»Predrugačenje Studia City je protislovensko dejanje«

Spomenka Hribar, sociologinja

»Potuhnjena ukinitev oddaje Studio City je zadnji in vrhunski ’dosežek’ Janševe medijske politike, ki ima en sam cilj: omejiti ljudstvo na lokalno, populistično zamejenost: čim manj ali nič novic in komentarjev o dogajanju v tujini in predvsem doma! Samo primernega, resničnega zrcala lastni deželi ne sme biti! To je to, zaradi česar je bila ukinjena izjemna oddaja Studio City. Kajti le v primeru medijske gluhosti ’se nam bo uspelo še kdaj povzpeti na brezprizivno Oblast’!«

Renata Salecl, filozofinja

»Studio City je vsa leta delovanja, že več kot trideset jih je, ena od redkih televizijskih oddaj, ki je ves čas obstoja gojila kritično držo do katerekoli oblasti. Oblastnikom je postavljala neprijetna vprašanja. In tudi Marcel Štefančič, jr., je bil kot voditelj vseskozi izjemno dobro pripravljen in v svoji kritiki ves čas konsistenten. Poleg tega je oddaja odpirala polje kulturi, teoriji, alternativnim umetniškim praksam, s svojimi kolumnisti pa daje celotnemu televizijskemu prostoru izjemno svežo dimenzijo.«

Vlado Kreslin, glasbenik

»Priznam, da sem zadnji dve leti po tihem ugibal, kdaj in kako bo padlo po Studiu City, a to, kar se dogaja, presega meje najtemnejše domišljije.«

Aleksander Čeferin, predsednik Uefe

»Studio City je zanimiva, drugačna oddaja od tistih, ki jih gledamo na katerikoli slovenski televiziji. V veliki meri je takšna zaradi Marcela Štefančiča, jr., ki je tudi drugačen od tradicionalnih voditeljev. Če pa se voditelj zamenja, ker ni dovolj prijazen do oblasti, je to zelo nevarna praksa. Ni naloga novinarjev, da so prijazni do oblasti, kot si nekateri predstavljajo pri nas, še manj pa velja, da morajo biti novinarji prijazni do oblasti na javnem mediju, tam zastopajo interes javnosti. Kadar sem v Sloveniji, tudi sam gledam Studio City, res so zanimivi, po moje celo malo prekratki.« Igor Evgen Bergant, voditelj Odmevov na TV Slovenija »Studio City ni samo simbol – več o tem malo pozneje –, pač pa tudi odlična televizijska oddaja. Ima odlično urednico Alenko Kotnik, ekipo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v njej radi sodelujejo, in prepoznavnega voditelja Marcela Štefančiča, jr. Oddaja že desetletja ostaja sveža, (samo na videz) rahlo konfuzna ter (v pozitivnem smislu) ’neprilagojena’.

In Marcel je hudičevo dober televizijski voditelj (da v njem nekateri vidijo poosebljenje televizijskega hudiča, zagotovo ne škodi njegovemu ugledu). Da sogovornikom pogosto ne postavlja vprašanj, pač pa jih sooča s (svojimi) trditvami, je pač njegov zaščitni znak. Gledalke in gledalci, ki so oddaji, ekipi in voditelju očitno zelo zvesti, vedo, kaj z njim in oddajo dobijo. Oddaja ima značaj, je v naši družbi relevantna, je gledana, je profesionalno pripravljena. Ima vse, kar bi si dober in profesionalen programski direktor televizijskih programov želel.

In zdaj k simboliki – Studio City je oddaja, ki zrcali in simbolizira tisti del slovenske družbe, ki ima korenine v alternativnih gibanjih na več področjih. To je tisti del, ki je v demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije odigral pomembno vlogo. Gre za našo tradicijo, v kateri je mogoče najti tudi odgovor na vprašanje, zakaj podobnih oddaj na drugih javnih televizijah praktično ni. To je kompliment za Slovenijo, tudi to smo, to je del nas ...

Prevedeno v jezik, ki ga morda kdo lažje razume: ukinitev, izkoreninjenje ali predrugačenje Studia City je nedržavotvorno in – če že hočete – protislovensko dejanje. Težko se je izogniti občutku, da gre v bistvu za pritlehno maščevanje. Maščevanje Marcelu za domnevni sovražni govor (kot so ga razumeli tisti, ki imajo praviloma polna usta svobode govora, ko gre za žalitve). Maščevanje za lastno nezmožnost vodenja in ustvarjanja dobrih televizijskih programov, ki je bila v zadnjih mesecih tako pogosto na očeh, vključno s projektom predvolilnih oddaj. Da o neizvedljivem monstruoznem projektu, alternativnem informativnem programu na 2. programu TV Slovenija, sploh ne govorim. Navsezadnje pa zrcali tudi nesposobnost profesionalnega snovanja in izvedbe oddaje podobnega žanra, kot je Studio City, ki bi zrcalila drugačno – če hočete tradicionalno, konservativno in neurbano – Slovenijo.

Za rušenje niso potrebni posebej žlahtne sposobnosti in znanje, še manj etika in morala (navidezno priseganje nanjo tudi ni ovira) – dovolj so nesramnost, predrznost, srd in sovraštvo do vsega, kar je tako drugačno, uspešnejše in sposobnejše. Zato je tudi to rušenje simbolično.

Verjamem, da se bo Studio City, tak, kot je – odlična televizijska oddaja –, nekoč vrnil na zaslone TV Slovenija in da ga bo vodil Marcel Štefančič, jr. Pa tudi, da bo epizoda njegovega ukinjanja (ter odgovornost zanjo) postala del našega zgodovinskega spomina. In da bomo imeli še vrsto drugih oddaj, ki bodo dobre. Še vedno nas je tistih, ki želimo in znamo graditi, precej več.

Vlado Miheljak, socialni psiholog

»Obračun z Marcelom Štefančičem, jr., in Studiem City razumem kot sporadične in iracionalne sabotaže razbite vojske, ki jo je zapustil vojskovodja. Kot v Berlinu po 30. aprilu 1945. Nobene ideje, strategije in koncepta več. Zgolj žlehtnoba. OK, morda še ne bomo v ponedeljek, 9. maja, proslavljali dneva zmage. Bomo pa ga kakšen ponedeljek ali dva kasneje. Zagotovo.«

Karpo Godina, režiser

»Zgrožen sem bil ob novici, da naj bi odslej vodila oddajo Studio City gospa Vida Petrovčič in ne gospod Janez Janša. Protestiram! Sramota!«

Zoran Smiljanić, stripar

»Duhamorni ocenjujejo duhovitega, neumni sodijo pametnemu, skrivači očitajo odkritemu, lažnivci pridigajo iskrenemu, pokvarjeni odstavljajo poštenega, avtokrati cenzurirajo demokrata ... Če obstaja filmski žanr za to početje, je to prvovrstna javna medijska pornografija.«

Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu

»(Ne)argumenti za nepodaljšanje pogodbe Marcelu v Studiu City so nevredni javne medijske hiše. Če novinarji postavljajo BBC-standarde, naj tudi sami sledijo uredniški politiki BBC. Javna RTV je zadnji branik in stresni test demokracije.«

Kaja Širok, zgodovinarka

»Studio City je unikum, ni ga mogoče nadomestiti, ne oddaje ne Marcela, Studio City je Marcel in Marcel je Studio City. Oddaja ponuja najboljše zrcalo naši družbi in brez njega tudi ni RTV Slovenija, z njo je rastel, tudi televizija je rasla z njim, rasli smo tudi mi. Ukiniti ga želijo zato, ker je ponujal zrcalo vladi v odhajanju. In ta podoba zanjo ni bila prijetna, pa četudi je bila realna, kar so dobro pokazali volivci. Vladi je sedaj ostalo samo maščevanje, vse to so sopeči vzdihljaji vlade, ki se poslavlja, še nekaj podobnih potez bo, a na koncu se bo ta  vlada poslovila. Vlada želi ljudi samo prizadeti, a nas ne more, jasno je, da se bo Studio City tako ali drugače vrnil.«

Primož Cirman, novinar

»Štiriindvajset let. Ko je Marcel leta 1998 prvič sedel na voditeljski stol Studia City, je bil Marjan Podobnik v vladi, Vili Resnik na Evroviziji, Bill Clinton pa v Beli hiši. 24 let je Marcel hodil v naše dnevne sobe, opravil na tisoče pogovorov, se cele noči pripravljal na oddaje in nam razlagal čas, ki ga živimo. 24 let, v katerih smo doživeli deset vlad, 9/11, prihod in odhod tajkunov, svetovno finančno krizo, več recesij, sanacijo bank, globalno pandemijo, dve nogometni pravljici in Luko Dončića. 24 let, v katerih je postal voditeljska institucija, trade-mark RTV Slovenija, obraz ene najbolj unikatnih oddaj in človek, ki mu nikoli ni zmanjkalo vprašanj. ’Samo še tole ...’ 24 let – dokler ni naletel na diletante, ki slepo sledijo direktivam partije. Na uboge duše, ki mu ne sežejo do kolen. Na tragikomične like, ki pred kamerami razgaljajo svojo nesposobnost. Na amaterje, ki ne razumejo, kaj je profesionalizem. Ki znajo le uničevati, ne pa ustvarjati. Ne pozabimo, zakaj je moral oditi Marcel: ker ni bil tiho. Ker si je drznil javno spregovorti o ’avtokraciji, ki napada nacionalko’. Ker je vedel, da bi z molkom izdal to, kar je počel in soustvarjal 24 let. Ker je do konca ostal to, kar je – Marcel. 24 let. Zdaj veste.«

Tanja Oblak Črnič, profesorica na Fakulteti za družbene vede

»Na začetke oddaje Studio City, ki sem jo spremljala še kot študentka, me vežejo močni spomini. Šlo je za čas 90. let, ki smo ga doživljali kot obdobje številnih družbenih in političnih sprememb, kot čas drznosti, svobode in poguma, hkrati pa kot čas tveganj, negotovosti in dvomov. Spomnim se legendarnih začetkov z Bojano Leskovar in Leonom Magdalencem, ki sta gledalca nagovarjala s svojo neposrednostjo, z dinamično in dialoško studijsko formo, ki je prinašala svež in nekonvencionalen slog vodenja, z odpiranjem tem in vsebin, na katere si drugod težko naletel. Marcel Štefančič, jr., sprva kot filmski kritik in komentator, kasneje pa kot glavni voditelj, je oddajo Studio City na TV ekrane ustoličil kot samoumevno trajnico, brez katere si informativnega programa RTV preprosto ne moremo predstavljati. Kritična, vsebinsko raznolika, intelektualno ostra in družbeno motreča, do gostov neprizanesljiva, a hkrati spoštljiva televizijska forma je marsikoga vsak ponedeljek rutinsko posedla pred ekran; še več, o večernih dogajanjih v studiu smo nemalokrat debatirali še naslednje dni v tednu.

Umik, ali bolje rečeno, politični pogrom nad celotno ekipo in voditeljem oddaje razumem kot enega zadnjih žebljev v krsto demokracije, ki jih je vladna garnitura vztrajno in načrtno zabijala praktično od začetka prevzema dvoletne oblasti. Pogrom Studia City ni naključen dogodek, pač pa je nadaljevanje celovite razgradnje vsakršnega družbenega in kulturnega sistema, ki črpa iz ustvarjalne, družbenokritične drže in intelektualnega napora in ga hkrati tudi generira. Žeblje v krsto so doživeli vitalni kulturni podsistemi, nevladniki in civilnodružbena gibanja, STA, RTV in številni drugi javni mediji. Kot podpisnica peticije za vrnitev Studia City ukinitev oddaje zato razumem kot poskus avtokratske vlade, njenih podpornikov, podanikov in kolaborantov, da iz javnosti in družbenih tkiv izbrišejo vse, kar diši po razumu, intelektualni misli, javni kritiki in svobodi.«

Ali Žerdin, urednik in novinar

»Marcel Štefančič, jr., je javni intelektualec. Ko se javna institucija javnemu intelektualcu, ki ne povzroča visokih stroškov in hkrati pritegne osupljivo veliko občinstvo, zahvali za sodelovanje, je to za javno institucija točka preloma. Je znak, da se odreka dobrini, ki naj bi jo načeloma še kako potrebovala. No, Štefančiču se nacionalka ni zahvalila za sodelovanje. Nič gosposkega ni bilo v politkomisarski potezi likov, katerih imen si do zdaj nisem zapomnil in ne čutim potrebe, da bi si jih kadarkoli zapomnil. Ti liki so oškodovali javno dobro.«

Arjan Pregl, slikar

»Očitno ni (več) tako samoumevno, da imamo na TV tako razgledanega, hitrega voditelja, ki secira družbo skozi zgodovino filma, filozofije, ekonomije, literature in še česa. Marcel Štefančič, jr., bi moral dobiti jabolko navdiha, ne pa da mu jemljejo oddajo. In če se prav spomnim, je imel Studio City pred leti slogan – »Šestdeset minut čiste igre« – tako nekako. Menim, da so časi absolutno preresni, da bi nam vzeli to igro.«

Žiga Divjak, gledališki režiser

»Ponovno smo priča brezsramni, brutalni in vulgarni politiki, ki tudi v svojih zadnjih izdihljajih, zadnjih trenutkih na oblasti, poskuša demantirati še tisto malo svetovljanskosti, še tisto malo širine in družbene normalnosti, ki nam je po teh dveh letih objestnega lomastenja ostala. Kljub volilni zmagi nad to politiko ne smemo zaspati, bližnja prihodnost namreč prinaša izjemno kompleksne izzive, tudi take, ki bodo definirali sam obstanek človeštva na tem planetu. In dejstvo je, da Marcel ne potrebuje nas in ne potrebuje Studia City, mi potrebujemo Marcela in krvavo potrebujemo Studio City v vsej njegovi neizprosnosti!«

Sašo Dolenc, fizik in filozof

»Gostovanje pri Marcelu v Studiu City je bilo vedno vznemirljivo doživetje. Ker je pogovor potekal v živo, nikoli ni bilo vnaprej povsem jasno, natančno kakšna bodo vprašanja in kako se bo izmenjava stališč na koncu iztekla. A ravno negotovost in odprtost trenutka, ki sta značilni prav za oddaje, ki potekajo v živo, sta dajali pogovorom poseben čar. Med enim od gostovanj v oddaji mi je Marcel, ko sva v studiu čakala na vklop, razlagal, da si moram nujno ogledati zelo dober dokumentarec o kultu vernikov ploščate Zemlje. Fascinirala ga je skupnost na prvi pogled povsem normalnih in razumnih ljudi, ki drug drugega spodbujajo, da javno z vso resnostjo zagovarjajo popolne nesmisle in neumnosti. Oddaja Studio City nikakor ni bila brez napak, a velika škoda bi bila, da bi se njen iskrivi televizijski duh, ki ga pri nas ni ravno veliko, sedaj izgubil.«

Ivana Djilas, režiserka

»Ne razumem, nima smisla. Ali ni bolje imeti takšne oddaje, kot je bil Studio City, resnično ne vidim nič nevarnega v njej. Ena majcena kratka oddajica v morju časa za vse drugo. Že tako je bil medijski prostor majhen in Marcel je govoril z nedoumljivo hitrostjo, da je sploh lahko kaj povedal. Definitivno bi bilo bolje, da bi oddaja ostala. Nekaj ljudi bi imelo svoj mikro prostor, da bi se lahko jezilo, država pa boljše ocene o svobodi medijev. Vsi bi pridobili in nobenih demonstracij in peticij in jeznih državljanov ne bi bilo. Itak to gledamo samo tisti, ki tako ali tako mislimo enako, pa še zastonj bi delali. Tako so rekli. Vse je gotovo nesporazum. Saj ga boste vrnili, kajne?«

Tadej Golob, pisatelj

»Studio City je bila ena od oddaj na nacionalki, zaradi katere človek ni občutil zadrege, ko jo je v družbi omenil. Njena usoda ponuja lep vpogled v glavo velikega snovalca največjih eksperimentov, ki jih doživljamo, in človek bi si skoraj moral želeti, da mu tudi tokratni uspe in da se v živo, pred očmi gledalcev, pokaže vsa njegova beda. Podobno, kot se je recimo s Pirkovičevim vodenjem volilnih soočenj. A kaj, ko je ta beda normalnemu človeku že dolgo popolnoma jasna, in kaj, ko to, kar njegovi poslušni izvajalci rodijo, postane neka nova normalnost. Kot bo tudi gledanost TV Slovenija v kratkem takšna, kot je tista, ki jo ima Nova24TV. Na srečo je teh fanatikov vendarle premalo.«

Robert Waltl, igralec in režiser, in Ivica Buljan, režiser

»Marcel Štefančič leta predstavlja živi duh kreativne urbane kulture in političnega mišljenja, ki zastopa ekološke, spolne, emigrantske teme in promovira vrednosti, ki z robnih področij sčasoma postajajo splošno sprejete. Enako je vztrajen pri dajanju glasu mladim avtorjem in tistim, katerih glas ostaja neopazen. V novinarstvo je vpeljal osebni slog z najvišjim vsebinskim in stilskim dometom. Brez njegovega Studia City bi bil iz naše družbe odstranjen forum svobodnega mišljenja, kritičnega razmišljanja in poglobljenega pristopa.«

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>