivizem, ostri ideološki spopadi, duhovna netoleranca in nasploh dojemanje politike zgolj kot instrumenta moči in konflikta na točki, s katere se bomo lahko le s težavo, oziroma le z veliko prizadevnostjo in bistveno drugačnimi pristopi, vrnili v neko normalno politično kulturo. V teh okoliščinah je ključnega pomena, da na oblastnih funkcijah prevladajo ljudje s čutom za odgovornost in ustreznim razumevanjem demokracije. Pa tudi državljani in državljanke se moramo še naprej truditi, da ne zaspimo, temveč nenehno spodbujamo nosilce oblasti k resničnemu in ne zgolj navideznemu uveljavljanju demokratičnih vrednot, pravne države ter višjih standardov politične odgovornosti. Sicer se bomo pregovorno skuhali kot žabe v kropu, in še preden se bomo zavedeli, se bomo znova znašli v sistemu, ki bo močno spominjal na tistega, iz katerega smo se izvili pred tremi desetletji.«