Tedni za usodne napake

S kolumno Grege Repovža se ne bi mogla bolj strinjati. A usodne napake se ne utegnejo zgoditi samo velikemu zmagovalcu. Dogajajo se lahko tudi manjšim koalicijskim partnerjem, ki nenehno trepetajo, da jih bo veliki zmagovlec pohrustal, ostali koalicijski partnerji pa zasenčili. Obe nevarnosti sta povsem realni – vsak vstop SD v vlado z vodilno liberalnodemokratsko stranko je ta stranka plačala z nižanjem ali stagnacijo svoje podpore med volilci.

Prejšnja vlada je v volilni kampanji tržila svoje uspehe in učinkovitost in ju opirala na navidezno popolno enotnost, toda sadove take enotnosti je skoraj v celoti požela SDS, a partnerji in sateliti, razen deloma NSi, so to «enotnost in učinkovitost« plačali z izpadom iz parlamenta.

Kaj se bo tokrat zgodilo, pa je odvisno od znanja in modrosti ne samo velikaga zmagovalca, ampak tudi obeh koalicijskih strank, ki se izogibata prej naštetim nevarnostim.

Za leve in levosredinske stranke je od nekdaj značilno, da trpijo za boleznijo izživljanja v medosebnih kritikah zaradi majhnih razlik. Velikokrat se jim zgodi, da bolj nestrpno in žolčno reagirajo druga na drugo, kot na tiste, katerih vrednote in interesi se pri pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih res bistveno razlikujejo od njihovih.

Koalicija, ki jo je s svojimi odločitvami na voliščih vzpostavil večinski, napredni pol slovenske družbe, je koalicija enakomislečih v zelo pomembnih vprašanjih, ki se tičejo pravne države in številnih, a ne vseh človekovih pravic, svobode medijev, neodvisnosti vej oblasti, pravice do nadzora izvoljenih in svobode političnega aktivizma civilne družbe, celo pristajanja na participativno, kmalu bomo videli če tudi na paritetno (po moči spolov izenačeno) demokracijo, na nujnost zelenega razvoja, a to hkrati ni koalicija enakomislečih pri številnih zelo pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih.

Za SD in Levico bo usodnega pomena za njun nadaljnji obstoj in vzpon, koliko se bosta v vladi in parlamentu zedinili na nekaj ključnih razvojnih socialnih in ekonomslih vprašanjih in kako argumentirano jih bosta tam zagovarjali. Toda v javnosti bosta morali najti dadatne načine, kako jasno in brez ovinkarjenja pojasnjevati, v čem so razlike med Svobodo, SD in Levico, kako je bilo doseženo, ne kompromis, ampak soglasje, ko vsaka partnerka vladajoče koalicije pred svojim delom politične javnosti lahko prepričljivo predstavi, zakaj je dosegla natančno tisto, kar je bilo spričo razmerja sil ne samo med temi tremi strankami, ampak v družbi kot celoti, mogoče doseči.

Kar zadeva Svobodo, k opozorilom Grege Repovža dodajam sklep, ki ga on ni ponudil: ta vlada bo uspešna, če bo delovala na politični konsenz, ne na gnile kompromise strank, ki so se prebile v zmagovito koalicijo v parlamentu. Politični konsenz, ki presega enotnost, osnovano samo na najmanjšem možnem skupnem imenovalcu zmagovitih strank, je možen samo, če bodo te stranke zavestno in skupaj gradile družbeni konsenz, ki vključuje tudi legitimne interese tistih, ki se jim zdaj mogoče zdi, da so s porazom janšizma obsojeni na drugorazredno državljanstvo. Za politiko, ki se je tako navadila živeti od afer, čivkov in kritike odhajajoče vlade, je to gigantski izziv, a upanje, da so sposobni vsaj poskusiti drugače, živi. Vsaj 60% volivk in volilcev, ki so glasovali za stranke drugačne politike, je dokaz, da živi. Če bi nova večina izdala to upanje, bi ne samo vsaka od teh treh strank, ampak naša družba kot celota, plačala zelo visoko ceno.