Orodje populizma

Približujemo se volitvam v Sloveniji in na Madžarskem, v sosednji državi bodo volili že to nedeljo. Hkrati z volitvami bo tam potekal tudi referendum s takšnim vprašanjem: »Ali podpirate pouk o spolni usmerjenosti in seznanjanje mladoletnih s postopki za spremembo spola v javnih izobraževalnih ustanovah brez privolitve staršev?« Madžarska je sicer predhodno že prepovedala »prikaz in promocijo homoseksualnosti in spremembe spola nepolnoletnim v šolah, medijih in reklamah« ter uvedla več zakonskih sprememb, ki posegajo v temeljne človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBT, kar pa je v nasprotju z zakonodajo in smernicami Evropske unije. Zakaj potem Orbán potrebuje še referendum?

Jasno je, da bo tako njegova vlada za »nazaj« potrdila, da je ves čas delala prav in zgolj to, kar ji je naložilo ljudstvo. S tem bo poskusila razvrednotiti kritike EU, ki nanjo letijo zaradi avtoritarnega vladanja. In zakaj so v toliko državah na udaru ravno pravice žensk, lezbijk, gejev in transspolnih oseb? Avtoritarni populisti potrebujejo za idejno delitev neki pomemben družbeni problem, hkrati pa poenotenje zaradi nekega sovražnika, seveda ideološkega. Prav pravice in obstoj skupnosti LGBT so se izkazali za učinkovito orodje, ki staro-nove vrednote utemeljuje na nenehnem ustrahovanju in gojenju sovraštva. V današnji družbi so občutljiva točka dosega obojega otroci. Omenjanje oseb LGBT kot tistih, ki naj bi ogrožali državo in njeno identiteto, danes jasno povezuje nekatere države evropskega vzhoda, enak nagovor pa uporablja tudi Putinova oblast v Rusiji. Prav z vidika oboroženega spopada v Evropi je zato treba pokazati na te močne kulturno-ideološke povezave.

Neposredni učinek podpore referendumu na Madžarskem bo, da bo podajanje informacij in znanj, s katerimi so šole zavezane k zmanjševanju pritiska okolja na manjšino LGBT, prepovedano. Že zdaj je delovanje nevladnih organizacij na tem področju označeno za propagando, čeprav je to v izrecnem nasprotju s predlaganimi praksami izobraževanja OVSE, Sveta Evrope, Unesca in Urada Združenih narodov za človekove pravice – te izhajajo iz leta 2010. Kaj je namreč smisel in pomen predlaganih praks? Preprosto, da poudarijo, da imajo izobraževalne ustanove odgovornost pri zmanjšanju stigme in pritiska na ranljive družbene skupine.

Glede tega v Sloveniji podcenjujemo pritisk na učiteljice in učitelje. Pod pritiski partikularnih vrednotnih interesov staršev je pri nas doslej klecnil že marsikateri ravnatelj, ministrstvo za šolstvo, urad za šolstvo, pri čemer niti liberalna oblast ni bila izjema. Kot da smo zgubili kompas in ne vemo več, kakšen je pomen javnega šolstva, kaj pomeni uveljavljanje skupnih, splošno sprejetih vrednot ter spoštovanje različnosti, varovanje človekove ranljivosti. Zdi se, da smo idejo bolj ali manj odkrite vpeljave posamičnih vrednot v šole vede ali nevede postavili na isto tehtnico s splošno zahtevo po zmanjševanju diskriminacije in pomenu vzgoje zanjo.

V Sloveniji podcenjujemo pritisk na učiteljice in učitelje. Pod pritiski partikularnih vrednotnih interesov staršev je pri nas doslej klecnil že marsikateri ravnatelj.

Kakšne so torej naše demokracije, če omogočajo, da se nekaj, kar sodi med človekove pravice, pod pretvezo demokracije obravnava bodisi kot referendumsko vprašanje bodisi kot kršitev pravic staršev v šoli? Čeprav po 90. členu slovenske ustave ni dopustno razpisati referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, smo leta 2015 sprejeli odločitev, da zakonske zveze lezbijk in gejev niso enakovredne zakonskim zvezam heteroseksualcev. Enako se je zgodilo že leta 2001, ko smo onemogočili enakopraven dostop do postopkov biomedicinske pomoči samskim ženskam. To je le del dogajanja: na drugi strani je z zmerjanjem, da gre za »LGBT-propagando«, tudi pri nas prišlo do posega v strokovno avtoriteto javne šole, ki je ta ne prestaja prav nič uspešno. Za LGBT-propagando je označena malodane vsaka informacijo o življenju, stiskah in pravicah pripadnikov skupnosti LGBT. S tem se uveljavlja tiho pravilo, naj bodo te informacije raje izločene iz javnega življenja, življenje pripadnikov skupnosti LGBT pa ponovno zasebno, obrobno, še najbolje – nemo in nevidno. Če je seznanjanje učenk in učencev s spolnimi razlikami, spoli in seksualnostjo označeno za propagando, je potem izločanje teh tem iz javnih ustanov res neideološko? Se zavedamo, da je pod pretvezo propagandizma na tnalu prav spoštljivo razumevanje življenja in vključujoče delovanje družbe? Namera, da seznanjanje učenk in učencev s spolno razliko, spoli in seksualnostjo označimo za propagando, meri na to, da sebe izvzame iz ideološkosti. Razlog za to izvzetje je seveda pretenzija po resnici. A prav zaradi te pretenzije jedro razpihovanja homofobije ni nujno homofobično, ampak oportunistično. Ne Putinu ne Orbánu niti drugim avtoritarnim populistom pri oblikovanju skrajnega konservativnega bloka ne gre za resnico, ampak za vodenje tistih, ki so v imenu resnice pripravljeni delovati njim v prid.

Kako torej poučevati človekove pravice v javni šoli, ki je deklarativno ločena od cerkve, pri čemer pa naj imajo versko-moralna prepričanja staršev odločilno vlogo? Kako poučevati človekove pravice v javni šoli v državi, ki se je nacionalno med drugim utemeljila s tem, da je izbrisala 25.671 svojih prebivalk in prebivalcev? Si sploh lahko predstavljamo, da bi v slovenski javni šoli ne le smeli, ampak tudi zmogli poučevati o izbrisu? Kdaj bo čas, da bo na primer ta množična kršitev človekovih pravic zapisana v učbenikih? Bodo do tedaj mladim imele pravico o tem govoriti vsaj nevladne organizacije? Slovenska država si s svojim odnosom do izobraževanja o človekovih pravicah, med katere sodijo pravice žensk in pripadnikov skupnosti LGBT, žaga vejo, na kateri sedi. Če bi ravnala nasprotno, bi se okrepila kot demokracija, ki je prostor svobode in človekovih pravic sposobna omogočiti in varovati.

Nasprotno pa se v slovenski šoli zdi, da na isti ravni stojita pravica osebe do nediskriminiranosti na eni strani in pravica oseb do izključevanja in diskriminiranja na drugi. A s tem je pač vse narobe. Pravica do svobode govora ne zajema izražanja rasizma, mizoginije, homofobije, transfobije, skratka sovražnosti, in kršenja človekovih pravic in demokracije, zato to dvoje ne more biti varovano, kot se pogosto razlaga. Če bi bilo to res, bi potemtakem moralo biti zavarovano kot pravica do sovražnega govora. Prav takšno nevarno in populistično popačenje vidimo pri vsakem zavzemanju za »svobodo«, katere namen je omejevanje drugih ljudi. Tako pri moralističnem geslu »Za otroke gre« na primer nemudoma vemo, da bomo morali za dosego tega sicer plemenito zvenečega cilja nekoga izključiti iz družbe, recimo LGBT-otroke ali pa otroke iz mavričnih družin. Barva polti nekega človeka ali spolna usmerjenost ne more biti mnenjska ali moralna niti identitetna kategorija. Sicer privolimo v temeljno nerazumevanje skupnega okvira vrednot in norm, kot so se v procesu po francoski revoluciji dokončno izoblikovale po drugi svetovni vojni, vključene pa so v našo ustavo in druge konvencije, katerih podpisnica je še zmeraj Republika Slovenija.

Ravno zato se javna šola ne sme in ne more prilagajati ali podrejati partikularnim vrednotam ali pritiskom staršev, sploh pa ne tistim, ki so nasprotni tem skupno dogovorjenim stališčem in varovanim pravicam. Predvsem, če nočemo, da se instrumentalizirajo za uveljavljanje kakšnega razdeljujočega, izključujočega in zatiralskega ideala. Morda celo takšnega, ki je namenjen oblikovanju novega političnega bloka. Pri tem ni nepomembno, da je ost ideološkega napada vedno usmerjena v nevladne organizacije, ki se zavzemajo za človekove pravice, in da se ta propaganda v Rusiji, Srbiji, na Madžarskem, Poljskem in Hrvaškem, pa tudi pri nas vedno znova izvaja prek lažne civilne družbe ter vladnih »nevladnih organizacij«.

Na koncu se zato moramo vrniti na Madžarsko. Nihče, ki razume, kakšno oblast je v treh povezanih mandatih vzpostavil Orbán, ne more reči, da bi bilo vse drugače, če bi Madžari končno volili drugače. Moramo si znati predstavljati, kaj se zgodi, ko oblast, namesto da bi zagotavljala demokratičnost, državo in njene aparate ugrabi za svoje namene. Prav to nam mora biti v poduk, da v tem smislu tudi ustroj Slovenije in njenih demokratičnih stavb ni odporen. Zato se takšnemu totalitarizmu lahko upremo le z več javnega in avtonomnega šolstva, javnega zdravstva, javnega sodstva, javnih medijev in kritične umetnosti. Če ne prej, smo to v zadnjih dveh letih verjetno že spoznali, saj so prav oni največji trn v peti oblasti. 5