Lomljenje valov

Dve leti po začetnem stiku z novim koronavirusom in prvim zaprtjem države v družbi prevladuje vtis, da smo v Sloveniji končno dosegli tako želeni prelom in da so najbolj črni dnevi hitro rastočih krivulj in rigoroznih lockdownov vselej za nami. Vlada je že sprostila dobršen del zaščitnih ukrepov, ulice in kavarne so polne ljudi, vrnili so se koncerti in druge javne prireditve, vrtci in šole so povečini odprti, domovi za starejše pa sprejemajo obiskovalce. Predsednica vladne skupine za cepljenje Bojana Beović je zatrdila, da je slovenska družba že dosegla »začasno prekuženost«, minister za zdravje Janez Poklukar pa je zadovoljen, ker se število hospitalizacij ne povečuje. Smo torej dejansko premagali covid-19 oziroma je virus končno dosegel tako želeno endemičnost – stopnjo razvoja, na kateri je sicer nenehno prisoten v družbi, vendar zanjo ne pomeni več hujše grožnje?

Podatki so pomirjujoči: četudi še nismo na točki, ko bi si lahko povsem oddahnili, se zdi, da človeštvo in covid počasi dosegata nekakšno evolucijsko ravnovesje. Četudi virus še zdaleč ni izginil, je umestno upanje, da se ne bodo več ponovile stiske iz prvih valov; deloma to upanje temelji na naravni dinamiki razvoja mikroorganizma in vse bolj uspešnih cepivih in zdravilih, deloma pa na preprostem dejstvu, da se tudi kot družba in kot posamezniki vse bolj navajamo nanj. Dokaz za to je kar sedanji val okužb, ki ga poganja nova, doslej rekordno kužna podrazličica omikronske verzije koronavirusne bolezni, poimenovana BA.2; četudi je ta znova (ali še zmeraj) povsod okoli nas, je njena prisotnost za družbo vse manj moteča.

Omikron kot rešilna bilka

O novem skokovitem porastu okužb so že pred dvema tednoma poročali iz Velike Britanije, Nemčije, Kitajske, Južne Koreje, Finske, Švice, Belgije ... Krivulje rastejo tudi v Sloveniji, tedensko povprečje okužb v trenutku pisanja tega članka še vedno znaša zelo visokih 2800 primerov, hospitaliziranih je okoli 300 bolnikov, od tega 55 v intenzivni terapiji. Še vedno za posledicami okužbe vsak dan umre nekaj ljudi; trenutek, ko bi bilo umestno v znamenje zmage naročati nove prelete vojaških lovcev, tako še ni napočil. »Visok delež prekuženih skupaj s cepljenimi je zmanjšal število težjih potekov in smrti, ki pa še vedno ni zanemarljiva, kar se vidi na podatkih o presežni smrtnosti. Bojim se, da smo glede tako želenega ravnotežja predvsem pripomogli s tem, da je postalo sprejemljivo tri tisoč dnevnih okužb in pet do deset smrti, ker bolnišnice niso več obremenjene v tolikšni meri kot ob vrhu delte,« ocenjuje biokemik Roman Jerala s Kemijskega inštituta.

Optimizem torej v tem trenutku še prehiteva realnost; na neki način se obnašamo kot otrok, ki se pokrije z odejo čez glavo in trdi, da ga zato ni strah. A to je razumljivo, po dveh letih življenja v izrednih razmerah smo kot družba pač utrujeni in naveličani nenehne grožnje. Četudi ta še ni povsem izginila, pa je vsaj v trenutku vendarle bistveno manjša, kot je bila. Uresničile so se namreč napovedi znanstvenikov, da se utegne različica omikron z rekordno kužnostjo in bistveno manjšo smrtnostjo izkazati za svojevrsten blagoslov, saj je zagotovila vsaj začasno imunost tudi necepljenemu delu populacije, in to za bistveno nižjo ceno v človeških življenjih, kot bi jo terjale prejšnje različice covid-19. Kar se je ob zavoženem nacionalnem projektu cepljenja nato v Sloveniji izkazalo za rešilno bilko.

V Sloveniji smo že sredi novega vala koronavirusa, ki ga poganja podrazličica omikrona BA.2. Dejstvo, da kot družba tega vala skorajda ne občutimo, že nakazuje, kako bo videti endemičnost virusa, s katerim bomo lahko živeli.

Prebolevnost namreč zagotavlja zelo dobro zaščito pred hujšim potekom koronavirusne bolezni in hospitalizacijo – kar je ključno merilo, na podlagi katerega se oblasti odločajo o zaprtjih družbe in drugih zaščitnih ukrepih. Znanstveniki s katarskega medicinskega raziskovalnega inštituta Weil-Cornell so na vzorcu 1300 ljudi, ki so se po prvotni okužbi nato spet okužili s covidom, ugotovili, da so imeli prebolevniki za 90 odstotkov manjše možnosti za hospitalizacijo kakor bolniki, ki so se prvič okužili s koronavirusom. Resnično dobra novica pa je, da je ta zaščita po vsej verjetnosti dolgotrajna; raziskovalci tudi po letu in pol niso zaznali njenega bistvenega upada, zaradi česar sklepajo, da utegnejo biti prebolevniki v veliki meri varni pred težjim potekom bolezni še več let po okužbi.

Prihodnost cepljenja

To pomeni, da bi morali biti v Sloveniji vsaj naslednjih nekaj mesecev varni pred katastrofalnim izbruhom novega vala. Vendar »začasna prekuženost«, o kateri govori Bojana Beović in na katero se zanašajo nasprotniki cepljenja, sama po sebi ni zadosti, da bi dokončno ukrotili to bolezen ali jo celo izkoreninili. Prebolevnost ščiti pred zapleti, nikakor pa ne ščiti pred ponovno okužbo – in dokler bo virus imel zadosti prostora, da se širi med ljudmi, tako dolgo bo njegova grožnja visela nad nami in tako dolgo ga ne bomo imeli pod nadzorom. »Zaščita ob okužbi z omikronom brez predhodnega ali naknadnega cepljenja je večinoma šibka in ne bo trajala do jeseni, kar se vidi tudi pri ponovnih okužbah z BA.2,« opozarja Jerala.

V teh dveh letih, odkar ima človeštvo opravka z novim virusom, se je docela potrdilo, da so cepiva najučinkovitejše sredstvo za soočanje z njim. Nepregledna množica študij, tudi omenjena študija iz Katarja, je pokazala, da je daleč najboljša zaščita pred ponovno okužbo in težkim potekom bolezni kombinacija cepljenja in prebolevnosti. Sočasno so izkušnje s terena potrdile varnost cepiv; tudi v Sloveniji se napovedi skeptikov o množici smrti, splavov, pojavov avtizma in neplodnosti zaradi cepiv še zdaleč niso uresničile – ob 1.220.000 polno cepljenih smo zabeležili dve smrti, povezani z zapleti zaradi cepiv, do obeh pa je prišlo v uvodnih fazah, ko še niso bili oblikovani ustrezni protokoli glede uporabe in ciljnih skupin.

Po dosedanjih izkušnjah in glede na dinamiko ostalih sorodnih virusov, na primer gripe, je povsem jasno, da se bo covid nenehno spreminjal in da bomo vsako sezono dobili po vsaj eno novo dominanto različico. Zato je edino smiselno nadaljevati nacionalni projekt cepljenja, dokler cepljenje proti covid-19 ne bo postalo običajni del naših življenj, kakor so cepljenja proti gripi, črnim kozam, klopnemu meningitisu ... »Zdi se mi pomembno predvsem ciljati na visoko precepljenost za starejše od 60 let in ljudi z imunskimi pomanjkljivostmi, ki so najbolj ogroženi. Zanje bo zagotovo koristno sezonsko cepljenje jeseni, čeprav menim, da bi bilo koristno omogočiti starejšim že spomladanski osvežitveni odmerek, kot se je odločilo več evropskih držav,« pravi Jerala.

Že v naslednjih mesecih naj bi prišla na trg cepiva, prilagojena različici omikron – toda Jerala meni, da ne bodo bistveno vplivala na dinamiko širjenja virusa, saj so že obstoječa cepiva zadosti učinkovita. Pomembneje se mu zdi razvijati nove načine vnosa, na primer v obliki tablete ali razpršil, saj bi s tem omogočili še boljšo zaščito dihal, obenem pa k cepljenju privabili še posameznike s pomisleki glede injekcij. Resnične spremembe pa se obetajo v naslednjih dveh letih; tako je skupina znanstvenikov in znanstvenic s tokijskega inštituta za medicinske vede že razvila cepivo, ki naj bi zagotavljalo vseživljenjsko imunost proti covid-19, hraniti pa ga je mogoče pri sobni temperaturi; to bi pomenilo konec poživitvenih odmerkov in nemara ključni korak k ukrotitvi koronavirusne bolezni. Japonsko cepivo naj bi ščitilo pred vsemi različicami covid-19, na voljo pa naj bi bilo enkrat v letu 2024.

Lockdown danes in nikoli več?

Ob tem so že prišla v uporabo prva zdravila, ki zelo učinkovito ščitijo pred težjim potekom bolezni in posledično hospitalizacijo in smrtjo. Jerala izpostavlja paxlovid, ki ga »žal še ni na voljo dovolj, po rezultatih sodeč pomeni zelo dobro zaščito, če ga vzamemo v nekaj dneh po okužbi, in je zato zelo primerno za zdravljenje starejših po okužbi. V testiranju oziroma postopku odobritve je še nekaj drugih vrst zdravil za nevtralizacijo virusa, kmalu po okužbi ali za preventivo, ki bodo morda na voljo že do poletja ali jeseni. Upajmo le, da virus ne bo postal prehitro odporen proti njim.«

Prebolevnost še nekaj let ščiti pred hospitalizacijo. Obenem prihajajo nova cepiva, tudi takšna, ki bi že po enem odmerku zadostovala za vse življenje, ter zdravila proti covid-19. Nova katastrofa je tako z vsakim mesecem manj verjetna.

Človeštvo je torej v nenehni tekmi s koronavirusom, po dveh letih pa se zdi, da se tehtnica vendarle preveša v našo korist, novi virus pa bo sčasoma postal nekaj običajnega, a le ob predpostavki, da ga ne bomo podcenjevali in da ga bomo s cepivi in zdravili vzdrževali v obvladljivem obsegu, če ne že povsem izkoreninili. Če se torej ne pojavi neka nova, povsem neobvladljiva različica – in možnosti za to so ob prizadevanjih znanstvenikov in farmacevtov iz dneva v dan manjše –, bodo nadaljnji valovi bolezni bistveno manj naporni in stresni, predvsem pa manj smrtonosni.

Z nekaterimi ukrepi, ki so bili stalnica preteklih let, se bomo zlasti v sezoni virusov, torej jeseni in pozimi, bržkone srečevali še nekaj let, kar pa je nizka cena za življenje brez zaprtij javnega življenja, služb, vrtcev in šol. »Verjetno bodo maske ostale z nami še v naslednjih letih, še posebej v ustanovah, kjer je več ranljivih, kot so zdravstvene ustanove in domovi za starejše,« napoveduje Jerala. »Morali bi se resno lotiti izboljšanja filtracije zraka in prezračevanja v teh ustanovah in drugih javnih prostorih, kot so na primer šole. Še naprej bi morala ostati obvezna izolacija ob okužbi. Tudi testiranje bi lahko uredili bolj učinkovito in ceneje, kot je na primer na Dunaju in kot imamo na Kemijskem inštitutu urejeno testiranje s PCR na osnovi sline. Z dodatkom sezonskega cepljenja in pravočasno aplikacijo zdravil, kot so paxlovid, bi lahko dodatno zmanjšali nevarnost okužb za starejše.«