Arhitektura po meri človeka in planeta

Zdi se, da je bila leta 1979 ustanovljena Pritzkerjeva nagrada vse do devetdesetih let namenjena (in tudi razumljena) le za nagrajevanje življenjskega dela priznanih arhitektov pretežno iz anglosaških dežel s poudarkom na ZDA in VB, manjkrat so je bili deležni Španci, Francozi, Nemci in Skandinavci. Zato pa so Pritzkerjeve žirije pogosto nagradile japonske arhitekte, manj kitajske in korejske, pa vendar opazile tudi brazilska modernista Oscarja Niemeyerja in Paula Mendesa da Rocho ter Avstralca Glenna Murcutta. Tako ima letošnja izbira Kéréja simboličen pomen, saj poskuša popraviti zgodovinske krivice in postaviti v ospredje vprašanja identitete, pomena različnih kultur, vloge trajnostnega in vzdržnega načina razvoja civilizacije in tudi arhitekture, ki pri načrtovanju upošteva osnovne potrebe prebivalstva, omejena finančna sredstva, sodelovanje s skupnostjo, pa tudi to, kako redefinirati tehnološke standarde in uporabo tehnologije nasploh, ter razmislek, kako zagotoviti, da ljudski, domači postopki gradnje ne bodo prepuščeni pozabi. Vse to so tudi značilnosti Kéréjeve arhitekture in pri vsem tem njegove stvaritve ne izgubijo čara dobre arhitekture.

Kot smo v prilogi Bivanje zapisali že pred štirimi leti, ko smo predstavili afriško arhitekturo in posvetili veliko prostora prav letos nagrajenemu Diébédu Francisu Kéréju, je odnos Evrope in sveta do dogajanja v Afriki še vedno prežet z rasistično paradigmo belega človeka. Afriško celino je močno zaznamovalo obdobje kolonializma in postkolonializma. Danes kaos povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine v znamenju neokolonializma. Še vedno gre za gospodarsko izkoriščanje naravnih virov, ki jih iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije, hkrati izkoriščajo prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice.

Evropejci danes vidijo Afričane predvsem kot begunce, ki prihajajo na njihovo ozemlje, pri tem pa se ne zavedajo, koliko je za usodo Afrike kriva prav politika EU in drugih brezsrčnih globalnih igralcev. Kljub temu je v Afriki preživela bogata in raznolika avtohtona kultura, prirast prebivalstva je velik, največ je mladih, ki iščejo priložnosti in prihodnost tudi v širnem svetu. Diébédo Francis Kéré je bil eden od njih.

Rodil se je leta 1965 v vasi Gando v Burkina Fasu v zahodni Afriki nad Gvinejskim zalivom. Študiral je na Tehnični univerzi v Berlinu, danes ima v tem mestu arhitekturni biro, kjer projektira za Evropo in druge celine, kadar pač ne projektira v Afriki in za Afriko. Svoji celini in domačemu kraju je vrnil veliko. Gradil je v rojstnem Burkina Fasu, tudi v Maliju, Keniji, Togu, Mozambiku in drugod. V teh državah je sprojektiral šole, vrtce, knjižnice, socialne centre, bolnišnice itd. Ustanovil je tudi fundacijo (Kéré Fundation), ki zbira denar za gradnjo izobraževalnih in infrastrukturnih objektov v Burkina Fasu. Noče biti le še ena mednarodna arhitekturna zvezda, želi biti koristen in graditi uporabne in za življenje prijetne stavbe, pri gradnji katerih se upoštevajo lokalne podnebne razmere in tradicionalni postopki.

Pritzkerjeva žirija je poudarila njegovo pionirsko vlogo pri trajnostni naravnanosti do matere zemlje in njenih prebivalcev v deželi skrajnega pomanjkanja. »Kéré je hkrati arhitekt in služabnik, ki izboljšuje življenje in izkušnje neštetih prebivalcev v od sveta pozabljeni regiji. Prek stavb, ki izražajo lepoto, skromnost, neustrašnost in inventivnost, ter z integriteto svoje arhitekture in dejanj odlično pooseblja poslanstvo Pritzkerjeve nagrade. Z osnovno šolo v vasi Gando je leta 2001 prvič pokazal načela, po katerih deluje, in odnos do arhitekture, tako da je zadovoljil osnovne potrebe skupnosti in poskušal uravnati socialno nepravičnost. Odzval se je s sodobnim konkretnim oblikovanjem pripomočkov za spoprijem z ekstremno vročino in hkrati s slabo osvetlitvijo prostorov. Vse z omejenimi finančnimi sredstvi, a s socialno odločnostjo, da preseže negotovost skupnosti.«

Afriška vas Gando je postala svetovno znana prav zaradi Kéréjeve arhitekture tamkajšnje osnovne šole, za katero je leta 2004 dobil pomembno arhitekturno nagrado Aga Khana. To je bil tudi njegov prvi arhitekturni projekt. Pri gradnji šole je upošteval: ceno gradnje, podnebje, razpoložljive naravne vire in konstrukcijske zmožnosti. Osnovni material je bila glina, ki jo je v regiji obilo in so jo že tako uporabljali pri gradnji hiš. Vendar je tradicionalni način gradnje preoblikoval in moderniziral tako, da je ustvaril strukturno trdno konstrukcijo. Da bi bili šolski prostori zračnejši, je strop iz gline perforiral. Suha stropna opeka omogoča dobro izmenjavo vročega zraka z nekoliko hladnejšim. Tloris šole izhaja iz lokalne tipologije stavb.

Upošteval je običaj, da so vaške skupnosti skupaj gradile skupne domove in prostore, tako da je tehnologijo prilagodil prebivalcem. Pri gradnji so sodelovale ženske in prinašale vodo za izdelavo opek, otroci so nabirali kamenje, možje postavljali konstrukcije ... a vse to je povezal z novimi tehničnimi metodami. Šola je kmalu postala vaška znamenitost, ponos lokalne skupnosti in države Burkina Faso.

Kéré je s tem dobil zagon in ob pomoči lokalne skupnosti so v vasi Gando začele nastajati nove stavbe. Gradili so dodatne prostore za osnovno šolo, knjižnico, hišo za učitelje in njihove družine, srednjo šolo, atelje za obrtnike itd. Zanimiv je strop knjižnice, zanj je uporabil znane tradicionalne lončarske izdelke – vrče, ki so jih prerezali na pol in jih vlili v strop. Odprtine oblikujejo zanimiv vzorec in uvajajo naravno svetlobo ter hkrati omogočajo zračenje notranjega prostora brez kakršnekoli električne energije. Streha, ki seže daleč čez robove stavbe, jo varuje pred soncem in dežjem. Študijski prostori, ki obdajajo knjižnico, so zasenčeni in zaščiteni z evkaliptovimi stebrnimi oblogami, fasada iz lesa je oblikovana tako, da ustvarja niše; te zagotavljajo senco in so kot mala počivališča. Tako je knjižnica postala pravo vaško središče.

Kéré je gradil tudi drugod po Burkina Fasu. V mestih Leo, Koudougou, Laongo in Dano, v Maliju je projektiral Center za arhitekturo, v Keniji izobraževalno središče. To sodi v zapuščino Sarah Obama, ki je skrbela za otroke, okužene z aidsom, in je ustanovila svojo fundacijo. Namenjen je študentom, dijakom in šolarjem. Kampus sestavljajo tri stavbe: osnovna šola, srednja šola in center za predšolske otroke. Vsaka šola ima posebno obliko, ki ustreza starostni dobi šolajočih se, skupaj z ustreznimi knjižnicami, igrišči in športnimi objekti ter s skupnimi prostori za druženje. Kéréjev moto je ponuditi več z manj sredstvi in uporabiti manj virov ter hkrati upoštevati lokalna znanja, staro tehnologijo v povezavi s sodobno ter stare tradicionalne materiale in ustaljene tehnične postopke. Tako vse skupaj ustvari holistično in vzdržno arhitekturno rešitev. Njegov tim in sodelavci pa skupaj z vaščani verjamejo, da je arhitektura lahko orodje za kolektivni boj proti revščini.

Med njegovimi zadnjimi odmevnimi projekti je arhitekturni kompleks, ki ga je postavil na breg jezera Turkana v Keniji. Leta 2021 je kompleks izročil izobraževalni ustanovi Learning Lions – nepridobitni organizaciji za mlade Kenijce in Kenijke, ki jih opremi z znanjem o novih tehnologijah in medijih, pa tudi z znanjem iz grafičnega oblikovanja. Oddelka Digital Lions in Startup Lions sta inkubatorja za mlade, pomagata jim, da z rabo digitalnih orodij postanejo podjetniki. S tem poskušata zmanjšati brezposelnost med mladimi in njihovo odhajanje v tujino za boljšim življenjem. Leto pred tem je tudi v Burkina Fasu v mestu Koudougou postavil Inštitut za tehnologijo, ki si je zastavil podobne cilje izobraževanja mladih in si prizadeva za njihovo boljšo prihodnost. Za Kéréja je socialna nota projektov še kako pomembna.

Že leta 2016 je na beneškem arhitekturnem bienalu predstavil predlog za novi parlament Burkina Fasa v glavnem mestu Ouagadougou – kot premislek o prihodnosti demokracije v tej državi. Še zanimivejši je njegov predlog za nacionalno skupščino v Porto-Novu v državi Benin, ki naj bi se začela graditi marca 2021. Gre za arhitekturo, ki upošteva avtohtono afriško arhitekturo z notranjim dvoriščem, kombinira jo z dinamično strukturo, v notranjosti pa ponudi izkušnjo prostora in volumnov sodobne arhitekture.

Ker ima njegov arhitekturni biro domicil v Berlinu, je tudi v tem mestu prispeval svoj delež. Leta 2016 ga je direktor berlinskega gledališča Volksbühne povabil, da na nekdanjem letališču Tempelhof, v hangarju številka 5, ustvari nov tip gledališča in hkrati ohrani vtis letališke stavbe. Kéré je pri tej nalogi za izhodišče vzel Piscatorjev (sodobnik in sodrug Bertolta Brechta) totalni teater, poulično gledališče in sodobno urbano agoro ter tako obiskovalcem ponudil novo izkušnjo gledališča improvizacije. Drugo pomembno izhodišče pri razmisleku o tem projektu je bilo dejstvo, da je leta 2015 na tem letališču dobilo začasno zatočišče več kot 8000 beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana ...

Kéréjeva arhitektura je izrecno funkcionalna, premišljena do zadnje podrobnosti. Še kako pomembno je, da pri projektiranju upošteva ljudske navade in zahtevno afriško podnebje. Njegova arhitektura je arhaična in moderna, mistična in konkretna, sodobna s pravim odmerkom tradicionalnih elementov, ki dajejo arhitekturi pristno človeško naravo. Socialni in družbenopolitični vidik je pomemben za njegovo projektiranje arhitekture. Tako je letošnja Pritzkerjeva nagrada prišla v zares prave roke, v roke arhitekta, ki gradi predvsem za uporabnika, njegove stavbe niso nikoli same sebi namen, pri njih oblika ne prevlada nad osnovno funkcijo. Ne! Kéré dobro ve, kaj je bistvo arhitekture – biti udobno in zdravo bivališče.