Ali Slovenci sovražijo Ukrajince?

Ksenofobna Zlovenija

POP TV in 24ur.com sta objavila prispevek pod naslovom »V Sloveniji že 6000 ukrajinskih beguncev. Kakšno pomoč lahko pričakujejo?« o odločitvi vlade, da se ukrajinskim beguncem, ki živijo zunaj nastanitvenih centrov, povrnejo stroški nastanitve. Istočasno lahko begunci zaprosijo še za prejemke za preživetje.

Prispevek sicer navaja nekaj podatkov o njih: računajo lahko na denarno pomoč za osebno namestitev, torej denar za najemnine, nato še za preživetje. Država ukrajinskim beguncem ne bo krila samo najemnin, temveč bo vsakomur, ki ne bo bival v nastanitvenem centru, nakazala še pomoč glede na slovenski minimalni dohodek, kar je s 1. aprilom znesek 421 evrov. Velja za prvo osebo, nato pa po lestvici še dodatno za vsakega naslednjega družinskega člana. Za dve osebi bi tako družine dobile 130 odstotkov minimalnega dohodka, za tri osebe pa 160 odstotkov. Ni mogoče spregledati, da pri tem govori o »velikodušni« pomoči države, kar pomeni, da so uredniki in novinarji intonirali razumevanje finančne pomoči, ki je tiste njej nenaklonjene še dodatno razjezila.

A bolj od višine pomoči nas mora pritegniti naraščajoča mentaliteta strahu in privoščljivosti, ki jo ob tem razvijajo Slovenci do beguncev, v preteklosti pa je že bila predmet izjemno intenzivnega priročnega političnega hujskaštva in intenzivnega sovraštva. Smo ob prihodu ukrajinskih beguncev lahko deležnih podobnih izbruhov ksenofobije, kakršne je politika pospešeno širila v zadnjih nekaj letih, da bi sledila svojim političnim ciljem? Lahko tovrstni odzivi zasenčijo ali celo preglasijo siceršnje novice o prijaznem in srčnem sprejemu Ukrajincev pri nas?

Janša je obrnil ploščo

Ob agresiji na Ukrajino in obsežnem eksodusu se že dlje časa se sprašujemo, kaj je prispevalo k temu, da je Janševa stranka, ki je svojo politično agendo v preteklih letih gradila na napihovanju sovraštva in tudi ksenofobiji do beguncev, v popolnosti obrnila ploščo. Propagandna agenda identifikacije z Ukrajino sicer pojasni drugačnost tokratnega odnosa do njih, postala je ključna tema njegove predvolilne kampanje. Še več, imidž solidarnosti in apeliranja na čustva sočutja je bistven in pomemben zastavek tokratne psihoretorike, s katero se je Janša odločil nastopati na volitvah. Ko je bila vlada nedavno povprašana po nenadnem obratu, se je za trenutek zapletla v razlagi, hipokritično zapadla v rasizem z uvedbo razlikovanja med »pravimi« in »nepravimi« begunci in hitela pojasnjevati, v čem je bistvena razlika med migrantsko krizo po letu 2015 in trenutnim vojnim dogajanjem, konkretno med ukrajinskim in afganistanskim beguncem.

Če je ena vrsta dilem v času vojne v Ukrajini povezana z novo psihopolitično taktiko SDS, je druga z odnosom do beguncev. Se bo ksenofobna retorika v novi situaciji, ko je politika solidarnosti do Ukrajincev postala izrazita Janševa ideja, začela obračati proti njemu samemu? Se lahko zgodi, da mu bodo sovražno nastrojeni Slovenci, ki jih je s svojim širjenjem sovraštva v preteklosti modeliral po svoji meri, zamerili preveliko solidarnost, saj minister Aleš Hojs omenja sprejem celo do 200.000 Ukrajincev, medtem ko je doslej veljala tako rekoč ničelna stopnja tolerance do vsakega begunca? Bodo na koncu volivci »kupili« starega, ksenofobnega Janšo, ali morda novega, prijaznega in sočutnega?

Najprej poskrbeti za slovenske državljane

Poglejmo si za začetek nekaj značilnih komentarjev pod navedeno objavo, ki v ničemer ne odstopajo podobnih drugod. Ker spletni mediji zelo pazijo, da ne bi spodbujali sovraštva do ukrajinskih beguncev, lahko komentarje pretežno najdemo le na družbenih omrežjih, saj je drugod komentiranje največkrat onemogočeno. Spodaj navajam najbolj všečkana mnenja, ki prepoznavno dominirajo pod objavo omenjene novice na Facebooku:

»Sočustvujem s takimi, ki morajo bežati pred vojno vihro … žalostno pa je to, da država prej ne poskrbi za lastne državljane. Pa vedno je veliko takih, ki živijo pod pragom revščine … beguncem pa nudijo vse.«

»Seveda je treba pomagat ljudem, ženskam in otrokom, ki se znajdejo v taki žalostni situaciji…ampak, da imajo pa večje ugodnosti in so finančno ‘stabilnejši’, kot lasten narod… ne, ne in ne.«

»Kdo ve, bognedaj, da se mi znajdemo v vojni, me prav zanima, Če bi nam druge države, v katere bi se zatekli, nudile vse ugodje, boljše kot svojim državljanom.«

»Vse ok, super razumem situacijo. Ampak dejansko jim bo bolje kot nam, ki delamo, stanovanje, hrana, žepnina itd.«

»Pri nas pa revni nimajo pravice do kaj takega, ki tudi za kruh nimajo.«

»Me res zanima, koliko teh beguncev je dejansko revnih, saj je splošno znano, da reveži ne odhajajo od doma.«

»Vse kar je prav…tukaj ste šli čez vse meje normale. Ne more bitk za status begunca več denarja, kot za nas zaposlene. Vsem je pokazat, kako bogata država smo. Tem ljudem je treba dati zaposlitev, ne pa da se bodo ustalili na teh transferjih in tako ostali tja do upokojitve.«

»Banda slovenska…delavec gara cel mesec, da dobi minimalca (s tem, da dobi dodatek na minimalca), pride begunec, takoj dobi 1100€, streho nad glavo, ki mora biti s petimi zvezdicami, vse brezplačno, same ugodnosti…naš pošten delavec pa se mora boriti na vsakem koraku ker ga povsod potlačijo in izkoriščajo…«

»Eto vam SDS-ovci… potem pa da se voli take politike, gnojne bule…ne podpiram vojne, smili se mi narod, ampak se mi smili tudi nas, zdaj pa da bi bili protesti proti tem ugodnostim, bi pa Slovenci na minimalni placi bili spet najslabšsi. POTREBNO BO SPET IT NA ULICO.«

»Skratka, ta moment se v Sloveniji bolj splača biti Ukrajinec kot državljan RS. Kot vedno, nam je država mačeha. Vem, da tam ljudje trpijo, ampak država mora najprej poskrbeti za svoje državljane.«

»Imajo več in boljše ugodnosti kot davkoplačevalci in državljani te države.«

»Zanimivo pa je, da so jim te ugodnosti podelili tisti, ki so se pritoževali in bemtili nad ugodnostmi, ki so jih imeli begunci in migranti, ki so prihajali iz Afganistana, Sirije, Somalije, Iraka,…. le da nobeden od teh ni prišel s svojim vozilom (beri višjega cenovnega razreda in bil oproščen plačila AC, da nobeden od njih ni kupoval nepremičnin.) Zanimivo.«

Spomin na eksplozije sovražnega govora

Navedel sem tiste komentarje, ki so bili najbolj všečkani in so v tem smislu najbolj reprezentativni za detekcijo večinskega mnenja. Beguncem naklonjenih odzivov je komaj za vzorec. Govorimo o majhnem vzorcu, vendar je mogoče podobne komentarje zaslediti povsod. Seveda nas navedki v spominu popeljejo predvsem v leti 2015 in 2016, ko smo spremljali eksplozije sovražnega govora in neverjetno zlobo, o čemer sem podrobno pisal in odkrival predvsem, da antiislamizem spominja na govorico nacističnega antisemitizma. Zaenkrat še ne vemo, kakšna je količina in intenzivnost tovrstnih mnenj, toda zdi se, da so že prepoznavno prevladujoča.

Ob tem si lahko zastavimo nekaj temeljnih »raziskovalnih« vprašanj za analizo: so mnenja o ukrajinskih beguncih podobna ksenofobnim izbruhom, kot smo jih srečali v preteklosti, se od njih razlikujejo in po čem, če se? Jih lahko označimo za ksenofobna v polnem pomenu besede, o čemer sicer v primeru sovraštva do »afganistanskih« in drugih beguncev poprej ni bilo nobenega dvoma? Bomo iz ust vsakokratnih ksenofobnih hujskačev na oblasti že kmalu slišati apele k strpnosti in s tem doživeli še en nenavaden zasuk in presenečenje? Morda premier z naklonjenostjo ukrajinskim beguncem stavi preveč in se bodo njegovi volivci zato dvignili proti njemu? In tudi obratno: če se ne bodo, kako to pojasniti?

Naj spomnim, med »zmagovitimi« argumenti proti beguncem so v preteklih letih, ko smo izkušali strašljive dimenzije Zlovenije, bili naslednji: »Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih«, »Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom« in »Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati«, če naštejem nekatere med njimi, ki sem jih takrat klasificiral in naštel. Tokrat se dejansko ponavljajo skoraj isti, pričakovano pa so, glede na versko pripadnost, izostali argumenti o kulturni in verski različnosti. Denimo o tem, da bodo begunci islamizirali Evropo in uničili naše krščanske korenine.

Analizirati »smiselnost« tokratnih argumentacijskih linij nasprotnikov beguncev je najbrž odveč, kajti več kot jasno vsi po vrsti tendenciozno zanemarjajo številne psihosocialne okoliščine, npr. stisko bežanja pred vojno in grozljivo izkušnjo, pa da obstaja neprimerljiva razlika med njihovo najemniško nastanitvijo in običajnimi slovenskimi razmerami življenja, da do prejemkov ne morejo biti upravičeni, ko bodo pri nas našli službo in podobno. Hkrati se frekventno pojavlja motiv odziva »Naj gredo delat«, čeprav so komaj prispeli v Slovenijo in seveda službe ne morejo najti čez noč, obenem pa temu nasproten »Še za nas ni služb«. Skratka, karkoli že ukrajinski begunci storijo, iščejo ali najdejo službo tako ali drugače, bo narobe.

Dosedanje reakcije predvsem manifestirajo neprivoščljivost zaradi prejemkov, dvom v njihovo dejansko socialno stanje in strah, posledično sugerirajo zavračanje ukrajinskih beguncev in njihovega prihoda v Slovenijo, nekaj manj pa sovraštvo v obsegu evropske migrantske krize po letu 2015. Vse klasične definicije pojma ksenofobije govorijo o obojem: strahu ali sovraštvu do tujcev, zato element sovraštva zanj ni nujen pogoj. Jim je pa več kot očitno skupna privoščljivost glede višine prejemkov in bonitet, zavračanje pa je skoraj enakomerno usmerjeno proti njim in vladi, ki je zanje poskrbela. Zelo značilno izraženo je zanikanje lastne nesolidarnosti skozi pritrjevanje temu, da oni so solidarni, vendar…

Zaenkrat je komentarjem skupna določena zadržanost do aktualne vlade v kritičnosti – kakor da zamere niso takšne intenzivnosti, kot bi jo verjetno srečali v primeru »leve« vlade, kar je najbrž posledica šoka ob popolni spremembi političnega vzorca v Janševem delovanju. Kakor da državljani preprosto še ne vedo, ali Janši v njegovi solidarnostni gesti zaupati ali ne. V tem smislu je tudi težko definirati, ali je trenutna ksenofobija do ukrajinskih beguncev pretežno obarvana s predznakom desne politične pripadnosti, kar smo ugotavljali doslej.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na na spletnem blogu IN MEDIA RES**