Smetana za frende

Ena zadnjih potez Janševe vlade na področju zdravstva je bilo sprejetje uredbe o podelitvi koncesij za vrsto programov v zdravstvu, predvsem za zobozdravstvene storitve. Kakor je v tovrstnih primerih običaj, smo lahko poslušali, da drugače pač ne gre, saj da je le tako mogoče zagotoviti prebivalstvu nujno potrebne storitve – in kakor v veliki večini tovrstnih primerov gre znova za spodbujanje privatizacije na eni in slabitev javnih zavodov na drugi strani. Kakor na mnogih drugih področjih tako tudi v zdravstvu odhajajoča oblast izkorišča zadnje dneve polnih pooblastil, da preliva javni denar v žepe izbrancev in izbrank.

Največ koncesij bo podeljenih v zobozdravstvu; za čeljustno in zobno ortopedijo bodo podelili koncesije za 4,7 programa, za oralno kirurgijo 2,2 programa, za parodontologijo pa 0,4. Še dva programa je vlada podelila za oftalmologijo, enega za dermatovenerologijo in po pol programa za kardiologijo, vaskularno in za klinično medicino; izvajanje vseh teh programov bo zasebnim koncesionarjem morala financirati javna zdravstvena blagajna ZZZS. In to vsaj nadaljnjih 15 let, nato pa bo mogoče podaljšanje financiranja.

Ključni argument, s katerim je ministrstvo za zdravje v imenu celotne vlade utemeljilo nove koncesije, so dolge čakalne dobe za omenjene storitve – za prvi ortodontski pregled pri stopnji hitro znašajo 1203 dni, pri stopnji zelo hitro pa 371 dni. Na prvi parodontološki pregled se pri stopnji hitro čaka 137 dni, zelo hitro pa boste prišli na vrsto v 60 dneh; marsikateri pacient v tem času ostane brez zob. Na podlagi teh podatkov na ministrstvu za zdravje trdijo, da »javni zdravstveni zavodi ne morejo zagotoviti potrebne dostopnosti« do teh storitev, minister Janez Poklukar pa je kot razlog za podeljevanje koncesij navajal »strah, da javne bolnišnice in zdravstveni domovi ne bi mogli prevzeti dodatnega bremena«. Te argumentacije so problematične, saj dajejo vtis, da je privatizacija programov s podeljevanjem koncesije rešitev – dejansko pa so prav koncesije jedro težave.

Na škodo javnih zavodov

Razpisovanje koncesij namreč omogoča zdravnikom, da v iskanju večjega zaslužka odhajajo na svoje in dajejo odpovedi v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, ki zato ostajajo brez potrebnih kadrov. »Noben ortodont ni zainteresiran za delo v zdravstvenem domu, ker se mu preprosto ne splača,« pojasnjuje Sašo Rebolj, zdravnik in direktor Zdravstvenega doma dr. Julija Polca Kamnik. »Raje odprejo zasebno ambulanto, kjer po koncesijah opravljajo osnovne storitve, nato pa še cel kup nadstandardnih samoplačniških programov, ki jim prinašajo zaslužke, o katerih bi lahko v zdravstvenem domu samo sanjali. V Kamniku že nekaj časa z razpisom iščemo ortodonta, pa se sploh nihče ne prijavi.« Mar je potemtakem čudno, da imajo pacienti težave pri iskanju osebnega zobozdravnika in so čakalne dobe v zdravstvenih domovih dolge?

Omenjena uredba ni prva, s katero je Janševa vlada podelila koncesije v zobozdravstvu. Že v začetku julija 2020 je podelila koncesije za skupaj 12,7 programa s tega področja. Toda s tem še zdaleč ni rešila sistemskega problema pomanjkanja kadra v javni zdravstveni mreži, opozarja Rebolj. »Podeljena koncesija ne pomeni, da se je s tem kar iz zraka vzel dodaten zdravnik. Temveč pomeni, da je v nekem zdravstvenem domu ali bolnišnici nekdo dal odpoved in šel med zasebnike. Samo s tem se čakalne dobe na skrajšajo, vsaj ne bistveno.« Koncesionarji namreč praviloma opravijo le toliko osnovnih storitev, kolikor jih dobijo plačanih od ZZZS, preostanek časa pa namenijo opravljanju dobičkonosnih samoplačniških storitev; nekdanji minister za zdravje Dušan Keber je to početje poimenoval »pobiranje smetane«.

Janševa vlada podeljuje koncesije v zobozdravstvu prav v obdobju, ko je zavarovalnica Generali lastniško prevzela Zobozdravstvo Diamant, največji zasebni dentalni center v Sloveniji.

Tako smo dobili zobozdravstvo, v katerem zasebniki učinkovito služijo na račun lukenj, ki jih v javnem sistemu povzroča njihova dejavnost. Že res, da so čakalne dobe za zobozdravstvene storitve po napotnici zelo dolge, če pa ste pripravljeni seči v žep kot samoplačnik, vas bodo v večini zasebnih dentalnih centrov sprejeli takoj, brez čakanja. »Glede na to, da so čakalne dobe v Sloveniji za pregled pri specialistu parodontologu lahko tudi večletne, se veliko ljudi odloči za pregled samoplačniško, saj tako lahko že v tednu ali dveh pričnejo z zdravljenjem,« na svoji spletni strani vabijo kliente v »zdravstveni agenciji« Doktor 1A, ki ljudem pomaga pri iskanju zobozdravnika – kakopak ne zastonj.

Vaši zobje so tržna priložnost

Če bi v Sloveniji resnično želeli zmanjšati čakalne dobe, bi morali močno omejiti ali pa celo opustiti podeljevanje koncesij za tržno najzanimivejše zdravstvene dejavnosti in denar, ki gre za plačilo zasebnih koncesionarjev, preusmeriti v javne zavode. Slednjim pa omogočiti, da s tem denarjem ustrezno nagrajujejo najboljše med svojimi zdravniki in zobozdravniki. »Sedaj se govori, da smo tako javni zavodi kot zasebniki del iste javne mreže, v praksi pa delujemo v dveh različnih svetovih, za katera veljata različni zakonodaji. Koncesionarji lahko dosti bolj fleksibilno razpolagajo z denarjem in nagrajujejo zdravnike, s katerimi sodelujejo prek podjemnih pogodb, zato so za najboljše kadre dosti bolj privlačni kot pa javni zavodi,« pojasnjuje Sašo Rebolj. Predvsem pa mora Slovenija zagotoviti povečanje deleža BDP, ki ga nameni za javno zdravstvo, kar pomeni, da je treba najti dodatne sistemske vire; le tako bo ZZZS zdravstvenim domovom in bolnišnicam plačala za dodatne kadre in dodatne programe, s katerimi bi odpravili čakalne dobe in druge anomalije v javni mreži.

Toda tudi tretja vlada Janeza Janše ni storila nič v tej smeri, pač pa še v zadnjem trenutku podeljuje koncesije. Pri čemer je zanimivo, da to počne prav v času, ko so velike zasebne zavarovalnice pokazale povečano zanimanje za uspešna koncesijska podjetja v zobozdravstvu – in dobičke, ki jih prinašajo. V začetku aprila je sklad Generali Equity Fund, ki je v lasti zavarovalnice Generali, potrdil prevzem celjskega Zobozdravstva Diamant, največjega dentalnega centra v državi; ob tem so v Generaliju že napovedali nadaljnje akvizicije. Zasebne zavarovalnice tako gradijo svojo zdravstveno mrežo zasebnih klinik, ki bodo prevzemale kadre javnim zavodom, v njih pa bodo na voljo vrhunske storitve – a le za izbrane stranke, ki bodo pripravljene plačati tudi vrhunsko ceno v obliki najrazličnejših nadstandardnih zavarovanj.

Slovensko zobozdravstvo je že v veliki meri privatizirano, od 1645 zobozdravnikov in zobozdravnic jih je 952 zasebnikov.

Po podatkih zdravniške zbornice je bilo lani v državi aktivnih 1645 zobozdravnic in zobozdravnikov, od tega jih je status zasebnika imelo 952. Slovensko zobozdravstvo je tako že v veliki meri privatizirano, logična posledica pa so zaostanki v kadrovsko in finančno atrofiranih javnih zavodih. »Odločno nasprotujem insinuacijam, da smo javni zavodi krivi za čakalne dobe. Saj ni naša odgovornost, da izvršna oblast – tako leva kot desna – ni imela ustrezne strategije in da dolga leta ni sistematično načrtovala razvoja javne mreže,« pravi Rebolj. Ob tem poudarja, da je podeljevanje koncesij smiselno, toda zgolj, kadar se s tem privabijo novi kadri. »V konkretnem primeru uredbe, ki jo je nedavno sprejela vlada, tako ne bi moglo biti nič spornega, če bi v obrazložitvi zapisali, da je na trgu delovne sile toliko in toliko brezposelnih ortodontov, ki jim jih bo s koncesijami uspelo vključiti v sistem. Pa seveda ni tako, temveč gre za zdravnike, dobljene na škodo zdravstvenih domov.«