Krčma Vojvodine kranjske

Krčma na gradu Bogenšperk
Bogenšperk 5
Tel.: 041 392 295
Grajska jedilnica je odprta ob petkih od 14. do 23., ob sobotah od 9. do 22. ter ob nedeljah od 9. do 19. ure.

Ambient:
grad je lepo obnovljen, krčma silno stajliš, natakar pozoren, ambi-žolca muzika pa ne preglasna

Napitki:
vinsko klet jim poleg kleti Brda in Metlika zalagajo združeni Vipavci iz vasi Slap, tudi mini kolekcija polnitev pod lastno etiketo Wagensperg

Vegetacija:
jedilnika sta potegnjena po ribji in mesni špuri, imata pa kar nekaj zanimivih zelenjavnih elementov, iz katerih je mogoče sestaviti tudi vege meni

Dostopnost:
parkirišče je pred grajsko ograjo; do krčme je nato še kar nekaj ne čisto nedolžnih stopnic

Fino:
zasnova & cena jedilnika
srnin file
jagodna strjenka

Ne tako fino:
radičeva juha

Oba, mesni in ribji štirihodni meni (s tremi prigrizniškimi dodatki), staneta 29 evrov.

»Je pa moralo Janeza kar boleti pri srcu, ko je tole prodajal!« je z usodo najslavnejšega lastnika gradu Bogenšperk iskreno zasočustvoval vodja Konzumovega odseka za zgodovinojedje in s skoraj solznim očesom motril tančičnato, zidove bogenšperškega gradu nežno ovijajočo meglico. Lokacija, okolica in grad sam kar tekmujejo v bukoličnosti, svoje pa v lepotnostni paket doda še bogato opremljena notranjost, posebej miza v stolpu, ki so nam jo dodelili ob prihodu.

To povedši moramo nujno pripomniti, da je oznaka krčma – pa naj nam bo beseda še tako všeč – resen understatement za celotno doživetje, ki smo ga bili deležni na Bogenšperku. Kuharija, ki se jo tu gredo, je na jako resni, dajmo, uporabimo oguljeni pridevnik, restavracijski ravni: krožniki so sestavljeni iz številnih različnih elementov, v kuhinji uporabljajo vse sorte klasičnih in modernističnih tehnik in – glede na to, da menda jedilnik osvežujejo na nekaj tednov – z resnim tempom sledijo sezonskemu dogajanju. S skuhano robo nato sestavijo ribji in mesni meni s štirimi hodi, pri čemer si obe špuri delita sladico: za časa našega obiska je bila to kar spektakularna, z v formo jagode oblikovana jagodna strjenka, postrežena na lepo zdizajnirani kremi z zelenim čajem, kompaktnim browniejem in vaniljevim sladoledom z meliso.

Obed smo sicer odprli s sendvičkom/princesko z vbrizgano kremo iz jagnjetine in bazilikinim gelom, nato pa na mesni strani zagrizli v izjemen, po hotdogovsko podolgovat brioš, zapolnjen z v češnjevem soku mariniranimi račjimi prsmi, pocvrtim regratom, pinjolami in mariniranimi čemaževimi cvetovi, ribji sekciji pa je komajda uspelo prešteti vse komponente brancinove paštete, ji je bila pa najbolj všeč z merlotovim prahom potresena rezina zelene. Radičeva juha s pršutom in jabolki je bila najmanj prepričljiva jed, predvsem je močna slanost popečenega pršuta pregazila vse druge okuse; veliko bolj všečna je bila sicer precej klasična spirirana ribja juha s kosom kovača, vongolami in kozico.

Glavno rolo na glavnem ribjem krožniku je zavzel sočen file šarenke, po kontinentalno opremljen z v ohrovtov list zavitim koromačem in nekakšnim (pardon my bosanski) burekom s koprivami in olivami. Svojevrsten masterpis je bil ravno prav pečen file srne, potresen z dimljeno soljo, z med oglena krekerja namazano kremo iz fermentiranega belega fižola, slanoledom iz smrekovih vršičkov ter v trikotne raviole oblikovanimi in z orehovo-čemaževim pestom polnjenimi rezinami rdeče pese. Spektakularen, domiseln in res fajn krožnik!

Ob vsem videnem, okušenem in zapisanem naj obvelja, da na nekdaj Valvasorjevem posestvu strežejo enega cenovno najugodnejših gastro spektakelčkov na Kranjskem. Ko bodo še malo povečali nabor steklenic v kevdru (in jih napisali na vinsko karto) in na jedilnik dodali še kakšno jed več, kani pa sploh biti luštno. Slava!