Vse, kar je ostalo

Pri pisanju knjige je edino bolj zanimivo od tega, kar odkriješ pri njenem nastajanju, to, kako bralci reagirajo nanjo. Vsi pogovori, ki sem jih imel o monografiji Rusija in slovanstvo, so bili zato posebna doživetja. To velja tudi za intervju s Ksenijo Horvat, ki sem ga imel na TV Slovenija 17. aprila.

Če bi me, recimo, kdo vprašal, kaj so glavne ugotovitve moje knjige, bi odgovoril, da gre za tradicionalno zadržanost ruskih oblasti do slovanske ideje, za ciklično poseganje manjših slovanskih narodov po medsebojni vzajemnosti in za neverjetno spremenljivost identitet v slovanskem svetu, tudi na osebni ravni.

Na ta način mi sicer tega vprašanja doslej ni še nihče zastavil, in očitno mi ga ne bi niti novinarka Stanka Prodnik. Iz članka „Vse, kar je ostalo“ z dne 22. aprila izhaja, da jo predvsem zanima prihodnost Rusije, njen odnos do Kitajske in posledična bodočnost sveta. Naj torej izkoristim priložnost, da ji odgovorim.

Prihodnost Rusije je negotova, ker je po nepotrebnem sprožila vojno, na katero ni bila pripravljena. Slaba kakovost njenih oboroženih sil in vojaške opreme priča o posledicah vsiljene avtokracije in endemične korupcije, ki jo le-ta povzroča. Neuspeh ruske vojske v Ukrajini predstavlja neuspeh putinizma v Rusiji.

Uradna Moskva se bo zato v prihodnje še bolj naslanjala na Kitajsko, v skladu s pristopom, ki ga je že v 13. stoletju opredelil knez Aleksander Nevski z besedami: „Zahodu se bomo upirali, Vzhodu pa priklanjali.“ To pa zato, ker za razliko od tevtonskih vitezov Mongoli od Rusov niso zahtevali njihovih duš, ampak le dajatve.

Ravno zaradi tega, ker ruska oblast sedanji konflikt pojmuje kot eksistencialni pa tudi obstaja možnost eskalacije invazije v spopad širših razsežnosti. Ruska vojaška doktrina namreč predvideva uporabo jedrskega orožja, če država ni sposobna konvencionalnega odvračanja in obrambe. Putin je to tudi javno zagrozil.

Upam, da sem s tem potešil radovednost novinarke. Upam tudi, da bo zdaj manj zaskrbljena nad slovensko diplomacijo in bolj nad našo skupno prihodnostjo. Ta pa je negotova tudi zaradi sredobežnih sil znotraj evro-atlantskih integracij in zgodovinsko pogojenih refleksov, ki jih le-te povzročajo v slovanskem svetu.

To pa je tudi vse, kar je ostalo nasloviti.