Vsi smo Marcel!

Marcel Štefančič, jr., je prišel na Mladino daljnega leta 1986, zaposlil se je leto dni kasneje in bil v tistem zlatem obdobju slovenske demokratizacije in poslavljanja od komunizma eden od urednikov revije. Že takrat, ko so bili nekateri funkcionarji odhajajoče vlade še vedno zvesti člani komunistične partije, mu je bilo jasno, kaj je demokracija, kaj je svoboda in zakaj so neodvisni mediji za oblast nevarni. Prepričanje, da je Marcel Štefančič, jr., predvsem filmski kritik, je napačno. Ker so filmi kot življenje, ker so filmi odsev sveta, Štefančič o filmih piše, kot da bi pisal o svetu in življenju, filmi so zanj zgolj metafora za vse, kar nas obdaja. Zato je Štefančič veliko več kot enciklopedični ljubitelj filmov, je avtor številnih esejističnih del, knjig o največjih hitih 20. in 21. stoletja, pa tudi dvakratni prejemnik Rožančeve nagrade, ki jo podeljujejo najboljšim slovenskim esejistom. Če torej želite razumeti, kaj se dogaja, je treba brati Marcela Štefančiča, jr.

Štefančič, ki je po izobrazbi filozof, že od leta 1989 sodeluje s TV Slovenija, najprej je nastopal kot filmski kritik, spomladi leta 1998 pa je prevzel vodenje oddaje Studia City, za katero je generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough dejal, da je oddaja s stabilno gledanostjo in da je to znak, »da je gledalci ne zapuščajo in jo je treba ohraniti«.

Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Najprej je RTV Slovenija nehala plačevati honorarje komentatorjem, ki so v Studiu City nastopili s TV-kolumno. Potem so v predvolilnem času oddajo preprosto ukinili. Zdaj vodstvo RTV Slovenija Štefančiču ni podaljšalo trimesečne pogodbe, namesto njega pa so kot slab nadomestek poklicali novinarko Vido Petrovčič.

Štefančič je prvi obraz oddaje. Je voditelj z najdaljšim voditeljskim stažem na TV Slovenija, je prejemnik dveh viktorjev za najboljšega voditelja informativne oddaje, predvsem pa je spraševalec, ki iz gostov izvleče tisto, česar sami ne želijo povedati. Nekateri v očitni zadregi, denimo nekdanja ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič, raje molčijo. Celo večno previdni predsednik Slovenije Borut Pahor je marca letos v Studiu City dejal, da po izteku mandata ne more voditi te oddaje, saj Štefančiča »ne more nihče zamenjati«, in da bo hkrati »prav vesel, če bo lahko tudi po mandatu še kdaj njegov gost«. Ko smo sicer predsednika Pahorja vprašali, kaj si misli o dogajanju na RTV, je poslal zgolj generičen odgovor: »Predsednik republike vedno izpostavlja pomen svobode medijev za demokratično družbo. Zato nikoli ne komentira uredniških odločitev medijev ali posega v njihovo delo.«

Kazen za neposlušnost

Ljudje so zamenljivi. Nihče ni večen. A uspešnega voditelja oddaje pač ne menjaš, če je dober, prepričljiv in če ga podpira javnost. Peticijo za ohranitev Studia City je v zadnjem mesecu dni podpisalo več kot 40.000 ljudi, še svežo, le nekaj dni staro peticijo »Marcel naj ostane«, pa več kot 20.000 posameznikov.

Povsem jasno je, kaj je bil Štefančičev izvirni greh, jasno je, zakaj se je vodstvo hiše odločilo za tako radikalen rez. Sedmega marca so se novinarji TV Slovenija zbrali pred hišo – ni bilo prvič in tudi ne zadnjič v teh mesecih, ko se je vlada Janeza Janše odločila dokončno prevzeti RTV Slovenija. Tudi tistega dne so torej novinarji govorili o političnih pritiskih, o neustreznem kadrovanju, o servilnem vodstvu, o žalitvah in slabšanju razmer za delo. Med drugimi je spregovoril tudi Štefančič, bil je kratek, oster in jasen, obsodil je avtokracijo, ki je napadla nacionalko. Ker je bila njegova javna izjava kasneje izrezana iz že pripravljenega prispevka za TV Dnevnik, kar je zahtevala urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, jo je 14 dni kasneje ponovil v oddaji Studio City. Dejal je: »V času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, moramo kar najbolj odločno obsoditi avtokracijo, ki je napadla nacionalko.«

Boj za Studio City ni boj za Marcela Štefančiča, jr., ni boj za oddajo ali za medij. Boj za Studio City je boj za javnost. Je boj za državo. Je boj za njene državljanke in državljane.

Natančna diagnoza stanja vodstvu ni bila všeč. Še manj všeč pa jim je bila njegova izjava na tribuni za javno RTV 23. marca v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je kolege novinarje pozival k uporu. Dejal jim je takole: »Ko poslušam in gledam, kaj se dogaja na nacionalki zadnje mesece in zadnja leta, je moja prva misel tale: Jebeno več nas je kot njih, njih je samo en par in točno vemo, kateri so.« Nato se je vprašal, zakaj se ne uprejo neprofesionalnim in politično motiviranim zahtevam vladi naklonjenih urednikov. »Zakaj se ne usedemo, in ko pride notri in pove, Goloba ne boste imeli, mi rečemo, imeli ga bomo, seveda ga bomo imeli. Nam je bilo rečeno, da ga ne smemo imeti, pa smo ga imeli.« V vodstvu TV Slovenija v začetku leta niso bili navdušeni nad idejo, da bi v Studiu City gostoval Robert Golob, a ga je uredništvo oddaje kljub temu povabilo. Proti je bila Jadranka Rebernik.

Štefančičevo izjavo so politiki hitro pograbili in jo manipulativno prikazovali kot poskus obračuna z drugače mislečimi, kot obliko sovražnega govora, pa četudi je Štefančič zgolj zagovarjal avtonomijo novinarstva. Zaposlenim na RTV Slovenija je ponovil besede Stéphana Hessla. Dejal jim je: »Uprite se.« Jeza in upor sta pač vedno nekaj dragocenega.

Točno zaradi teh izjav je Marcel Štefančič, jr., ta teden postal »nekdanji voditelj oddaje«, ki se bo sedaj, kot pravijo na RTV Slovenija, »vizualno in programsko spremenila«. Vodstvo nacionalne medijske hiše je Štefančiča kaznovalo zato, ker jim je nastavil zrcalo. Nova voditeljica Studia City naj bi postala Vida Petrovčič. Ta na vprašanje, zakaj se je tako odločila, ni želela odgovoriti: »Se opravičujem, sem le novinarka, moramo se držati pravil, tukaj sem zaposlena, svetujem vam, da se obrnite na službo RTV Slovenija za odnose z javnostmi,« je povedala v kratkem pogovoru. Dan po tem, ko je zaokrožila ta informacija, pa je očitno prišlo do spremembe. Iz vodstva RTV Slovenija so sporočili, da novinarka Vida Petrovčič vendarle ne bo vodila Studia City in da obsojajo pritiske nanjo. Očitno se je premislila.

Vodstvo RTV Slovenija ima s prenovljeno oddajo Studio City velike načrte, prihajal naj bi »svež informativni pristop«, najprej bo segla v »bogat arhiv«, potem pa naj bi 30. maja zasijala v prenovljeni podobi. O tem, zakaj so ukinili Studio City, kot smo ga gledalci poznali doslej, smo želeli govoriti tudi z Jadranko Rebernik, vendar nam je sporočila, da »ne želi komentirati notranjih zadev RTV-ja«. Veljavni produkcijsko-programski načrt za leto 2022 sicer za Studio City ne predvideva nobenih sprememb, saj gre za oddajo, »ki se lahko pohvali s stabilno gledanostjo«, a vodstvo javne medijske hiše se na lastne zapise v uradnih dokumentih požvižga.

»Razrušimo vse, ustrahujmo novinarje in sodelavce, delajmo slab program, da pade gledanost in da namesto TV Slovenija ljudje raje gledajo Janši in njegovi stranki bolj naklonjene televizijske programe.«

Cona janšizma

»Leta 2022, v svobodni, osamosvojeni Sloveniji česa takšnega nisem pričakoval. Res je neverjetno, da se leta 2022 pri nas pogovarjamo o teh stvareh. Vse je noro, groteskno, absurdno, občutek imam, kot da smo v coni somraka, ne znam si predstavljati, v kakšnih glavah zrastejo te ideje,« pravi Marcel Štefančič, jr. »Res pa je tudi, da me je Jadranka Rebernik poskušala odstaviti že večkrat, spomnim se, da je že pred leti pošiljala ponudbe za vodenje Studia City tem in onim, pa so vsi zavrnili. No, podobno je storila tudi tokrat, le da je na koncu dobila nekoga, ki naj bi me zamenjal.«

Zakaj vodstvo RTV Slovenija, ki je bilo nedvomno politično nastavljeno, vse to počne po volitvah? Lažje bi mu bilo, če bi poskušalo kohabitirati z ljudmi v hiši, če bi poskušalo umiriti stanje v javnem zavodu. Zakaj se je odločilo za revolucionaren rez?

»Res je, da so bile volitve, a vprašajte se, zakaj so nacisti, ki so dobro vedeli, da bodo vojno izgubili, še leta 1945 rušili mesta in stavbe. Zakaj so domobranci v Sloveniji dan pred dnevom zmage pobijali talce in streljali ranjene partizane. Očitno so ti, ki ukinjajo našo oddajo, dediči te mentalitete. Za nami potop.« Z odstavljenim Štefančičem v zadnjih mesecih ni govoril nihče od odgovornih, tudi z urednico Studia City Alenko Kotnik ne. V torek so bili sodelavci oddaje preprosto postavljeni pred dejstvo. »Nihče me ni klical, uradno sploh nič ne vem. Prepričan sem sicer, da so želeli Studio City ukiniti že takoj, samo čakali so priložnost, kdaj lahko to naredijo.« Novinarji, ki so doslej sodelovali s Studiem City, se lahko zdaj odločijo, da bodo sodelovali v prenovljeni oddaji, ali pa jih bo vodstvo nacionalne medijske hiše razporedilo na druga delovna mesta.

Obstaja še drugi razlog za takšno početje. Za zgodbo o ukinjanju Studia City se skriva politični premislek. Po vseh spornih potezah vodstva RTV Slovenija, vse od nesmiselnega premikanja uglednih oddaj v čudne termine do vodenja predvolilnih oddaj z Igorjem Pirkovičem na čelu, postaja jasno, da glavni cilj ni izboljšanje gledanosti in ugleda RTV Slovenija. Cilj je demontaža javnega medija. Ali kot pravi Štefančič: »Razrušimo vse, ustrahujmo novinarje in sodelavce, delajmo slab program, da pade gledanost in da namesto TV Slovenija ljudje raje gledajo Janši in njegovi stranki bolj naklonjene televizijske programe.«

Peticijo za ohranitev Studia City je v zadnjem mesecu dni podpisalo več kot 40.000 ljudi, še svežo, le nekaj dni staro peticijo »Marcel naj ostane« pa več kot 20.000 posameznikov.

V zadnji oddaji Studia City je gostoval Mladen Dolar, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov in mislecev. Njegove besede imajo težo, njegov premislek ima moč. Mladen Dolar načeloma ne nastopa na televizijah, na njih se ne počuti dobro, pride le takrat, ko presodi, da je nujno. In tako je bilo tudi 21. marca, mesec dni pred volitvami. Bil je to zadnji Studio City. Dolar je pogovor začel z manifestativno izjavo o podpori javnih medijev: »Na začetku bi dal jasno in glasno podporo javni televiziji, javnim medijem, statusu javnosti in jasno in glasno povedal svoje neodobravanje, zavračanja politike, ki se dogaja zdaj, razgraditve javne sfere, razgraditve javnih medijev, ki se dogaja drastično in resnično nespodobno.« Za tem je Dolar neposredno podprl oddajo Studio City. »To je res televizija, takšna, kot si jo želimo, ki se dogaja v živo, ne mislim samo tehnično v živo, gre za neko televizijo, ki zareže v živo, ki izbira relevantne teme, ki izbira relevantne sogovornike, jim postavlja prava vprašanja, kritična do vseh, ne samo do te oblasti, ki je zelo problematična. Tudi ko so na tem sedežu sedeli ministri levih vlad, predsedniki levih strank, so bili deležni kritičnega grilinga, brez milosti do enih in drugih. In ne nazadnje, rad bi še posebej izrazil zahvalo in spoštovanje do tebe, ki vse to vodiš z neko neusahljivo in neverjetno energijo, za katero nikoli ne vemo, od kod jo jemlješ, s skrajno zavzetostjo, ti si spiritus agens te stvari.«

Očitno se generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough na mnenje Mladena Dolarja požvižga. Enako je z Borutom Rončevićem, predsednikom nadzornega sveta RTV Slovenija, enako je s Petrom Gregorčičem, predsednikom programskega sveta, enako je z Jadranko Rebernik, urednico informativnega programa. Vseeno jim je za sodelavce, vseeno jim je za ugled javnega medija, vseeno jim je za javnost. »Ne le danes, vsak dan smo tu, za medijsko svobodo, za svobodne, neodvisne, pogumne in profesionalne urednike in novinarje. Ni predaje,« je pred stavbo TV Slovenija dejala Tatjana Pirc, dolgoletna novinarka Vala 202. »Mediji niso temelj demokracije. Svobodni mediji so demokracija.«

Odhajajoča vlada se sama od sebe ne bo ustavila. Dokler bo imela politično moč, bo poskušala uveljaviti svoje cilje, janšizem bo mlel dalje, povsod, kjer bo lahko, povsod, kjer delujejo od SDS odvisni kadri. Kar počne na javni medijski hiši, počne tudi drugod, na policiji, v drugih državnih institucijah, v podjetjih v državni lasti, povsod, kjer lahko. A naj vas ne zavede, boj za Studio City ni boj za Marcela Štefančiča, jr., za urednico, za novinarje, s katerimi sodeluje. Prav tako ni boj za neko oddajo ali boj za neki medij. Boj za Studio City je boj za javnost. Je boj za državo. Je boj za njene državljanke in državljane. Je boj za razum. Svobodo.

Na dan, ko je bil ukinjen Studio City, je svoje poročilo objavila tudi organizacija Novinarji brez meja. Ta že 20 let določa indeks novinarske svobode po vsem svetu in Slovenija v vseh teh dvajsetih letih še nikoli ni bila uvrščena tako nizko. Znašli smo se v skupini »problematičnih držav«. V enem letu smo zdrknili za 18 mest. 

POVEZANI ČLANKI:

• Novi zakon o RTV Slovenija
• »Tu stojim. Drugače ne znam.«
• »Predrugačenje Studia City je protislovensko dejanje«