Moja karantena v Šanghaju

Ura je dve popoldne. Sem v svojem stanovanju v osemnadstropnem bloku v zgodovinskem središču največjega kitajskega mesta Šanghaj, ki s 26 milijoni prebivalcev velja tudi za tretje največje mesto na svetu. Javno življenje je popolnoma zaustavljeno. Vsega skupaj lockdown traja že 45 dni, zame 40, za nekatere še dva tedna dlje. Z enim očesom nadzorujem kurjo juho, z drugim oprezam skozi kuhinjsko okno in skeniram dogajanje v bloku pred sabo. Dekle in upokojenec vsak na svojem koncu bloka skrbita za rastline na okenski polici. Mati treh nadebudnih otrok, ki so videti prikupni, a imam občutek, da so ji že zrasli čez glavo, poskuša zamotiti enega od njih, ta pa ni najbolj zadovoljen. Najbrž hoče ven. Moški se pogovarja po telefonu. Ženska pospravlja. Par obeša perilo, med njima otipljiva naveličanost. Najstnik spet bulji v računalnik. Na zaslon je prilepljen, že ko zjutraj vstanem – in ko se zvečer odpravljam spat, še vedno sedi na istem mestu. Zbran je, namrščen, verjetno se uči.

Enako počne študiozno dekle nekaj nadstropij pod njim. Vidim ju kot simbol discipline in predanosti mladih Kitajcev, ki so odločeni, da bodo prišli na najboljšo možno univerzo – če ne na Kitajskem, pa v ZDA, Franciji in drugod po svetu. Država izrazito vlaga v znanje in izobraževanje otrok, četudi zanje to velikokrat pomeni ogromno pritiska.

Sosed, ki mi je najbolj pri srcu, fit možakar poznih srednjih let z večno nezadovoljnim izrazom na obrazu, spet telovadi – tokrat dviguje uteži. Edini je do zdaj opazil ne le moja špeganja skozi okno, temveč tudi moj fotoaparat. V intimo vseh ostalih sem lahko vstopil subtilno, neopazno, kadar fotografiram njega, pa se ne morem več izogniti njegovemu preiskujočemu pogledu. Počutim se kot v filmu Dvoriščno okno.

Tudi sam sem začel telovaditi. Beach body in progress. Če že ne bom kmalu na svobodi, bom pa vsaj okrepil trebušne mišice. Raje imam športne aktivnosti na prostem, a ker te možnosti pač ni, se vsak dan prisilim v telovadbo v stanovanju. Tudi pospravljam veliko pogosteje kot prej. Perem, likam, praznim omare. Moj bivalni prostor je zdaj tipi-topi, ves čas pripravljen na obiske, ki jih, ironično, ne morem sprejemati.

Vsak dan se prisilim k telovadbi. Tudi pospravljam veliko pogosteje kot prej. Perem, likam, praznim omare. Moj bivalni prostor je zdaj tipi-topi, ves čas pripravljen na obiske, ki jih, ironično, ne morem sprejemati.

Za kosilo bo japonski kari. Včeraj sem imel hladilnik poln melancanov in prvič v življenju sem naredil parmigiano. Prejšnji teden sem pripravil pečeno svinjsko kračo. V pošiljki hrane, ki smo jo prejeli, je bila namreč ogromna svinjska noga, za katero se mi najprej ni niti sanjalo, kaj narediti z njo, z majhno pomočjo sosede, ki mi je dostavila »štanjol« papir, pa je super izpadla v pečici. Specializiral sem se tudi za kiš, ki ga nisem delal nikoli prej. V »normalnem« življenju sem ves čas v pogonu in nikoli se mi ni zdelo smiselno preveč časa namenjati kuhi in prehranjevanju, zdaj pa me to kar sprošča.

Pakete hrane nam dostavljajo prostovoljci, doslej smo jih dobili kakih pet. Kaj je v njih, je odvisno od posamezne stavbe – od prijateljev slišim, da so že bili deležni tudi kakšne bolj ekstravagantne hrane, za naš blok pa je izbira precej osnovna: krompir, riž, olje, omake, zrezki, škampi, največ pa je v vsakem paketu zelenjave. Nekaj časa nikakor nisem mogel priti do čokolade in sem jo blazno pogrešal, manjkajo pa mi tudi mlečni izdelki, sploh sir, ki bi popestril izrazito zelenjavne obroke. Pred kratkim sem po dolgem času nepričakovano jedel pico, ki jo je spekel mladi par nekaj nadstropij pod mano – kose, ki sta mi jih pustila, sem z vrvjo potegnil na svoj balkon. Od njiju sem na enak način prejel tudi vso količino mesa iz njune pošiljke – sta namreč vegetarijanca.

Kakšna sprememba prioritet: še pred dvema mesecema sem lahko na dom naročil, karkoli sem si poželel, od hrane do najbanalnejših pripomočkov. Možnosti je bilo ogromno, dovolili smo si biti nesramno izbirčni. Zdaj se veselimo podarjene pice in dodatnih kosov mesa.

Zanikanje, jeza in sprijaznjenje

Lockdown se je v Šanghaju, kjer živim zadnja štiri leta, pred tem sem jih šest preživel v Pekingu, začel konec marca. Ker kitajska komunistična partija vodi ničelno covid politiko, ki je v nasprotju s prekuževanjem in poskusi, da bi s covidom živeli čim normalneje, usmerjena v takojšnje prepoznavanje in zajezitev vseh okužb, so ob izbruhu omikrona takoj napovedali popolno karanteno. Sprva je bilo rečeno, da stanovanj ne bomo smeli zapuščati le štiri dni, kar se mi ni zdelo pretirano tragično – šel sem po pivo, krompir in nekaj osnovnih živil, ki bi mi morala zadostovati za teh nekaj dni. Toda štirje dnevi so se raztegnili na 40 dni. V tem času sem lahko enkrat samkrat zapustil stanovanje in tisti dan končno spet malo kolesaril po soseski.

Ko se je vse skupaj začelo, so bile temperature še zimske, končalo se bo skoraj v poletju. Najlepši pomladni dnevi so šli mimo mene skoraj neopazno, medtem ko sem čepel za štirimi stenami.

Ko se ti naenkrat zgodi nekaj takšnega, greš skozi tri faze: zanikanje, jeza in sprijaznjenje. A ni mi preostalo drugega, kot da to mirno sprejmem. Živim nekakšno vzporedno, upočasnjeno življenje, ki ga nikoli nisem.

Uradne informacije, kdaj bo dejansko konec karantene, je sicer težko dobiti. In zdi se mi, da se ljudje niti ne trudijo pretirano, da bi do njih prišli. Plavamo v negotovosti. Toda redkokdo se sprašuje, ali je bila odločitev oblasti za tako strogo karanteno pravilna – zdaj smo pač v tem in zdržali bomo skupaj, pravijo; ostanimo doma, ostanimo močni in tako dalje. Skupnost ima pri Kitajcih od nekdaj izjemno moč, kar je v komunizmu še toliko bolj poudarjeno. Poleg tega verjamejo v svojo državo, saj trenutna generacija živi v največji blaginji in napredku do zdaj. Dedki in babice so še živeli pod Mao Cetungom, od odpiranja države pod Deng Šjaopingom pa je blaginja rasla, brez lakote, ki jo nekateri še pomnijo.

Zanje je torej ne glede na pandemijo najboljši čas v tej državi in zdi se jim, da bo šlo samo na bolje. Ker imajo prirojeno odgovornost do vseh ostalih, se jim zdi popolnoma naravno, da dva tedna ne smejo iz bloka, če je le en stanovalec pozitiven. Ne želijo biti črne ovce, ki ne upoštevajo navodil, poleg tega pa jih je strah okužbe; ta namreč pomeni, da bodo odpeljani v eno od centralnih karanten, o katerih krožijo raznorazne zgodbe – da je ponekod težko priti do hrane, streha pušča, mrzlo je, ponoči ne ugašajo luči in podobno. Za Slovence, Američane in še marsikateri narod je ta poslušnost nepredstavljiva. Če bi sam odšel na lastno pest, morda nikoli več ne bi dobil vize. In četudi bom, ko se vse to konča, več časa preživel med Afriko, kamor me bo popeljalo delo, ter Evropo, saj bi zaradi družine rad v Slovenijo prihajal pogosteje, se bom na Kitajsko gotovo še vrnil. Zame namreč kljub grenki izkušnji ostaja fascinantna država eksponentnega razvoja, ki umetnikom ponuja kup kreativnih možnosti.

Individualizma tukaj torej ni, kar se vidi tudi zdaj, med karanteno, v obliki skupine na socialnem omrežju WeChat, v katero smo vključeni vsi sosedje iz našega bloka. Pomagamo si, če kdo kaj potrebuje, organiziramo skupne nakupe osnovnih potrebščin, kot je toaletni papir, se sprašujemo za nasvete in tako naprej. Kitajsko znam sicer bolj za silo, a ima aplikacija možnost simultanega prevoda v angleščino in obratno, tako da se brez težav vse zmenimo. Edini, za katere takšne virtualne skupnosti zdaj, v času zaprtja, ne delujejo, so starejši – kako tisti, ki jim je tehnologija tuja in v bližini nimajo sorodnikov, pridejo do manjkajočih živil, zdravil in podobno, se večkrat sprašujem. Prostovoljci so nekaj časa sicer hodili naokoli in starejšim dostavljali zdravila, a večinoma v centru mesta, za ostale pa mi ni jasno, kako so se znašli. Tudi dostop do zdravstvenih ustanov je bil prve dni onemogočen in nekaj časa je trajalo, preden so spet odprli nekatere bolnice tudi za običajne bolnike. To, da imamo redna covid testiranja, je očitno najpomembnejše. Naš blok se mora kolektivno testirati vsak tretji dan ob desetih dopoldne pred blokom, vsako stanovanje posebej, da se ljudje ne srečujejo na hodnikih. Nekateri moji prijatelji pa morajo na teste celo vsak dan, in to ob petih ali šestih zjutraj. Pa seveda še obvezno samotestiranje.

Ko se ti naenkrat zgodi, da čez noč ostaneš v karanteni, greš skozi tri faze: zanikanje, jeza in sprijaznjenje. Sam nisem bil izjema. Ker sem precej organiziran človek, sem za april vnaprej načrtoval kup fotografiranj, ki so, ker ne morem iz stanovanja, kakopak padla v vodo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da mirno sprejmem, da ne morem plavati proti toku. Živim nekakšno vzporedno, upočasnjeno življenje, ki ga nikoli nisem.

Zjutraj si vzamem čas za obred pitja kave, skuham si pravo turško v džezvi iz Sarajeva. Bolj zgodaj hodim spat, vsak dan si pripravim obrok, več se slišim s prijatelji, ki jih skrbi, da se mi bo v izolaciji zmešalo, čas namenjam raziskovanju tematik, ki me zanimajo, snujem pa tudi naslednji projekt, v katerem bom fotografiral ljudi, ki se bodo v prihodnosti podali raziskovat vesolje.

In fotografiram, seveda. Brez tega ne gre. Ustvarjal sem že v svoji prvi karanteni lansko leto, ko sem moral po vrnitvi iz Slovenije na Kitajsko dva tedna preživeti v hotelski sobi v Pekingu. Zgodila se je v precej drugačnih okoliščinah: vse poletje sem bil v pogonu, hodil naokoli, se srečeval z ljudmi; v resnici mi je prav prišlo, da sem se lahko malo umiril, razmislil o prihodnjem delu, stopil v stik z uredniki na Kitajskem. Bral sem knjige, vadil kitajščino, sobo pa sem spremenil v improvizirano camero obscuro za fotografske eksperimente.

Bežni obrazi na balkonih

To sicer lahko naredim tudi zdaj, če bo karantena še trajala, mi je pravkar padlo na pamet. A trenutno me še vedno v celoti zaposluje fotografska serija naključnih podob stanovalcev iz sosednjega bloka, ki jih lovim skozi okno. Prav zdaj bi moral ustvarjati reportažo o bikoborbah za National Geographic, kar je velik projekt, ki sem se ga izjemno veselil. Nalašč ga nisem omenil nikomur, da ne bi padel v vodo – pa kljub temu je. Znanec mi je predlagal, naj namesto tega naredim reportažo o covidu, pa mu je bilo težko dopovedati, da ne morem ven; da nihče ne more ven.

Takrat sem prvič poskušal malo fotografirati od doma in skozi okno opazovati dogajanje. Dokaj hitro je nastala fotografija, na kateri zlovoljni fit sosed sloni na balkonu, študiozno mlado dekle v sosednjem stanovanju pa, kot po navadi, sedi za računalnikom. Z njo sem bil zadovoljen, motivirala me je, tako da imam zdaj že precej obsežno serijo. Praktično vsakič, ko pomivam posodo ali kuham, gledam skozi kuhinjsko okno in iščem zanimive prizore. Lovim bežne obraze na balkonih in v stanovanjih, v skafandre oblečene zdravstvene delavce pod blokom, trenutke naveličanosti, apatije, pa tudi veselja in bližine.

Žal mi je le, da še nič ne kaže, da bi lahko kmalu izvedel kakšno razstavo v skupnosti. Vsakič, ko ustvarjam projekt, v katerega so vključeni naključni ljudje, rad pripravim javno razstavo. To mi je uspelo celo v Severni Koreji kot prvemu Zahodnjaku, ki je razstavljal na javnem prostoru. Kot fotograf si pač tisti, ki od ljudi samo jemlje podobe – zato čutim potrebo, da jim dam nekaj nazaj. A za zdaj sem fotografirane podobe s svojim mini projektorjem ob štirih zjutraj samo projiciral na sosednjo stavbo, ko ni bilo nikogar v bližini.

Morda bom za začetek za sosede, ki jih fotografiram, pa tega še ne vedo, pripravil na steno projicirano razstavo kakšnih svojih drugih, starejših del. Nič lažjega: samo v WeChat skupino bom sporočil, da lahko tisti, ki ga to zanima, ob devetih zvečer, recimo, spremlja umetniško projekcijo na sosednji steni. 

* Reportažo je po pripovedovanju Matjaža Tančiča, priznanega slovenskega fotografa in sodelavca Mladine, ki zadnjih deset let živi in dela na Kitajskem, napisala Lara Paukovič.