Bili bi žrtve

Avtoritarna vladavina Janeza Janše, dve leti je grobo pustošila po državi, se ne sme ponoviti. Ljudje so na volitvah s prepričljivo podporo Robertu Golobu nazorno pokazali, da si želijo ustaviti režim orbanovskega tipa, da odločno zavračajo strahovlado, kot so jo zelo pomenljivo poimenovali petkovi protestniki, da si želijo restavracije demokracije.

Že prve dneve po volitvah pa opažamo v nastopanju sicer arogantnih poražencev, od katerih se bodo morali nekateri odpovedati privilegijem in zapustiti položaje, neverjetno intenzivno zatekanje v propagandno retoriko, s katero sebe razglašajo za ultimativno žrtev. Včerajšnji rablji ne samo, da se poskušajo predstaviti kot nič krivi, ampak nas na trenutke želijo prepričati, da so nedolžne tarče strahovitega trpinčenja. V zapisu v ponazoritev navajam nekaj konkretnih zgledov za trditev. Kakšna je naloga tovrstne samoviktimizacije, ki so jo sicer oblastniki rade volje uporabljali že doslej, in zakaj ji ne smemo nasesti?

Pokončani s krampom

Skoraj komično je opazovati še včeraj cinične in ošabne obraze, po novem skremžene v poskusu spremeniti se v žrtvena jagnjeta, česar sicer ne delajo prvič. »Igranje žrtve« razumem kot popularno retorično figuro z zelo širokim spektrom možnih uporab, s katero se dosedanji rablji predstavljajo kot tisti, ki se jim po novem dogaja strahotna krivica. Naj naštejem nekaj svežih zgledov – med najbolj ekstremnimi sta bila gotovo odziva Igorja Pirkoviča in Mira Petka. Prvi se je po imenovanju za v. d. odgovornega urednika MMC RTVS močno strinjal z direktorjem Ukoma, ki je zapisal, da mu bodo zagotovo grozili s smrtjo in metanjem v jamo. Pomislimo: Pirkovič se torej po novem boji, da bi ga ubili, ker je napredoval na nov položaj! Njegov somišljenik Miro Petek iz kabineta ministra za kulturo pa je po porazu na volitvah ugibal, ali skrajna levica že dela sezname za likvidacijo v polju slovenske kulture. Zaradi tega »bomo ob predaji poslov minister, državna sekretarka in zaposleni v kabinetu lahko izbirali: likvidacija na licu mesta; fojba; živi zazidani v jamski rov; pokončani s krampom«.

Primera sta ilustrativna v ekstremnosti in v obeh brž prepoznamo močno apeliranje na čustva javnosti: želita se nam zasmiliti kot žrtvi krvoločne levice, ki ne izbira surovih sredstev in metod, da bi likvidirala politične nasprotnike. Funkcija igranja žrtve je gotovo namenjena tudi demonizaciji političnega sovražnika v želji prikazati ga kot krutega zločinca. Tej dodatni funkciji bi rekel značajska: druge prikazati kot slabe, pokvarjene, zlobne in nevarne osebe.

Samoviktimizacija je tudi obrambni mehanizem in namenjena temu, da vpletene psihološko pomiri, opraviči lastne zlorabe, preusmeri pozornost in odgovornost, predvsem pa na akterja deluje osvobajajoče.

Ko se je dr. Milan Krek nekaj dni po porazu Janeza Janše na podlagi informacij o svoji zamenjavi pridušal, da ne bo dovolil politizacije NIJZ, je kakopak pozabil omeniti, kako je kot značilno nekvalificiran predstavnik s pomočjo politike sam zasedel mesto, na katerem se je proslavil z dvema ducatoma spodrsljajev. Razvpiti Krek je bil politično nastavljen, epidemiologija ni njegovo ožje strokovno področje, v posmeh vsemu pa stroke ves čas niti ni branil, ampak se je politiki izrecno uklanjal! Če nekdo takšnega profila nesramno trdi, da se bo pod Golobom vršila politizacija, ker ga bo zamenjal kvalificirani Ivan Eržen, najbrž s tem prikriva, da je on zanjo najlepši primer! S tem pridemo do nove funkcije, ki jo opravlja retorika igranja žrtve: prikriti in zamaskirati realno dogajanje in zrcalno pripisati lastno početje (ali stanje) drugim. Kar očita prihajajočemu šefu, je ravno tisto, česar nima sam in na kar je sam pristajal, a tega bodisi ne opazi bodisi se pretvarja, da ni opazil!

Štefančič kot nevarno nasilna oseba

Omenil sem dve funkciji igranja žrtve. Prva je značajska diskvalifikacija, sledi zrcalni pripis, s katerim se izvajalci razbremenjujejo svoje odgovornosti s tem, da lastna ravnanja pripišejo drugim. Naj omenim še tretjo. Na RTV Slovenija so se podlo znebili voditelja Marcela Štefančiča in generalno vodstvo je pri tem dokazovalo, da je v nekem svojem javnem nastopu grozil zaposlenim. Še več, prejel je celo fizično prepoved vstopa v hišo, ker se ga menda boji odgovorna urednica Jadranka Rebernik. Igranje žrtve je znova hitro prepoznavno: nikoli ne veš, kdaj te bo voditelj Studia City morda fizično napadel. Hlinjenje je usmerjeno v iskanje podpore zase, in če je v večini primerov fingiranje žrtve obarvano s strašenjem, je ob očitno izmišljeni obtožbi vodstvo javnega medija iskalo načine, kako bi Štefančiča ne samo predstavilo kot nevarno osebo, ampak bi se komu tudi zasmililo. Tretja funkcija je s tem psihopropagandno apeliranje na čustva javnosti s strašenjem, tokrat pred nebrzdanim voditeljem legendarne oddaje, ki bi se ga morali dejansko bati.

No, glede omenjene oddaje so se huronsko sprenevedali čisto vsi. Nekaj podobnega so v vodstvu storili tudi z nesojeno voditeljico iste oddaje Vido Petrovčič in v izjavi za javnost sporočili, da grozijo njej in njeni družini, zato so jo preprosto raje umaknili kot možno zamenjavo na mestu voditeljice. Ko so na koncu našli »nadomestnega« novinarja Marka Milenkoviča, se je ta cinično razglasil za »tretjerazrednega novinarja, pred katerimi so pred nekaj dnevi svarili podporniki Studia City«. S tem smo prišli že do četrte funkcije igranja žrtve: ob zastraševanju in iskanju pozornosti je ta lahko enostavno izmišljen alibi in izgovor za sprejete odločitve, v tem primeru vodstva glede umika voditelja, čeprav je razlog zanje čisto drugačen.

Zarota in odvračanje pozornosti

Oglejmo si še nekaj primerov in spomnimo na prvo luzerko državnozborskih volitev, garderobno Aleksandro Pivec. Vso svojo kariero, posuto s korupcijskimi aferami, je bila prisiljena graditi na karti žrtve, pri čemer so se proti njej, nas je prepričevala, zarotili novinarji in ji podtaknili čisto vse, nazadnje afero s stanovanjem v Vili Šmartinka. Braniti se ni hotela, pa bi morala zgolj pokazati račune.

Šolske ministrice dr. Simone Kustec – mimogrede, razglašene za sodobno Marijo Terezijo – lani, ko je zoper njo potekala interpelacija, ni bilo sram v kamere lažno pojasnjevati, da je žrtev seksističnih in mačističnih napadov opozicije le zato, ker je ženska. Zarotili so se proti njenemu spolu. Očitek si je gladko izmislila. In ko je lani minister Janez Cigler Kralj moral dokazovati, da je denar namenil »svojemu« Zavodu Iskreni, je Nova Slovenija zagnala široko kampanjo proti »nestrpnosti do kristjanov«, tudi z jumbo plakati, ki naj bi jo zganjala stranka Levica in velik del javnosti. Nenadoma je bila vsega kriva kristjanofobija! Takoj vidimo, da je pomembna funkcija igranja na karto žrtve odvračanje pozornosti s konstrukcijo spletke: nekdanja kmetijska ministrica bi s prstom raje kazala na zaroto novinarjev, šolska na fiktivne mačiste in seksiste, krščanski demokrati pa na zaroto na podlagi verske pripadnosti.

Iz razlogov, ki mi niso znani, se zdaleč premalo ukvarjamo z množično psihologijo, učinki propagande in z vprašanjem, kaj mobilizira in ustvarja prepričanja državljanov in volivcev. Tudi s tem, kakšne metode pri tem politične stranke uporabljajo, sploh v času močnega vpliva novih medijev. Igranje na karto žrtve se je razvilo v eno najbolj prepoznavnih tehnik, ki jih Janševa psihopolitika zelo programirano uporablja pri svojih propagandnih namenih in temu sledi tudi obsežno razvita retorika, kjer se s pridom širijo paranoidni scenariji, teorije zarot, laži, manipulacije in konstrukti za doseganje izbranih ciljev. Igranje žrtve je že na podlagi nekaj zgoraj naštetih funkcij več kot jasno univerzalno učinkovit instrument vplivanja na psihologijo množic, kakršnega si lahko predani propagandist le želi: z njim uspešno strašimo pred političnim nasprotnikom in ga demoniziramo, maskiramo lastna dejanja in obračamo pozornost proč od sebe, zase pa prihranimo čustva usmiljenja, pomoči in simpatij, ki si jih bomo kot zlorabljene žrtve pridobili, če bomo le dovolj zvito brenkali na strune emocij ljudi.

Samoviktimizacija in obrambni mehanizem

Ob vsem naštetem pa igranja žrtve ni mogoče razumeti le kot propagandno tehniko, čeprav nesporno je. Samoviktimizacija je tudi obrambni mehanizem in je namenjena temu, da vpletene psihološko pomiri, opraviči lastne zlorabe, preusmeri pozornost in odgovornost, predvsem pa na akterja deluje osvobajajoče. Mehanizem se sproži nezavedno na podlagi procesov zanikanja in projekcijske identifikacije, s pomočjo katerih se negativni občutki o realnem stanju preusmerijo v druge osebe, jih s tem naredijo za grešne kozle in jih predstavijo kot sovražnike: podoben je tistemu pri paranoji, ko se lastna potlačena nezavedna vsebina projicira v drugega in iz njega ustvari sovražnika.

V tem smislu izmišljanje ali pretiravanje scenarijev v vlogi žrtve ni namenjeno le prikrivanju realnega stanja, propagandi in manipuliranju z drugimi, temveč opravlja funkcijo razbremenitve tistega, ki igra žrtev. Dopustiti moramo, da akterji včasih tudi verjamejo temu, kar govorijo. Nenatančno bi bilo postaviti zarezo med obema možnostma in izbrati le prvo, po kateri je igranje žrtve zgolj zavestna taktika prikrajanja dejstev. Tudi takrat, ko je primarno zgolj eno, zavestna manipulacija ali nezavedna razbremenitev, pripelje do istih končnih učinkov in se manifestira v obeh vlogah.

Igranje žrtve ima veliko in raznoliko prepričevalno moč pri množicah. Tik po porazu na volitvah se zdi morda prozoren manever poraženih in tudi ob polomiji vodstva javne radiotelevizije marsikdo temu ne bo nasedel, saj je prepoznal manipulatorja. Ampak psihološke prevare bodo vedno našle klientelo, ki jim bo ob zrežiranem iskanju sočutja nasedla.