Mariborska pomlad

»Maribor is the future« - neuradni slogan drugega največjega slovenskega mesta je zapisan na spletiščih nevladnih organizacij, po z grafiti prekritih zidovih, na družabnih omrežjih. Stavek se je prvič pojavil pred desetletjem, v času, ko se je mesto ob Dravi sončilo v soju slovesa evropske prestolnice kulture. Od tedaj se je zažrl v kolektivno zavest prebivalstva in postal svojevrsten bojni klic naprednih, mlajših struktur, ki hrepenijo po sistemskem preboju iz zatohle postindustrijske lokalnosti. Maribor je prihodnost – toda celotno minulo desetletje je veljalo prav nasprotno: Maribor je bil preteklost, vsaj za trume mladih, ki so našle službe in boljše možnosti v Ljubljani ali pa onstran bližnje meje z Avstrijo.

Namesto preboja se je Maribor pogrezal v letargijo in užaljenost spričo domnevnih krivic centralizacije, razočaranje pa so s pridom izkoriščali populisti in demagogi. Po njihovi zaslugi je mesto v očeh preostanka države mnogokrat obveljalo za sinonim primitivnega konservativizma, zaradi katerega ga je bilo v resnici težko šteti za povsem urbano okolje. Še vedno sta pri marsikom ob omembi Maribora prvi asociaciji groba ruralnost Franca Kanglerja ter militantni rasizem Andreja Šiška in njegove Štajerske varde.

»Preprečiti madžarski in srbski scenarij«

A medtem ko so mestni hiši vladali šerifi, po Pohorju pa fanatiki izvajali vojaške manevre, so na ruševinah nekdanje industrijske veličine, poosebljene v propadlih velikanih TAM, MTB, Konstruktor in drugih, poganjali vzorci nove, postmoderne svetovljanske miselnosti. In medtem ko je slovenska družba pod skrajno desno vlado tonila v avtokracijo, je tudi nova mariborska inteligenca z zaskrbljenostjo spremljala napade na še do včeraj samoumevne pravice, svoboščine in norme, na katerih temelji sodobna država. Končno se je za sodelovanje na državnozborskih volitvah odločila vrsta prepoznavnih Mariborčank in Mariborčanov, ki doslej niso imeli opravka s politiko, vsem pa je skupno, da želijo izzvati upehane, a nevarno radikalizirane strukture stare miselnosti.

»Moj ključni cilj je pripomoči, da se v Sloveniji preprečita madžarski in srbski scenarij,« pravi dr. Emilija Stojmenova Duh. Rodno Vinico v Makedoniji je zapustila pri 16 letih, danes s ponosom pove, da je Slovenija njena domovina, Maribor pa njeno mesto. In tej domovini želi pomagati po najboljših močeh: »Ves čas sem aktivna državljanka, spremljam dogajanje v družbi, hodim na volitve, toda o politiki nisem razmišljala. Dokler si nisem priznala, da sta sovraštvo in nespoštovanje šli že odločno predaleč in ju je treba ustaviti.« Pri 36 letih je že ena najboljših slovenskih elektroinženirk, zaposlena je na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, toda slovenska javnost jo pozna predvsem po njenih prizadevanjih za pravičnejšo družbo.

Maribor je v očeh preostanka Slovenije veljal za mačo mesto, mesto »pravih dedcev«, ki ljubijo fuzbal, pijejo pir in s sumničavostjo, celo s sovraštvom zrejo na vsakogar, ki je drugačen. To miselnost še vedno poosebljajo kandidati starih struktur na čelu z nekdanjim šerifom Kanglerjem.

Pred malce več kot letom dni je na shodu v podporo upornim mariborskim dijakom ognjevito zagovarjala pravico do protesta, jeseni se je angažirala proti nameram ljubljanske in mariborske univerze, da preprečita vpise študentom iz tretjih držav. Že vrsto let pa je njen glas eden najprepoznavnejših, ko gre za pravice in možnosti žensk v znanosti, pa tudi v družbi nasploh. V stranko SD, na listi katere sedaj kandidira za poslanko, se je včlanila šele letos februarja; pred tem »me politika ni zanimala, pravzaprav je sploh ne maram preveč, saj sem prav zaradi politike svoj čas tudi zapustila Makedonijo. Tedaj so bile razmere tam precej podobne, kot so danes v Sloveniji, in prišla sem, ker želim živeti v normalni državi.«

Zgled človečnosti

Kakor Emilija Stojmenova Duh je tudi Slovenka leta 2017 Petra Greiner obraz novega, sodobnega in strpnega Maribora, mesta, ki je mnogo več kot le nogomet, stara trta in resignirano čakanje na blagre decentralizacije. Je ustanoviteljica Zavoda 13, ki združuje starše otrok s posebnimi potrebami – številka v nazivu simbolizira dodatni 13. kromosom, s katerim je bila rojena njena hči Sofia. Ob rojstvu so ji zdravniki napovedali vsega mesec dni življenja – doživela je deset let, predvsem po zaslugi ljubezni in skrbi svojih staršev; umrla je jeseni 2020. Vztrajnost in človečnost v preizkušnjah, s katerimi se je soočala Petra Greiner, sta prepričali bralke revije Jana, da so jo leta 2017 izbrale za Slovenko leta. Isto človečnost želi sedaj prenesti v slovensko politiko: »Prišli smo tako daleč, da se vsak pameten človek zgrozi že ob misli na vstop v politični prostor. Toda za mojo generacijo je sedaj zadnja priložnost, da dosežemo spremembe, ki si jih želimo. Trenutek je resnično prelomen, znaki za alarm so povsod: napadi na RTV, na istospolno usmerjene, na pravico do splava ... Včasih se počutim, kakor da že živim v nadaljevanki Deklina zgodba.«

Petra Greiner nima izkušenj z nacionalno politiko in velikimi strankami, »ki mi preprosto niso blizu, saj v programe zapišejo eno, nato pa počnejo povsem nasprotno«. V Mariboru se je politično aktivirala na Listi kolesarjev in pešcev, ki je na lokalnih volitvah leta 2018 dobila štiri mesta v mestnem svetu; lista se je maja 2019 za volitve v evropski parlament pridružila široki koaliciji nevladnih organizacij in zunajparlamentarnih strank Povežimo se, ki jo je vodila okoljevarstvenica Urška Zgojznik. Petra Greiner je na njeni listi kandidirala za evropsko poslanko, »dejansko sem bolj posodila svoje ime v znak podpore, na izvolitev pa nisem resno računala«. Po Sofijini smrti je našla čas, da se politiki resneje posveti. Sedaj kandidira na listi zelene stranke Vesna, ki jo vodita Urška Zgojznik in Uroš Macerl. »To so strokovno podkovani in dobri ljudje, ki jim lahko zaupam in ob katerih se počutim varno; ob meni je ekipa iz Maribora, ki jo že dobro poznam.«

Onkraj ideologije

Petra Greiner se nikoli ni obremenjevala z ideologijo in nikoli ni delila ljudi po strankarski pripadnosti. Enako velja za Emilijo Stojmenovo Duh, ki je v upanju, da bo lahko s strokovnim delom prispevala k razvoju Slovenije, sprejela povabilo Janševe vlade v strateški svet za digitalizacijo. Ko je vlada v nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost po epidemiji covid-19 za to področje namenila najmanj evropskih sredstev od vseh članic EU, je razočarana odstopila. Prav tako doslej ni bila strankarsko opredeljena mlada pravnica Barbara Kolenko Helbl, ki v volilnem okraju Maribor 5 kandidira na listi Gibanja Svoboda; za vstop v politiko se je v veliki meri odločila iz strokovnih vzgibov. »Kot odvetnica delam z mnogimi podjetji in v mesecih epidemije sem iz prve roke spremljala njihove stiske. Tisti čas je oblast na veliko sprejemala zakonodajo, ki je bila mnogokrat povsem nerazumljiva in praktično neberljiva, z vrsto podtaknjencev, ki so vzbujali vtis, da gre predvsem za interesno pogojene rešitve.«

Trojica Mariborčank se v nacionalno politiko prvič odpravlja z nelagodjem, celo s stisnjenimi zobmi, vsaka izmed njih bi si želela, da ji ne bi bilo treba kandidirati – ker bi bile razmere v družbi drugačne. Vendar žal niso.

Izkušnje s podjetji, med katerimi so številna zašla v težave ali celo propadla zaradi neživljenjskih in ideološko obremenjenih ukrepov, so ji pomagale, da je oblikovala vrsto konkretnih rešitev za izboljšanje stanja. »Mnogim težavam bi se lahko izognili povsem enostavno, le oblast bi morala pokazati malo več posluha in razumevanja,« meni Barbara Kolenko Helbl. Čeprav pravi, da se v veliki meri identificira s svojim delom in da v politiko ni šla zaradi nezadovoljstva, pa vendarle tudi ona ne skriva zaskrbljenosti nad smerjo, v katero gre slovenska družba. »Skrbi me, kako se kadruje, teptajo temeljne človekove pravice in svoboščine, skrbijo me odnos do civilne družbe, napadi na RTV Slovenija ... Če ne bomo pravočasno skočili iz tega lonca, se bomo skuhali kot pregovorne žabe v kropu. In lepega dne samo še ugotovili, da so civilizacijske pridobitve, ki smo jih ves ta čas jemali za samoumevne, izgubljene – in to za dlje časa, morda celo nepovratno.«

Ni dežela za starce (in šerife)

Nobena od naših sogovornic se na volitve ne odpravlja z željo po prepoznavnosti ali zaslužku; vsaka zase je že dovolj prepoznavna in vse so zadovoljne s svojim sedanjim položajem. Pravzaprav v politiko odhajajo s stisnjenimi zobmi in z željo, da jim ne bi bilo treba – ker bi bile razmere drugačne; vendar žal niso. Njim nasproti v Mariboru stojijo uveljavljene strukture, ki v volitvah vidijo sredstvo za nadaljevanje svoje prevlade v družbi. Tako na primer na kandidatni listi SDS ni niti enega imena, ki ne bi bilo v Janševi stranki prisotno že več let, sodeč po njihovih predstavitvah pa sta vsem skupna slepo občudovanje predsednika SDS in popolna nezmožnost kritike potez njegove vlade. Seveda pa bo tudi konec aprila na glasovnicah zapisano ime nekdanjega mariborskega šerifa Franca Kanglerja, ki odkar ga je ljudstvo odneslo iz mestne hiše, na praktično vsakih volitvah išče pot do vzvodov oblasti; kandidira na listi Povežimo Slovenijo.

Malokje je prepad med zgodbami imen na kandidatnih listah, med konservativno in progresivno miselnostjo, med razlogi za vstop ali vztrajanje v politiki tako očiten kot v Mariboru. Ali kot pravi Emilija Stojmenova Duh: »Stare strukture imajo stara ozadja, stare prijatelje in stare usluge, ki jih je treba vračati; gotovo je bilo tudi to vsa ta leta veliko breme za Maribor.« Enako bi lahko rekli za vso državo; če bo štajerski prestolnici konec aprila uspelo presekati pretekle vzorce, ki dušijo njen razvoj, bo to nemara ključni korak k tako želenemu preboju. In nemara bo iz Maribora izšla boljša prihodnost za celotno Slovenijo.