Vrnitev odpisanih

Gostilna Stara trta
Kavčičeva 8, Ljubljana
Tel.: 051 700 952
Pod staro trto žerjavica tli od ponedeljka do petka od 9. do 22., ob sobotah od 11. do 22. ure, ob nedeljah pa čistijo pepel. Če boste jedli reči izpod čripnje, to najavite vsaj dan prej.

Ambient:
komur dogaja rahlo kičast 90’s retro šik, bo tu kar žarel od sreče, takisto velja za ljubitelje posedanja na senčnatem vrtu; muzika je pretežno dalmaški jok in stok

Napitki:
izvzemši korektno zbirko žganic (super žižola, malo preveč likerska biska) se nam ni uspelo prebiti dlje od odprte malvazije (ki je za tak tip lokala čisto okej)

Vegetacija:
rastlinojedi se lahko zmenite za kakšno pašto, predvsem pa za šparglje z žara – izjemni so!

Dostopnost:
parkirna mesta so nanizana vzdolž Kavčičeve ulice, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
roba izpod peke
istrski narezek
šparglji na žaru

Ne tako fino:
fuži s panceto in tartufato
balzamičnosirupni dekor

Marinirani ali slani sardoni so 7, fuži, rižota in rezanci 10, istrski narezek 10 na osebo, mešana (teletina & sv. rebra) podpeka 17, šparglji na žaru 7, štrudelj pa 5 evrov.

»Haha, svoji k svojim, al zakaj smo sami starci v ekipi?« je med pešačenjem od našega štaba proti Zeleni jami starostno sestavo inšpekcijske odprave z imenom nje destinacije povezal dežurni zapisnikar. Temu se je nato tudi prva dvignila meglica iznad spominskih celic, ko je po lokaciji, opremi in smehljajočem se gazdovem licu spoznal, da smo bili napoteni v nekdaj čislano in ugledno postojanko, ki je njega dni obratovala pod imenom Konoba Amfora, bila vmes pod kitajsko kulinarično jurisdikcijo, nedolgo nazaj pa se je vrnila z novim imenom, a znano amforsko, na istrskih temeljih zasnovano ponudbo.

To pomeni, da je tu glavna reč ognjišče z žerjavico, nad katerim je razpeta verižna konstrukcija prek katere mojster upravlja različno velike zvonaste pokrove. Tisti, pod katerim se je skrivala naši peterki namenjena mešana roba, menda tehta 80 kilogramov; kos teletine in svinjska rebra so se pod njim krasno zmehčali in ostali sočni, krompir ni razpadal, vse skupaj pa se je navzelo blage sladke dimaste arome. Izjemna čripnjarija je to bila, ceniti gre tudi to, da robo lepo narežejo in elegantno razporedijo po krožnikih, tako da vsak jedec dobi malo vsega, žerjavica pa je silno dobro storila tudi šopu drobnih mladih špargljev, ki so na gradeli odležali le toliko, da so se dobro odimili ter spekli do stopnje, ko so še všečno zahrskali pod zobmi. Podpeških bonusov pa tu še ni konec: na koncu obeda je sledil še pod zvonom pečen super štrudelj – hrustljavo testo, sočna sredica, milina!

K istrskim jedilnim šegam sodi še marsikaj drugega: rezine hladnega rostbifa, potresenega z grobo naribanim kozjim sirom, so pri narezku zasenčile čisto všečen salamin; slani sardoni so bili okej, marinirani pa kar radikalno zajeshani; tartufne arome na krožnike dovajajo s tartufato, kar se v krepki kozličkovi jetrni pašteti obnese precej bolje kakor v kombinaciji s pocvrto panceto v premastni in pretežki omaki za fuže. Nam je pa bilo v pašta divizjonu všeč, da sipino tinto v črni rižoti dozirajo zmerno in da v široke rezance vmešavajo sveže školjke in kozice ter grobo narezane pelate, zato na tem mestu pripominjamo le, naj iz te morskosadežne jedi odstranijo one bogve iz česa narejene fabriške trakce kvazi rakovega mesa, iz celokupnega scenosleda pa popolnoma nepotrebno krancljanje z balzamičnim sirupom in tlačenje rukolskega perja na vsak krožnik.

Je pa res, da bi s tem izgubili avrico nekakšnega milenijskega retrošika, ki skupaj z ambientom in ne-šljivimo-buteljk vinsko politiko ponuja prav fino bizarčkan izlet nazaj po krivulji čas-prostora. Takile iskreni, samosvojega karakterja polni gostinski placi so v vedno bolj generificirani ponudbi zlata vredni, v konkretnem primeru tudi zato, ker se za precej avtohtono istrsko izkušnjo ni treba jajcati po poletno zapolnjeni avtocesti.