Vzporedna univerza

Borut Rončević je človek številnih sposobnosti in funkcij, takšen visokošolski Franci Matoz. Diplomiral je leta 1997 na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, bil je nekaj časa tudi raziskovalec, plodno je sodeloval s profesorjem dr. Franetom Adamom. V času prve Janševe vlade se je umaknil z javne fakultete in s pomočjo politike zajadral v vode zasebnega visokošolskega podjetništva. Sodeloval je pri ustanovitvi več zasebnih fakultet družboslovne smeri, ki so financirane z javnim denarjem.

Rončević je danes dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, prav tako je dekan ljubljanske Fakultete za medije in hkrati predsednik upravnega odbora Fakultete za informacijske študije v Novem mestu, kjer je dekan njegov dolgoletni prijatelj, akademski kolega in politični somišljenik, častni predsednik podmladka SDS, Matej Makarovič. Rončević je tudi solastnik javnomnenjske agencije Parsifal, ki na Nova24TV napoveduje premočno zmago stranke SDS na prihajajočih volitvah, in hkrati predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija, ki je jasno podprl in omogočil politični prevzem RTV Slovenija. Rončevića je v nadzorni svet javnega medija imenovala Janševa vlada 16. aprila 2020, le mesec dni po tem, ko je prevzela oblast.

Ljudje, ki Rončevića poznajo, pravijo, da je zelo ambiciozen, včasih morda grob, preračunljiv in nevaren človek. Zanimata ga denar in moč, rad ima konjak in cigare. Kljub znanstvenim nazivom ni vidnejši znanstvenik, bolj je menedžer, ki si vseskozi prizadeva za privatizacijo visokega šolstva, spodbujeno z javnim denarjem. Fakultete, na katerih predava, so majhne ustanove, ki živijo od javnih koncesij in šolnin. Gre za tretjerazredne strokovne institucije. »Na teh fakultetah ni nobenega vpisa, tja greš pač kupit diplomo, kadri so popolnoma ideološki, strokovno pa šibki, predvsem pa vse temelji na zunanjih sodelavcih, vsi hkrati delajo na treh ali štirih institucijah,« trdi dober poznavalec slovenskega visokošolskega prostora, ki želi ostati anonimen.

Rončević je pri vzpenjanju po hierarhični lestvici v visokošolskem prostoru zelo spreten. Njegova Fakulteta za uporabne družbene študije – zajedljivo ime, kot da obstajajo tudi neuporabne družbene študije – je denimo leta 2011 v Londonu ustanovila založbo »Vega press« zgolj za to, ker so strokovna dela, izdana v tujini, po akademskem točkovanju vrednejša od tistih, ki jih izda slovenska založba. Rončević svoje politične usmeritve ni nikoli skrival, bil je član strokovnega sveta SDS, v drugi Janševi vladi pa je opravljal funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje. Skupaj z Žigom Turkom sta bila takrat ovadena zaradi zlorabe položaja, ker sta dan po padcu druge Janševe vlade februarja 2013 na hitro podelila koncesije zasebnim fakultetam, med njimi tudi, gotovo je šlo za naključje, Rončevićevi Fakulteti za medije. Tožilstvo je po petih letih umaknilo obtožbo, saj je presodilo, da diskriminatornega podeljevanja koncesij ne morejo dokazati.

Ko smo pisali, da gre pri Rončeviću za nevarnega človeka, političnega vojščaka, smo imeli v mislih njegov zdaj že nekaj časa izbrisani revanšistični tekst, v katerem je pred dobrimi desetimi leti, upajoč na veliko zmago Janeza Janše na volitvah, zapisal, da v Slovenijo prihaja čas obračuna. Sloveniji naj bi se »končno ponujala priložnost za prehod v radikalno drugačen gospodarski, politični in kulturni sistem«, zgodila naj bi se neizprosna družbena inventura, ki bi morala biti tako odločna, »kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni.« Janša na volitvah takrat ni dobil ustavne večine, je pa Rončević postal državni sekretar za visoko šolstvo.

Kljub znanstvenim nazivom Borut Rončević ni vidnejši znanstvenik, bolj je menedžer, ki si vseskozi prizadeva za privatizacijo visokega šolstva, spodbujeno z javnim denarjem.

Kar je veljalo pred desetimi leti, za Rončevića velja tudi danes. Še vedno je zvest podpornik Janševe vlade. Tako je kot predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija konec marca zapisal, da »nadzorni svet ni zaznal in ne zaznava nikakršnih nepravilnosti pri vodenju in poslovanju zavoda«, in dodal, »da ostro obsoja poskuse napadov in političnih pritiskov«. Novinarji informativnega programa televizije in radia javno govorijo o političnem prevzemu, izginjajo oddaje, prispevki se cenzurirajo, Rončević, ki bi moral biti prvi med zagovorniki avtonomnega javnega medijskega servisa, pa s prstom raje kaže na tiste, ki opozarjajo, da je vladna politika prevzela javni medij. Kakšna hipokrizija!

Nagrada

In takšnega človeka je oblast nagradila. Desetega februarja je Rončevićeva zasebna Fakulteta za medije dobila javne koncesije za izvajanje visokošolskega in magistrskega programa Mediji in novinarstvo. Gre za 40 rednih mest za brezplačni študij. Zgolj za primerjavo: na veliki ljubljanski Fakulteti za družbene vede je letos razpisanih le 35 mest za študij novinarstva, novinarstvo pa se lahko študira tudi na fakultetah v Kopru in Mariboru. Zasebna fakulteta za medije domuje na ljubljanski Leskoškovi ulici, sredi poslovne cone, večina, če ne kar vsi njeni predavatelji, pa so brez resnih strokovnih referenc s področja medijskih znanosti. Še največ o novinarstvu ve ravno Rončević, ki je soavtor več raziskav o uravnoteženosti slovenske medijske krajine, narejenih za potrebe desnih vlad. Zadnja takšna je v Rončevićevem soavtorstvu nastala lani, ministrstvo za kulturo pa je zanjo namenilo 24.000 evrov. Rezultat raziskave je bil znan že vnaprej – poročanje večine slovenskih medijev je neuravnoteženo.

To pa ni edina nagrada, ki jo je dobil Rončević, druga je še večja, usodnejša. Vlada je 23. marca, manj kot mesec dni pred volitvami, na dopisni seji sprejela sklep o ustanovitvi novega javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo, ki bo v Novem mestu. Vršilec dolžnosti direktorja tega zavoda je postal ravno Borut Rončević. Država naj bi v naslednjih dveh letih za delovanje zavoda namenila 5,2 milijona evrov, po nekaterih ocenah pa bi lahko bila skupna številka financiranja višja.

Ministrstvo za izobraževanje trdi, da je bila ustanovitev tega zavoda nujna. Raziskovalni zavod naj bi »s sistematičnim ustvarjanjem in prenašanjem novega tehnološkega znanja ustvarjal ekosistem novih malih in srednjih podjetij, ki bodo visoko inovativna, temeljila bodo na visoki tehnologiji in bodo regiji dala potrebno stabilnost, kvalitetna delovna mesta in ekonomsko blaginjo, temelječo na visoki dodani vrednosti«. Lepe besede, a na tej podlagi država pač ne bi smela ustanavljati novih javnih raziskovalnih zavodov.

Vladni Svet za znanost in tehnologijo, posvetovalno telo, ki predlaga izhodišča in usmeritve raziskovalnih in razvojnih programov, potrebe po novih znanstvenih inštitutih ni zaznal. Prav tako novi strateški dokumenti na področju znanosti in visokega šolstva ne predvidevajo ustanavljanja novih znanstvenih institucij. Nasprotno, nedavno sprejeta Resolucija o Znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030 navaja pomen medsebojnega povezovanja akterjev na področju znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti. Zapisano je, »da je potrebno zmanjšati razdrobljenost javnega financiranja sedanjih skoraj individualnih projektov z majhnimi raziskovalnimi zmogljivostmi«. Razdrobljenost raziskovalne infrastrukture, ki se bo zaradi Rudolfovega še povečala, je v temeljnem strateškem dokumentu prikazana kot velik problem.

Farmacevtsko podjetje Krka, ki deluje v Novem mestu, se do ustanavljanja novega raziskovalnega inštituta neposredno ni želelo opredeliti. Iz Službe za odnose z javnostjo so nam le sporočili, da »v Krki z vertikalno integriranim razvojnim modelom razvojno-raziskovalne aktivnosti, za katere na letni ravni namenjamo 9,9 % vseh prihodkov oz. 155 milijonov EUR, obvladujemo v okviru lastnih raziskovalnih skupin z več kot 600 Krkinimi strokovnjaki«. V Krki očitno novih razvojnih zmogljivosti, strokovnjakov, kakršne bi lahko zagotovili Rudolfovo, za zdaj ne potrebujejo. Ustanovitev Rudolfovega pa pričakovano podpirajo v novomeški regiji, podpirajo jo tamkajšnji župani, podjetniki in Gospodarska zbornica Dolenjske in Bele krajine.

Kaj je sploh Rudolfovo?

V Sloveniji imamo 16 javnih raziskovalnih zavodov, od največjega, ki je Institut Jožef Stefan in ima več kot 1000 zaposlenih, do najmanjšega Hidroinstituta. Ti inštituti so bili ustanovljeni postopoma po drugi svetovni vojni. V zadnjih 30 letih ni bil ustanovljen noben nov, saj raziskovalni inštituti že pokrivajo široko raziskovalno polje, kot posledica spora z Univerzo na Primorskem pa je pred leti nastalo le Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru. Vlada ima seveda pravico in tudi možnost, da ustanovi nove javne in znanstvene inštitute, lahko jim nameni zagonska sredstva. A za to morajo obstajati prave raziskovalne potrebe, prav tako morajo postopki potekati zakonito. Pri ustanavljanju Rudolfovega pa je veliko indicev, da se je zgodilo nekaj drugega.

Država bi morala tako raziskovalni denar deliti transparentno, na podlagi evalvacijskih pravil. Pri nas je za to pristojna Javna agencija za raziskovalno dejavnost, ta razpiše programe, določi recenzente, gre za dolge, zapletene postopke, na katere politika ne sme vplivati. Raziskovalni programi navadno trajajo šest let, za inštitute pomenijo stabilen vir denarja, na podlagi katerega se zaposlijo raziskovalci.

In Rudolfovo? Ni težava v tem, da je vlada ustanovila nov javni raziskovalni zavod, pa četudi se je to zgodilo na hitro. Lahko se prepiramo tudi o tem, ali mu je podelila preveč ali premalo sredstev. Lahko se hkrati sprašujemo, ali vlada v resnici podpira policentrični razvoj države ali pa gre za predvolilno potezo. A ključno vprašanje je, na kakšen način je podelila raziskovalni denar. Vlada Rončevićevemu inštitutu ni namenila le zagonskih sredstev za ustanovitev, pač pa mimo ARRS, njenih recenzentskih in strokovnih postopkov, napoveduje tudi financiranje raziskovalnega dela zavoda. Vlada se je postavila v vlogo neodvisne agencije, ki po merilih znanstvene odličnosti deli raziskovalni denar. Ostali se morajo za ta denar boriti, pisati dolge prijave, poročila, iskati evropske partnerje, dokazovati znanstvene reference, lepo je, če poiščejo še kakšne alternativne vire financiranja, vse te prijave se podrobno vrednotijo in ocenjujejo, a Rončevićevo Rudolfovo je dobilo ta denar s sklepom vlade. Po politični liniji.

V vladnem sklepu o ustanovitvi Rudolfovega je tako zapisano, da bo za »ustanovitev in začetek dela zavoda« dve leti zapored zagotovljenih 2,6 milijona evrov, ARRS pa mora z nastajajočim zavodom najkasneje do 15. aprila skleniti pogodbo o stabilnem financiranju, četudi sam pravilnik o stabilnem financiranju, ki bi ga morala zaradi določb novega zakona sprejeti ARRS, velja pa za vse raziskovalne organizacije, sploh še ni bil sprejet. Denar naj bi država zagotovila s prerazporeditvijo proračunskih sredstev, ki bi sicer šla ostalim, uveljavljenim visokošolskim zavodom in inštitutom. V prvotnem predlogu sklepa o ustanovitvi raziskovalnega zavoda je bilo predvidenih 1,75 milijona na leto, kasneje pa so se sredstva dvignila na 2,6 milijona.

Rudolfovo še nima nobenega raziskovalnega programa in zato tudi ni avtomatično upravičeno do stabilnega financiranja. Ima pa elaborat za ustanovitev javnoraziskovalnega centra, katerega soavtor je prav Rončević. In seveda, če bo na koncu z zavodom res podpisana pogodba o stabilnem financiranju, lahko sklepamo, da bo ta sredstva prejemal šest, ne samo dve leti, kar pomeni, da bo financiranje še višje od že predvidenih 5,2 milijona evrov.

Ustanovitev novega inštituta je nesmiselna, nerazvojna, nepremišljena, predvsem pa ne obravnava aktualnih družbenih izzivov.

V resnici gre za ogromno sredstev. Za primerjavo: Pedagoški inštitut, ki ima 42 zaposlenih in sodeluje tudi v razmeroma dragih študijah znanja, kot sta TIMSS in PISA, na leto za svoje delovanje porabi okoli dva milijona evrov. Približno enak je letni proračun Inštituta za novejšo zgodovino. Po višini predvidenih proračunskih sredstev naj bi bilo tako Rudolfovo šesti največji javni raziskovalni zavod v Sloveniji.

Politična zloraba

V Sobotni prilogi sta Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani, in Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, zapisala, da gre za neupravičeno zapravljanje. »In za razliko od vseh ostalih javnih raziskovalnih organizacij mu teh sredstev ni bilo potrebno pridobiti na javnih razpisih za raziskovalne in infrastrukturne programe! Kakšne raziskovalne rezultate bo s tako obsežnimi sredstvi tak zavod lahko prikazal po dveh letih? Denar se bo novemu zavodu s povečevanjem stabilnega financiranja seveda tudi ustrezno povečeval. In to brez kakršnih koli razpisov in evalvacij samega predloga ustanovitve zavoda ali raziskovalnih programov. To je šolski primer ustvarjanja pogojev, ki pripeljejo do popolne odvisnosti izvajalca raziskav od financerja. Vsi resni financerji raziskav se teh nevarnosti zavedajo in tudi zato delijo denar transparentno po jasnih merilih.« Razen če ta merila niso politična.

Podobno ostro je sestavljena tudi skupna izjava Rektorske konference in Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije. Zapisali so, da je ministrstvo za izobraževanje ob koncu mandata »radikalno poseglo v znanstveno-raziskovalno krajino«. Vladi ne odrekajo pravice, da razpiše nove raziskovalne programe, če se za to pojavijo potrebe, a dodajajo, da je »potrebno prenehati s pretvezami, da bomo z drobljenjem visokošolskega in raziskovalnega prostora v dvomilijonski Sloveniji dvigali kvaliteto le-tega. Smo del Evropske unije in svojo konkurenčnost in kvaliteto moramo dokazovati v evropskem prostoru. Ustanovitev novega inštituta je nesmiselna, nerazvojna, nepremišljena, predvsem pa ne naslavlja aktualnih družbenih izzivov. Ustrezne temelje za iskanje odgovorov zanje imajo že obstoječe raziskovalne inštitucije.« Pa je ustanovitev Rudolfovega zaradi sklepa vlade že dokončna? Jo lahko kdo ustavi?

Ostali se morajo za ta denar boriti, pisati dolge prijave, poročila, dokazovati znanstvene reference, Rončevićevo Rudolfovo je dobilo denar s sklepom vlade. Po politični liniji.

To je seveda mogoče. Upre se lahko denimo upravni odbor ARRS, agencije, ki ji je vlada naložila, naj do 15. aprila podpiše pogodbo. Upravni odbor je po nedavni odločitvi sodišča znova v sestavi, ki ni všeč ministrstvu za izobraževanje. 27. januarja je namreč vlada razrešila stari upravni odbor ARRS, a je mesec dni kasneje sodišče presodilo, da je to storila na nepravni način. Zdaj ministrstvo zaradi očitkov o »nevestnem in nestrokovnem delu« poskuša še enkrat. Gre torej za vprašanje, kdo bo izbral novega direktorja ARRS, kdo bo nadziral vodenje poslov in finančno stanje javne agencije. Upravni odbor ARRS lahko direktorju zapove, naj ne podpiše sporne pogodbe, a hkrati se lahko tudi zgodi, da bo vlada čez noč, v naslednjih dneh, znova že v drugo razrešila neljubi upravni odbor. »Če jih bo vlada ponovno kazensko razrešila, bodo nezakoniti politični in koruptivni razlogi za to povsem očitni in jih bodo razrešeni zlahka dokazali na sodišču. Ključno je to, da zdajle zavrnejo financiranje Rudolfovega in tako storijo tisto, kar je prav in za kar imajo pristojnost in odgovornost,« so o tem, kaj se dogaja na ARRS, zapisali v Visokošolskem sindikatu Slovenije.

Shod za znanost

Z ustanovitvijo novega javnega zavoda je praktično vse narobe, nastal je brez razprave, mimo zakonskih določil, zaradi politične odločitve, hkrati pa ni najbolj jasno, kaj bodo tam sploh počeli. »Sklep o ustanovitvi zavoda Rudolfovo določa njegove dejavnosti. Večina jih ne spada v znanost, pač pa gre za prenos tehnologij iz razvoja v gospodarstvo. Rudolfovo bo tehnološki park ali inkubator start-up podjetij, kar je legitimno, vendar dvomim, da je takšno dejavnost upravičeno financirati iz postavk za znanstveno raziskovanje. Financiralo bi jo lahko ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo,« pravi Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. »Netransparentna ustanovitev novega inštituta brez jasnega programa in evidentiranja potreb skozi strateško razpravo na pristojnih posvetovalnih telesih kaže na korupcijo. Morda bi lahko kdo ugibal, da gre tudi za obliko plačila Borutu Rončeviću za njegove politične storitve.«

Politika si s pomočjo javnega denarja ustvarja vzporedni svet. Gradijo vzporedne medije, ustvarjajo vzporedne domoljubne organizacije in »strokovna« združenja, ustanavljajo znanstvene inštitute in fakultete, ki pa so v resnici le ustanove za parazitiranje na državnem proračunu. Če so te zasebne fakultete in instituti res tako dobri, potem ni nobenega razloga, da svojega denarja ne bi zaslužili na trgu.

»Na splošno opažam, da zasebne fakultete in inštitute ustanavljajo predvsem na tistih področjih, kjer je ustanovitev poceni, ker za to ni potrebna draga raziskovalna oprema. Gre za področje aplikativnega družboslovja, kjer potrebuješ le nekaj računalnikov, dostop do baz, znanje in politične zveze. Če izhajamo iz vaše teze, da je vse to mimikrija in da zasebne fakultete in novi instituti v resnici niso znanstvene ustanove, temveč strankarske agencije, se moramo vprašati, kako to, da jih je NAKVIS, Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu, akreditirala in kako to, da jim ARRS na razpisih dodeljuje denar,« še pravi Gorazd Kovačič.

V sredo popoldne je bil v Ljubljani Shod za znanost. Zbrani so zahtevali, da naj se politika umakne s področja znanosti. Zahtevali so transparentno delitev raziskovalnih sredstev, strokovno utemeljen razvoj znanstvenih ustanov kjerkoli po Sloveniji, kulturo dialoga in avtonomijo znanosti. Konec naj bo torej političnega mešetarjenja. In to čim prej, da ne bo vlada nekaj dni pred volitvami ustanovila še kakšen nov znanstveni zavod ali center. Idej je res veliko.

POVEZANI ČLANKI:

• »Javna sredstva bomo močno okrepili z zasebnimi vlaganji«
• Lex Slavinec
• Nacionalizacija zasebnega interesa