Primer: ministrstvo za okolje in prostor

Ta teden, torej dva tedna po volitvah, je ministrstvo za okolje in prostor dobilo novo vodjo službe za odnose z javnostmi. To je postala Jasmina Spahalić, ki jo je minister Andrej Vizjak pripeljal iz svojega brežiškega kadrovskega bazena, jo sprva v času predsedovanja Svetu EU zaposlil za določen čas, tik pred volitvami pa s pro forma javnim razpisom zasidral v ministrstvo za nedoločen čas.

Spahalićeva je na mestu vodje stikov z javnostmi ministrstva zamenjala Janjo Pavlin, ki je piarovka stranke SDS in se je očitno umaknila tik pred formalnim nastopom nove vlade. Jasmino Spahalić, magistrico slovenistike, ki ima v Brežicah registriran s. p. Umetnost besede in je prej poslovno sodelovala tudi s posavskimi energetiki, je Vizjak sprva angažiral kot uradno govorko ministrstva v času predsedovanja svetu EU in jo novembra 2020 zaposlil za določen čas. Novembra lani pa so si na ministrstvu omislili novo delovno mesto za nedoločen čas v službi za odnose z javnostmi in na razpisu je bila seveda izbrana Spahalićeva. Od 1. februarja letos je redno zaposlena, pred dnevi pa povzdignjena še v vodjo. Na ministrstvu jo sicer vidijo kot tipičen primer kadra, s katerim si je odhajajoči minister na ministrstvu zagotovil »uho« po odhodu.

Minister Vizjak je na vse vodilne funkcije na ministrstvu za okolje in prostor ustoličil svoje kadre, ki so večinoma povezani s posavskimi energetskimi in komunalnimi podjetji, v katerih je sam služboval. Vidnejša izjema od tega vzorca naj bi bil direktor enega od treh direktoratov ministrstva, to je direktorata za prostor, graditev in stanovanja Georgi Bangiev, ki je prišel iz koprske občine in velja za kader Janševega odvetnika Francija Matoza. Veliko članov Vizjakove ekipe je družila neizkušenost z delom v javni upravi, Vizjak pa je na ministrstvu uveljavljal lastne interese. Junija 2020 je ukinil notranjo pravno službo (služba za sistem okolja in prostora), kjer je nastajala zakonodaja, pisanje temeljne zakonodaje pa prenesel na izbrane zunanje pogodbenike. Največ od tega procesa, v katerem je bilo ukinjenih dvanajst delovnih mest, večinoma pravnikov, je imel Senko Pličanič, nekdanji minister za pravosodje in profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, ki je za pisanje zakonodaje Vizjaku celo ustanovil novo podjetje, Sol.Lex.Sus. Prek njega je Pličanič od 28. decembra 2020 do 20. aprila letos od ministrstva in na podlagi petih pogodb z maso aneksov prejel kar 553.845 evrov. Če ta znesek razdelimo na 479 dni, kolikor jih je bilo med prvim in zadnjim nakazilom, je Pličanič vsak dan v povprečju dobil 1156,25 evra, torej malo manj kot povprečno mesečno neto plačo v Sloveniji. Ta podatek kaže, kako neverjeten posel z javnim denarjem je Vizjak zagotovil Pličaniču.

A tu se ni ustavilo. Vlada je tik pred volitvami sredi aprila letos potrdila 17,3 milijona evrov vreden projekt spodbujanja recikliranja odpadkov LIFE IP RESTART, katerega cilj je »uvesti celosten nabor komplementarnih tehničnih, digitalnih, okoljskih in družbenih krožnih rešitev«. Ključni partner ministrstva za okolje bo ravno Pličaničev Sol.Lex.Sus. Od desetih milijonov evrov, ki jih bo za projekt v naslednjih letih prispevala EU, bo prejel 2,4 milijona evrov, kar je daleč največ med šestnajstimi partnerji.

Vizjakov ključni projekt je bila sicer »razgradnja« agencije za okolje, iz katere je na ministrstvo za okolje prenesel postopke presoje vplivov na okolje ter izdajanja okoljevarstvenih dovoljenj in naravovarstvenih soglasij. Torej dajanje »zelene luči« za investitorje. Uslužbenci v tem prenosu vidijo Vizjakov poskus povečati vpliv na izdajo dovoljenj; ekipo posavskih energetikov, ki ji je pripadal pred prevzemom ministrske funkcije (delal je v brežiškem podjetju HESS - Hidroelektrarne na Spodnji Savi), eden od dolgoletnih zaposlenih na ministrstvu opisuje kot investitorje, ki poskušajo svoje doseči s pritiski na postopke in uslužbence, namesto da bi skrbeli za ustrezno dokumentacijo. Posledice tega razkriva ravno projekt Hidroelektrarne Mokrice, za katerega je bil Vizjak pristojen v HESS in ga je kljub spornosti forsiral tudi kot minister, a je projekt že dvakrat padel na upravnem sodišču.

Minister Vizjak je na vse vodilne funkcije na ministrstvu za okolje in prostor ustoličil svoje kadre, ki so večinoma povezani s posavskimi energetskimi in komunalnimi podjetji, v katerih je sam služboval.

Na samozavest posavskih energetikov v državnih podjetjih HESS in Infra kaže dejstvo, da so projektu po nastopu Vizjaka za ministra in prepričanju, da bo uredil dovoljenja, z javnimi razpisi razdelili že za več kot sto milijonov poslov. HESS je denimo konzorciju gradbincev Riko, Kolektor Koling in RGP konec 2020 oddal 31 milijonov evrov vreden gradbeni posel na hidroelektrarni, konzorciju pod vodstvom Litostroja Power 33,2-milijonski posel izdelave turbin, Riko pa je prek razpisa Infre lani poleti dobil skoraj 70 milijonov evrov vreden ločen posel gradnje akumulacijskega jezera. Nič od tega se ne izvaja.

Sredstva za (morebitno) gradnjo Hidroelektrarne Mokrice je sicer Vizjak delno zagotovil celo v Skladu za podnebne spremembe; za projekt »izgradnja dela ureditev HE Mokrice« je pripravil 38,2 milijona evrov. Postavka je unikum zaradi višine in navezave na en sam konkretni projekt. Z zadnjo spremembo porabe sklada tik pred volitvami je zagotovil še 1,2 milijona evrov za verigo HE na Srednji Savi, za pripravo strokovnih podlag. Sočasno je v skladu trenutno predvidenih le 380 tisoč evrov za zmanjšanje energetske revščine, če ne upoštevamo enkratnih predvolilnih energetskih bonov, ki so stali 106,8 milijona evrov.

Vizjak je septembra lani prenesel upravne postopke in zaposlene na agenciji za okolje na ministrstvo (to ima zdaj 432 zaposlenih) pod direktorat za okolje. Vodenje slednjega je zaupal znancu Iztoku Slatinšku, ki je imel do nastopa Janševe vlade družbo Geodetski biro, s. p., ukvarjal se je z geofizikalnimi meritvami in kartiranjem, a je družbo marca 2020 kar izbrisal iz registra. A le mesec dni prej, februarja 2020, je Slatinškov biro dobil dobrih 45.800 evrov nakazila od Vizjakovega podjetja HESS. Slatinšek naj bi bil v zadnjih mesecih precej odsoten, v zadnjih tednih pa naj bi napovedal »polne aktivnosti«, kar dolgoletni zaposleni na ministrstvu, s katerimi smo govorili, tolmačijo kot željo po čim daljši ohranitvi funkcije in vpliva po prihodu novega ministra. Direktorje direktoratov lahko ministri brez utemeljitev zamenjajo v enem letu po nastopu. Prenos agencije za okolje na ministrstvo je bil izveden nepremišljeno, ministrstvo je bilo namreč pred prenosom pritožbeni organ v postopkih agencije.

Drugi oddelek, v katerem naj bi Vizjak poskušal tudi na nižjih ravneh pustiti lojalne kadre, je sektor za kohezijo. Gre za tako imenovani investicijski del ministrstva, ki (so) financira projekte. V obdobju 2021–2027 bo ministrstvo razpolagalo s 418,9 milijona evrov denarja iz kohezijskega in evropskega regionalnega sklada. Sektor je pod Vizjakom prevzel Jože Pustoslemšek, dolgoletni uslužbenec Komunale Brežice, v kateri je bil Vizjak pred ministrovanjem nadzornik.

Iz Komunale Brežice je sicer Vizjak pripeljal še dve osebi in ju prek zaposlitve v svojem kabinetu porinil naprej v gospodarstvo. Prvi je Aleksander Zupančič, ki je od februarja letos predsednik uprave Elektra Ljubljana, Vizjaku pa ga je že aprila lani uspelo postaviti tudi v nadzorni svet Petrola, katerega delničar je tudi Vizjak sam. Zupančiču so vsi kadrovski naskoki uspeli kljub temu, da na Okrajnem sodišču v Brežicah zoper njega poteka postopek zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v družbi Komunala Brežice. Po odhodu Zupančiča v Elektro Ljubljana je Vizjak v kabinetu zaposlil Petro Grajžl, ki je Zupančičeva zasebna partnerka in je na Komunali Brežice med drugim urejala časopis Komunalko. Zupančič in Grajžlova pa imata tudi skupni zavod VednoZavedno, kjer vam za 80 evrov izmerijo »življenjsko energijo, dejavnike stresa, energijsko polje (auro), energijske centre (čakre) in energijske kompenzacije«.

Petra Grajžl je pod Vizjakom marca letos prevzela vodenje Agencije za radioaktivne odpadke, specializirane državne strokovne organizacije na področju ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Imenovana je začasno, vendar je postopek izbire direktorja s polnim mandatom tik pred zaključkom in vprašanje je zgolj, kako uspešen bo pri lobiranju Vizjak pred odhodom. Odhajajoča vlada je 28. aprila letos v upravni odbor agencije, ki izbira vodstvo, imenovala novo članico. Agencija Vizjaka zanima, ker bo vodila več kot stomilijonski projekt gradnje odlagališča srednje- in nizkoradioaktivnih odpadkov.

Prvi razpis, kjer se je posel obetal konzorciju Riko, Kolektorju CPG in CGP, je kljub intervenciji Grajžlove padel, saj so zahtevali preveč. Nov razpis je v pripravi.

V začetku maja, torej slaba dva tedna po volitvah, je Vizjak poskrbel še za en projekt, in sicer v prvi Janševi vladi leta 2006 začeti projekt Feniks. Štirje ministri odhajajoče vlade (za okolje, infrastrukturo, gospodarstvo, obrambo) ter vodstvi Darsa in Občine Brežice so prejšnji teden podpisali pismo o nameri, s katerim naj bi začeli uresničevati vzpostavitev poslovno-logističnega parka in civilnega letališča ob letališču Cerklje ob Krki. Ocenjena vrednost projekta je bila že pred leti 160 milijonov evrov.