Zmaga demokracije

Na volilno nedeljo malo po dvanajsti uri na enem izmed ljubljanskih volišč za Bežigradom ni bilo gneče. Ljudje so odhajali in prihajali. Vzdušje je bilo prijetno, malce svečano, člani volilnih komisij so opravljali svoje delo, pregledovali osebne izkaznice, listali po volilnih seznamih. »Danes jih je veliko,« je dejala članica volilne komisije, ki je volivkam in volivcem podajala glasovnice. »Prihajajo in prihajajo, ves čas.« Vsi na volišču so vedeli, da ima to močan pomen.

Volilna udeležba na nedeljskih volitvah je bila 70,05 %, glasovalo je 1,18 milijona ljudi, kar je 287.000 volivcev več kot leta 2018. Za eno Ljubljano volivcev več. Tako visoke volilne udeležbe v Sloveniji nismo imeli že od leta 2000.

Volilna udeležba je seveda znak, da Slovenija ni apatična država, kjer je volivcem vseeno, kdo vlada. Visoka volilna udeležba nas uvršča med stare evropske demokracije, ob bok Nemčiji in Franciji, kjer so volitve državljanska dolžnost. A da bo v nedeljo volilo tako veliko ljudi, je postalo jasno že sredi tedna, ko se je predčasnih volitev udeležilo 130.000 volivcev, kar 78.000 več kot leta 2018. Že takrat je bilo očitno, da ne gre zgolj za spremenjene navade. Pozivi civilnih organizacij in tudi posameznikov, državljank in državljanov, naj ljudje volijo, so prinesli rezultat.

Seveda pa ni šlo za prazno zavezanost demokraciji. Volilna udeležba je bila tako visoka, ker so volivke in volivci prišli sporočit, da množično zavračajo vladavino Janeza Janše. Da zavračajo njegove avtokratske izpade, njegovo koketiranje z Madžarsko, njegovo zlorabo policije, njegovo druženje z davčnimi špekulanti, njegove brezsramne manipulacije, njegovo prevzemanje javnih medijev in poseganje v medijsko svobodo ter razgradnjo avtonomnih družbenih struktur. Če bi se Janša, politik, ki vseskozi govori o povezovanju, hkrati pa napada in žali svoje kritike, laže in podtika, vedel drugače, bi verjetno celo ostal na oblasti. Še večje možnosti bi imel, če ne bi sam »ustvaril« Roberta Goloba. SDS je Goloba odstavila s položaja direktorja Gen-I in ga s tem potisnila v politiko.

Kot bog, ki je najprej sebi ustvaril brado, si je Janša ustvaril potencialnega političnega nasprotnika. In ta ga je na volitvah premagal za 130.000 glasov. Za 14 poslanskih mandatov.

A Golob in njegova zmaga nista le posledica Janševe razrešitve. Golob je vodil tudi izjemno dobro kampanjo. Seveda so volivci ravnali taktično, volili so tistega, ki bi lahko premagal Janšo. A izbrali so tudi človeka, ki je vnaprej povedal, da se ne bo povezoval s stranko SDS, človeka, ki je javno izjavil, da to, kar počne Janševa vlada, »ni desničarska politika, pač pa fašizem«. Te besede so prepričale skoraj 407.000 ljudi. Nobena stranka v 30 letih slovenskega parlamentarizma ni uspela prepričati toliko volivcev.

Volivci so s tem sporočili tudi, kaj si mislijo o lažnem povezovanju različnih, ki ga propagira SDS, kaj si mislijo o propagandi Nove24tv, portala Požareport in Siola, kaj si mislijo o tviteraški greznici, ki jo širijo Janševi podporniki. Zavračajo jo, greznico in politiko, ki jo ustvari.

Zakaj je padla SDS?

Vse to se Janši ni zgodilo prvič. Rezultat volitev leta 2022 je soroden tistemu iz daljnega leta 2000, ko je po kratki epizodni vladi Andreja Bajuka – dejansko je vse niti v rokah držal Janez Janša – zmagala LDS pod vodstvom Janeza Drnovška. LDS je na tistih volitvah s 36,26 odstotka glasov dosegla svoj zenit. To se je Janši zgodilo tudi leta 2008, v mandatu, ko je za politični vpliv v medijih prodal državni delež v Mercatorju, na čelo podjetij v državni lasti pa postavil množico svojih direktorjev. Pahor je Janšo leta 2008 premagal za pičlih 12.000 glasov. Podobno je Janša pogorel tudi po kolapsu Pahorjeve vlade, ko so ljudje namesto njega raje volili Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića. To se mu je zgodilo še v letih 2014 in 2018, ko sta ga premagala Miro Cerar in koalicija strank, med katerimi je nato največ glasov dobila LMŠ Marjana Šarca, ki je nato sestavil vlado.

Tako kot bog, ki je najprej sam sebi ustvaril brado, si je Janša, kdo ve zakaj, ustvaril političnega nasprotnika, ki ga je na volitvah premagal za 130.000 glasov.

Janez Janša, tako pogosto označen kot veliki strateg in mojster politične taktike, je namreč zmagal le na enih volitvah doslej: leta 2004, ko ga je podprlo malo več volivcev kot letos. Ne trdimo, da Janša ni uspešen, trikrat je bil premier, sodeloval je kar v šestih vladah, a večino časa je preživel kot poraženec. Nikoli mu ni uspelo ponoviti premierskega mandata. V Sloveniji je bil pri tem uspešen le Janez Drnovšek.

Slovenija je liberalna dežela, zavrača koruptivnost, avtoritarnost, zavrača samovoljne metode vladanja, vonj solzivca na ulicah in otroških igriščih. Na nedeljskih volitvah je šlo za spopad vrednot, na eni strani so bile demokratične liberalne vrednote, na drugi iliberalnost, prisila. Šlo je za ideološko vprašanje, za vprašanje ideologije – katera bo prevladala?

Da bi Janševa vlada na volitvah padla, je postalo jasno že pred več meseci; da se Slovenija premika v iliberalnost in avtoritarnost, je postalo jasno v trenutku, ko so policisti sredi epidemiološke krize kaznovali ljudi, ki so na parlamentarni ploščadi brali ustavo.

Se je Janša tega zavedal? Da mu takšno vladanje škoduje? Morda se je res zavedel v zadnjih tednih. Prej je verjel v svojo trdo roko. A tik pred volitvami je spremenil retoriko, postal mil, prijazen, včasih je zaigral tudi, da je malce negotov, ranljiv. A to ni bila njegova volilna strategija – dejansko so v koalicijskih strankah verjeli, da bodo Slovenke in Slovence lahko »podkupili«. Vlada je delila državni denar. Ne po potrebah različnih skupin, ampak, če se pošalimo, po volilnem imeniku. Lovila je svoje domnevne potencialne volivce. Digitalni boni, višje plače, višje pokojnine, zamrznjena cena pogonskih goriv, nižje končne cene na računih za elektriko, vse to je bilo namenjeno prepričevanju volivcev.

In res so verjeli, da bodo Slovenke in Slovenci glasovali »z denarnico«. Kar ponižujoč odnos do sodržavljanov od ljudi, ki imajo narod domnevno tako radi in ga tako cenijo. »Ta vlada ne deli bonbončke, jaz mislim, da dajemo bonboniere in tako je tudi prav, ker pomagamo ljudem,« je na predvolilnih soočenjih Jernej Vrtovec vztrajno ponavljal domislico vidnega člana SDS Jožeta Tanka. Ljudje so bili veseli nižjih računov za elektriko, a hkrati niso bili naivni, da bi se pustili podkupiti. Vedeli so, kaj se dogaja, vedeli so, kaj počne oblast. Ponovila se je zgodba iz leta 2008, ko je prva Janševa vlada uvedla avtocestne vinjete, katerih cena je bila najprej postavljena na smešnih 55 evrov – a se tudi takrat volivci niso pustili podkupiti.

SDS ni zmagala v nobenem večjem mestu, uspešna je bila na podeželju in v vzhodnem delu države. Vse to je daleč od 30-odstotne volilne podpore. Tolikšno volilno podporo je uspelo doseči Robertu Golobu, Miru Cerarju, Borutu Pahorju in Janezu Drnovšku, Janezu Janši nikoli.

Janša v nedeljo zvečer ni priznal poraza. Dejal je, da je SDS močnejša, da je dobila več poslanskih mandatov, da je zmagala v volilnih okrajih, kjer nikoli ni. »Žal mi je, da vse stranke, ki so tako ali drugače sodelovale s koalicijo, niso nastopile skupaj. V tem primeru bi bil rezultat drugačen,« je dodal ter pri tem okrcal Aleksandro Pivec in gibanje Povežimo Slovenijo, ki sta ostala zunaj parlamenta. SDS je bila poražena in poražena je bila tudi vlada, ki jo je vodil. Janša je seveda relativiziral in zavajal. Navedel je Velenje, kjer naj bi SDS prvič zmagala, a volilni rezultati kažejo, da to pač ni res: SDS je osvojila drugo mesto, v velenjskem mestnem okraju je v resnici zmagalo Gibanje Svoboda.

Stranko SDS je v relativnem pogledu volilo manj volivcev kot leta 2018 (24,92 % vs. 23,52 %), dobili so dva poslanska mandata več, a zgolj zato, ker v parlamentu sedi le pet strank. Janši v relativnem pogledu ni uspelo zbrati več glasov, kot jih je zbral na volitvah v letih 2004, 2008, 2011 in 2018. Pri višini volilne podpore je bil uspešnejši le od volitev leta 2014, ko je SDS osvojila 20,6 % glasov, a te so potekale v času, ko je bil Janša zaradi afere Patria v zaporu na Dobu. SDS torej ni »izenačila najboljšega rezultata stranke v zgodovini«, kakor trdijo v stranki, pač pa je volilni rezultat poslabšala. Iz vlade se je preselila v opozicijo.

Vrednotenje političnega uspeha na volitvah je vedno relativno. Tako je predsednik NSi Matej Tonin v nedeljo nasmejan govoril, da je NSi dosegla zgodovinski uspeh, saj je tretja izmed strank v parlamentu. Tonin ima prav, NSi je res na tretjem mestu, dobili so enega poslanca več kot leta 2018, vendar jih je takrat podprlo 7,1 % volivcev, letos pa le 6,9 %. To pač ni zgodovinski preboj politika, ki sanja, da bo nekoč premier.

Še enkrat se je potrdilo, da ima politika, kakršno vodi Janez Janša, v Sloveniji omejeno podporo, omejen krog volivcev. SDS tako ni zmagala v nobenem večjem mestu, uspešna je bila le na podeželju in v vzhodnem delu države. Vse to pa je daleč od 30-odstotne volilne podpore. Tolikšno volilno podporo je doslej uspelo doseči Robertu Golobu, Miru Cerarju, Borutu Pahorju in Janezu Drnovšku, Janezu Janši pa nikoli.

Volilni rezultat je tudi osebni poraz Janeza Janše. Na volitvah v Ivančni Gorici in v Grosupljem, kjer je kandidiral, je stranki prinesel 7724 glasov, v obeh okrajih je tudi zmagal. A še zdaleč ni bil kandidat, ki je v Sloveniji prepričal največ ljudi. Absolutni zmagovalec je nekdanji župan Nove Gorice Matej Arčon, ki je v dveh novogoriških volilnih okrajih Gibanju Svoboda prinesel rekordno število glasov: 15.204.

»Moj velik, globok poklon vsem borkam in borcem iz civilne družbe. Vi ste zaslužni, da lahko danes govorimo o tem, da bo jutri v Slovenijo prišla svoboda,« je po volitvah dejal Robert Golob.

Večina volivcev Janši očitno ne zaupa, zavračajo ga, njega in njegove politike. To so pokazali tudi rezultati kandidatov, ki so ga leta 2020 s prevaro postavili na oblast. Nihče izmed poslancev stranke DeSUS in nekdanje stranke SMC, ki so marca 2020 ustoličili Janševo vlado, ni uspel priti v parlament. Branka Simonoviča, ki je kandidiral na listi Naša dežela, je v Kočevju podprlo 57 volivcev. Gregor Perič je v mestnem okraju Izola zbral le 193 glasov, Monika Gregorič v ljubljanskem okraju Vič-Rudnik 282 glasov, Robert Polnar pa v Šentjurju na listi SNS 360 glasov. V parlament sta se na listi Gibanja Svoboda uvrstila le nekdanja poslanca SMC Janja Sluga in Jurij Lep, ki pa sta lani prekinila politične vezi z Zdravkom Počivalškom in vlado. Mimogrede, Simono Kustec, ministrico za izobraževanje, je v domačem Kamniku podprlo 395 ljudi, zgolj 1,89 % volivcev, kar je manj od povprečja že tako slabo uvrščene koalicije Povežimo Slovenijo.

Strank, ki so izdale svoje volivce in svojo zavezo, da ne bodo sodelovale s stranko SDS, ni več v državnem zboru.

Samožrtvovanje koalicije KUL

Janša ni edini poraženec teh volitev. Gibanje Roberta Goloba je prevzelo tudi glasove, ki sta jih na prejšnjih volitvah dobili Lista Marjana Šarca in Stranka Alenke Bratušek. Hkrati je prepričalo veliko tistih, ki so sprva in na prejšnjih volitvah podpirali stranko Levica. Zakaj je bilo tako, ni težko ugotoviti: šok, ki se je zgodil ob nepotrebnem padcu Šarčeve vlade, je bil tolikšen, da volivci razgradnje te vlade in posledičnega prihoda SDS na oblast niso pozabili. Zato so kaznovali tiste, ki so jih krivili za Janšev vzpon, kaznovali so Alenko Bratušek in Marjana Šarca, kaznovali so tudi Levico, čeprav je bila edina izmed političnih podpornikov Šarčeve vlade, ki je novembra 2019 povedala, zakaj odhaja. Takrat je ravnala načelno, kasneje pa se je izkazalo, da je bila ta politična poteza napačna – in da jo kot tako vidijo volivci. Luka Mesec danes priznava, da bi se, če bi vedeli, da se bo »zgodil Janša«, v stranki takrat odločili drugače. Levica je na volitvah dobila le 4,39 % glasov, kar enkrat manj kot leta 2018. Stranka ima le 5 poslancev, pričakovali so jih 12. Zato sta Luka Mesec in ves izvršilni odbor Levice ponudila odstop.

A Levica je pred volitvami taktično nesmiselno govorila o nepremičninskem davku, izsiljevala je z referendumom o dohodninski zakonodaji. Zoper njo se je povezala desnica, pa tudi slovenski gospodarstveniki so zagnali močno kampanjo. Skupaj s stranko SD se je Levica znašla na ustavnem sodišču, ker naj bi delovala neustavno, očitali so ji, da zagovarja nacionalizacijo in sovraži podjetnike. Boj zoper Levico je bil učinkovit, pri tem so sodelovali tudi nekateri mediji, denimo POP TV, kolovodja pa je bil Uroš Slak. Levica se temu ni znala upreti, podcenjevala je problem. Veliko glasov je izgubila tudi zaradi zelene Vesne, ki je na volitvah zbrala solidnih 15.661 glasov, ter stranke, ki jo vodi Ivan Gale – ta je na koncu zbrala 19.978 glasov. Nekaj izgubljenih glasov Levice pa se gotovo skriva tudi med volivci proticepilske Resnice in ljudske liste Zdrava družba. »V življenju je še bolj kot to, kako prenašaš zmage, pomembno dostojanstveno prenašati poraze,« je po porazu dejal Luka Mesec.

Levico čaka še ena dilema. Naj, šibka kot je, sprejme povabilo in sodeluje z »liberalci«? Izbira ne bi smela biti težka, volivci ne volijo tistih, ki se bojijo vladanja, drugi beg pred odgovornostjo bi to stranko dokončno pokopal. Največja radikalnost, ki jo lahko Levica ponudi danes, bi bila v tem, da bi uspela v novi koaliciji doseči gradnjo 10.000 novih stanovanj.

Povolilna aritmetika je sicer dobro pokazala, da bi se lahko liberalni LMŠ in SAB brez težav uvrstili v parlament, če bi se ti dve stranki združili. Združeni bi dobili sedem ali celo osem poslancev.

Zapisano ne pomeni, da je bil projekt KUL neuspešen. Nasprotno, njegove stranke so omogočile Golobov uspeh. V opoziciji so v zadnjih dveh letih bolj ali manj složno uporabljale mehanizme, ki jih ponuja parlamentarna demokracija, pa tudi na volitvah so nastopile kot enoten demokratični blok. Golob se tega »žrtvovanja za višje cilje« zaveda, zato vsaj na deklarativni ravni v vlado vabi tudi stranke, ki se niso uvrstile v parlament. »Mi smo gibanje, ne pa klasična stranka,« ponavlja danes.

Vzpon svobode

Edina, ki je bila v nedeljo vesela, je bila Svoboda. Podporniki in kandidati gibanja so se zbrali v ljubljanskem klubu Cvetličarna, jedli torto in poplesavali. Robert Golob jih je pozdravil preko videopovezave, se jim zahvalil in med drugim dejal: »Če kaj, moramo biti hvaležni civilni družbi, ki je pomagala, da je toliko Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov prišlo na volitve. Brez tako borbene, tako srčne, tako nepopustljive civilne družbe, kot smo ji bili priča v zadnjem letu in pol, Slovenija najverjetneje svobode ne bi videla. Moj velik, globok poklon vsem borkam in borcem civilne družbe. Vi ste zaslužni, da lahko danes govorimo o tem, da bo jutri v Slovenijo prišla svoboda.« Takšnih stavkov od Janše, ki je nad isto civilno družbo, nad mlade, ki so se zavedali pomena aktivnega političnega udejstvovanja, raje poslal policiste in inšpektorje, ne bi slišali.

Padec janšizma je brez dvoma neposredna posledica petkovih kolesarskih protestov, je posledica prebujene civilne družbe, je posledica dejanj ljudi, posameznikov in različnih skupin, ki so se z uporno, dvignjeno glavo zoperstavili Janševi politiki.

V petek, tik pred volilnim molkom, je v Ljubljani potekal predvolilni koncert; deževalo je, a ljudje so vztrajali do konca. Na odru je nastopil Andrej Rozman Roza, eden tistih, ki ga je policija kanila oglobiti zaradi branja ustave. »V nedeljo bomo zmagali zato, da se bo pravi boj šele začel,« je dejal pred zbrano množico. Roza se ni zmotil. Inštitut 8. marec je že v ponedeljek, dan po volitvah v državni zbor, vložil predlog zakona proti škodljivim ukrepom Janševe oblasti. In stranka Svoboda je obljubila, da bo sprejetje tega zakona med njenimi prvimi prioritetami.

Na Trstenjakovi ulici v Ljubljani stoji vila, kjer domuje stranka SDS. Vanjo spustijo le redke. V noči pred volitvami, tako pravi urbana legenda, naj bi Trstenjakovo ulico obiskalo nekaj fantov, ki so na pločnik pred vhodom v vilo nasuli kopico kruhovih drobtin; šlo je za majhno, diverzantsko-humoristično akcijo. V nedeljo zjutraj so se potem pred vilo stranke SDS začeli zbirati golobi.

POVEZANI ČLANKI:

• »Avtoritarni oblasti se je zgodilo ljudstvo«
• »Ne smejo spregledati ukrajinske krize«
• Golob lahko postane državniku podobna osebnost
• »Nismo opravili s populizmom«