»Če v Sloveniji ne bomo spremenili miselnosti, bo naše kmetijstvo kmalu le še za v etnografski muzej, v trgovini pa bomo kupovali izključno hrano iz tujine«

Po dveh letih koronske krize je globalne preskrbne verige dodobra pretresla še vojna v Ukrajini, eni izmed šestih svetovnih žitnic. Metuljev učinek so nemudoma občutili vsi deli filigransko usklajenega in izredno občutljivega sistema, ki nas oskrbuje s hrano; cene slednje se vzpenjajo v nebo, inflacija naznanja resno gospodarsko krizo. Dr. Aleš Kuhar, profesor z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ob tem opozarja na pomanjkljivosti slovenske agroživilske industrije, ki je po desetletjih nestrokovnosti, zgrešenih prioritet in divje privatizacije popolnoma neodporna proti globalnim šokom. In tako opevana samooskrba, za katero se s tolikšno vnemo zavzemajo politične stranke, tako leve kot desne? »Utvara in grobo poenostavljanje kompleksnih vprašanj,« razblini iluzijo Kuhar.

Voditelji držav G7 so 14. maja sprejeli zavezo o sodelovanju pri preprečevanju svetovne lakote zaradi vojne v Ukrajini. Združeni narodi pa so pred tem opozorili na globalno pomanjkanje koruze in žita v letu 2023. Kako resne so dejansko razmere? 

Zelo resne. Kmetijska proizvodnja in predelava živil sta zelo globalno razvejeni, pogojeni s številnimi dejavniki, ki se jih politika in splošna javnost dostikrat sploh ne zavedata. Oskrbovalne verige so izjemno občutljive na radikalne spremembe, ki na neki točki prizadenejo praktično vsakega posameznika. Na področju kmetijstva je globalna ekonomija tako ustrojena, da imamo peščico velikih in zelo vplivnih držav proizvajalk oziroma nekatere njihove regije, ki so se specializirale za proizvodnjo nekaterih kmetijskih izdelkov in sedaj v globalni agregatni ponudbi teh izdelkov obvladujejo visoke tržne deleže.

Govorite o šestih svetovnih žitnicah: Ukrajini, jugovzhodni Aziji, Braziliji, Kitajski, Kanadi in ZDA? 

Na primer. Te države so cenovno ugodne, zanesljive in praktično nenadomestljive v globalni agregatni ponudbi; če govoriva o Ukrajini, sta to predvsem žito in oljna ogrščica ... Pa ne gre zgolj za žito, imamo namreč vrsto surovin, ki so nujno potrebne za vsakdanje življenje, in v velikem deležu izvirajo iz točno določenih regij: soja, surovine za predelavo sladkorja, palmovo olje, piščančje meso, koruza, govedina ... Če se iz kateregakoli vzroka zamaje zgolj eden od globalnih centrov, iz katerega izvira večji del ene od teh surovin, se zamaje celotna prehranska vertikala. Na primer, če stavkajo delavci v nekem velikem pristanišču v Braziliji, iz katerega po svetu razvažajo sojo ali sladkorno melaso, bo posledice občutil ves svet in cene teh produktov bodo nemudoma narasle povsod.

In točno to se sedaj dogaja v vojni v Ukrajini. Ob obalah Črnega morja je zasidranih od 80 do 100 ladij s kmetijskimi proizvodi, ki zaradi blokade ne morejo naprej. Po silosih velikih ukrajinskih pristanišč, predvsem v Odesi, pa na transport čaka okoli 25 milijonov ton žita. 

To ima velikanske posledice na ves svet. Velike izvoznice pač polnijo prehranski bazen, iz katerega nato črpajo velike uvoznice, ki so življenjsko vezane nanj oziroma na optimalno delujoče globalne oskrbne verige. Celotna mašinerija je zelo krhka in prefinjena, razmerja so določena s filigransko natančnostjo, in če gre karkoli narobe, se ravnotežje poruši in nastane panika na vseh nacionalnih trgih. Prehranski bazen se počasneje polni, nekatere velike izvoznice na čelu z Ukrajino izpadajo iz igre in že umikajo vnaprej dogovorjene in plačane količine surovin in globalna vertikala se maje. Vsi čakajo, kaj bo, in vznemirjenje je veliko. Kajti nekih varnostnih mehanizmov za takšne primere na globalni ravni pravzaprav ni. Zato sem v tem trenutku absolutno zaskrbljen.

Pri čemer je ukrajinska vojna prišla za pandemijo covid-19, ki je že sama po sebi dodobra načela globalno gospodarstvo, podražila logistiko in energente ter ustvarila nesorazmerja v globalnih oskrbovalnih verigah. Sistem je torej že pred Putinovo agresijo na Ukrajino imel malo rezerv. 

In zato imamo sedaj tolikšno norišnico, ki je ni mogel pričakovati nihče. Dve leti korone sta dodobra spremenili ustroj svetovnega gospodarstva in strokovnjaki s področja agroživilstva smo že v tem obdobju opazovali, kako sistem išče neko novo ravnovesje – med pandemijo so bile ponekod izvedene delne nacionalizacije agroživilske industrije, količine posameznih proizvodov so se bistveno zmanjšale, logistični tokovi so se spremenili. Odraz tega so bile prve podražitve po novem letu 2022, ki so jasno kazale posledice tega novega ravnovesja. Tedaj smo že bili na začetku neke nove konsolidacije, ko je kot strela z jasnega izbruhnila vojna v Ukrajini. To je bil izjemen šok; globoka rana, ki jo je celotni družbi zadal virus, se je komaj začela celiti, že je prišel Putin in v živo rano potisnil petardo.

Še en dejavnik sedanje kmetijske oziroma prehranske krize, na katerega pa javnost ni tako pozorna, so semena in gnojila – brez setve ni žetve. Rusija in Belorusija, ki skupaj zagotavljata skoraj 30 odstotkov globalne proizvodnje umetnih gnojil iz dušika, fosforja in kalija, zaradi embarga teh izdelkov ne moreta dostaviti kmetom po svetu. Ocenjuje se, da bo zaradi pomanjkanja gnojil pridelek riža na Kitajskem za desetino nižji, kar globalno pomeni izpad letnega kalorijskega vnosa za več kot pol milijarde ljudi. 

Trg z gnojili je prav tako zelo kompleksen in globalno prepleten. Za proizvodnjo gnojil je potrebna vrsta sestavin, ki deloma izhajajo iz narave, zato jih ni mogoče nadomestiti. Rusija je zelo pomembna, če ne že kar ključna proizvajalka na tem področju, saj ima energetske in tudi naravne vire za množično proizvodnjo predvsem gnojil iz dušika. Njenega izpada svetovni trg preprosto ne zmore nadomestiti in to utegne biti težava tudi na dolgi rok; nihče ne more zagotoviti tolikšne količine teh gnojil po tako ugodni ceni. In tega se nekatere velike proizvajalke kmetijskih izdelkov že zavedajo, kar se kaže v njihovih zunanjepolitičnih strategijah;

Brazilija je bila sprva naklonjena resoluciji, s katero so Združeni narodi obsodili rusko invazijo Ukrajine, samo nekaj dni po sprejetju resolucije pa je umaknila svojo podporo. Ker je vodstvo države spoznalo, da brez ruskih gnojil ne more vzdrževati sedanje ravni kmetijske proizvodnje.

Vsi čakajo, kaj bo, in vznemirjenje je veliko. Kajti nekih varnostnih mehanizmov za takšne primere na globalni ravni pravzaprav ni. Zato sem v tem trenutku absolutno zaskrbljen.

V prvem valu bodo posledice prehranske krize najbolj čutile tiste države, ki so že tradicionalne poraženke globalizacije – na primer revne afriške države, kot so Sudan, Uganda, Tanzanija in Kamerun, ki jih je doslej od lakote ločeval le uvoz žita iz Ukrajine. 

Vsaka kriza ima neposredne in posredne učinke. O neposrednih govorimo, ko neka država fizično ne more dostopati do nekega blaga – kar se že dogaja državam, ki ste jih omenili in ki bodo brez vsakega dvoma doživele lakoto. Pa čeprav so nemara že naročile in tudi plačale ukrajinsko žito. Kot sem že omenil, blažilnih mehanizmov preprosto ni – največja dobaviteljica svetovnega sklada za programsko solidarnost World Food Program, ki je rezervni sklad Združenih narodov za pomoč v hrani, je spet Ukrajina ... Države razvitega sveta sicer lahko poskrbijo zase, ker imajo določene zaloge v sistemu, torej v trgovinah in tudi v gospodinjstvih, ne nazadnje tudi v državnih skladiščih, kot pri nas v skladiščih zavoda za blagovne rezerve. Revne države pa tega nimajo, ker je tam struktura prehranske potrošnje čisto drugačna, živi se iz dneva v dan, iz rok v usta; preskrbna veriga med gospodinjstvom in trgovino je bistveno preprostejša, ima manj posrednikov, hrana roma naravnost v lonec. Ta gospodinjstva nimajo zalog moke, krompirja in vložene zelenjave. Ko jih udari pomanjkanje, stradajo.

To je torej neposredni učinek svetovne kmetijske krize. V Sloveniji pa že močno čutimo posredne učinke, predvsem drastične podražitve hrane. Kaj vse nas še čaka? 

Imamo srečo, da živimo v razviti državi, v kateri je oskrba s hrano v rokah velikih gospodarskih sistemov, ki so zelo racionalni pri kopičenju zalog in ki lahko tudi v oteženih okoliščinah še vedno dostopajo do želenih izdelkov na trgu. Res pa je, da so lahko cene teh izdelkov nepredstavljivo visoke, pri čemer pa država preprosto nima na voljo učinkovitih vzvodov za preprečevanje morebitnih neupravičenih podražitev. Kot sva že omenila, na globalni ravni pač ni prave konkurence, saj proizvodnjo hrane obvladuje peščica ozko specializiranih držav. Te države imajo vse možnosti, da sedaj preostanku sveta, ki se šele pobira po pandemiji, zaračunavajo visoke cene in se izgovarjajo na vojno v Ukrajini. Ta gotovo ima določen vpliv in tudi pandemija ga je imela, vendarle pa se moramo zavedati, da ekonomski subjekti vedno težijo k dobičku in da je njihova inherentna značilnost iskanje alibijev za vedno nove podražitve. Zato je treba k razpravam o podražitvah pristopati zelo argumentirano, pavšalno zbujanje panike pa da proizvajalcem in predelovalcem le izgovor za nove podražitve.

Lahko v tem kontekstu razumemo tudi svarila direktorja Celjskih mesnin Izidorja Krivca, da je slovenska živilska industrija pred kolapsom? Ali pa so razmere resnično tako črne? 

Ne vem, v kakšnem kontekstu je to rekel. Treba pa se je zavedati, da je slovenska agroživilska industrija – z vsem spoštovanjem do nje – v globalnem kontekstu popolnoma nebogljena. Praktično na nobenem notranjem trgu, na nobeni prehranski vertikali nismo strateško suvereni in nimamo usode v svojih rokah. So obdobja, ko so razmere dejansko nevzdržne za marsikateri subjekt, ki na tem področju posluje v Sloveniji. Ali direktor Krivec meni, da smo že sredi takšnega obdobja, najbolje ve on sam. Da bi to izvedeli še vsi drugi, pa bi bilo treba narediti poglobljeno analizo zadnjih podražitev in o vzrokih zanje obvestiti potrošnike. Kajti na koncu dneva so potrošniki še vedno najboljši regulator trga in morebitnih presežnih podražitev ter s tem tudi špekulacij trgovcev. Nihče ne trdi, da do dvigov cen ne sme priti, toda tudi pretiravanje ni umestno.

Ti dvigi cen so zadnji čas resnično visoki; po podatkih statističnega urada se je hrana od lani podražila za skoraj deset odstotkov. Samo aprila so se cene dvignile za več kot tri odstotke, kar je menda največji tovrstni skok po letu 1992. Pravite, da bi bilo treba narediti poglobljeno analizo, pa vendar – se vam kot poznavalcu ob vsem dogajanju v svetu tolikšne podražitve zdijo smiselne ali pa vam tukaj kaj smrdi? 

Dva- do triodstotne korekcije cen na letni ravni so na tem področju nekaj običajnega. Sedaj pa imamo tolikšne dvige že v obdobju enega samega meseca; gotovo so to tako veliki in sunkoviti preskoki, da jih je treba podrobneje proučiti, saj kažejo na bistveno pregrevanje trga. Treba je vedeti, da kategorija hrane zajema okoli dvajset, trideset tisoč različnih artiklov, pri čemer statistiki spremljajo gibanje cen pri nekaj stotih. Kar pomeni, da so se nekaterim gospodinjstvom, ki kupujejo bolj specifične proizvode, stroški za prehrano glede na lani dejansko povečali še za bistveno več kot deset odstotkov, tudi po dvajset, trideset odstotkov. Sam sem že naredil osnovno primerjavo cen inputov in outputov v slovenski agroživilski industriji za april. Izkazalo se je, da je bilo v aprilu gibanje cen vstopnih surovin za kmetijstvo – energije, gnojil, semen in tako dalje – dodobra usklajeno z dvigi odkupnih cen kmetijskih surovin, torej predvsem žita in mesa.

Iz česar izhaja, da vsaj slovenski kmetje še ne špekulirajo in da imajo višje cene, ki jih zaračunavajo za svoje pridelke in meso, realno podlago v ustrezno višjih stroških?

Tako se za zdaj zdi. Še več, zdi se celo, da slovenski kmetje del bremen podražitev osnovnih inputov za kmetijstvo za zdaj prenašajo na svojih plečih; na letni ravni so se njihovi variabilni stroški za inpute v kmetijstvu povečali za 25 odstotkov, kmetijski outputi pa so se podražili za 16 odstotkov. Razliko, teh devet odstotkov, so kmetje očitno vzeli nase, vsaj za zdaj. Kar pa ne pomeni, da je potrošniki prej ali slej ne bomo plačali. Pričakujemo lahko, da bodo kmetje v naslednjih mesecih ta bremena prelivali v cene, ki jih bodo zaračunavali živilski industriji. Na primer: čez dobro leto, ko bo čas za novo žetev, bodo za žito zahtevali več denarja, ker so morali letos plačati toliko višje zneske za seme in za gnojilo, da je sploh lahko zraslo.

Kar torej pomeni, da se je spirala podražitev že razvila. In da zaradi inercije, ki ste jo omenili, lahko pričakujemo, da bodo cene še dolgo rasle. 

Kmetje so letos prisiljeni, da sejejo in gnojijo po visokih cenah, zato bodo čez leto dni ob prodaji pridelka poskrbeli, da bodo pokrili te dodatne stroške.

Izbruh vojne v Ukrajini je bil izjemen šok; globoka rana, ki jo je celotni družbi zadal virus, se je komaj začela celiti, že je prišel Putin in v živo rano potisnil petardo.

Ampak kaj pa potem poganja sedanje podražitve? Nas torej v tem trenutku za vrat stiskajo špekulacije trgovcev, ki izkoriščajo pandemijo in ukrajinsko krizo kot izgovor za podražitve, kot ste nakazali? 

To pa je tisto, kar je treba preveriti, zato pozivam, da se temeljito analizira, kaj se dogaja s cenami na naslednjih stopnjah živilske predelave in prodaje končnih izdelkov v trgovinah. Ob tem pa se moramo vsi skupaj zavedati, da imamo potrošniki v razvitih zahodnih družbah povsem izkrivljeno predstavo o tem, koliko mora hrana stati. Vsi pač pričakujemo, da bomo za smešen denar dobili neoporečno domačo hrano vrhunske kakovosti, kar je povsem nelogično. Skratka, mi sami kot kupci ustvarjamo nerealne pritiske, potem pa smo na nogah, ko se cene dvigajo. Tako smo sedaj v položaju, ko potrošniki še vedno zahtevamo najnižje možne cene, globalni trgi, ki zagotavljajo najcenejše surovine, pa so v krču.

Kaj bi torej kot potrošniki morali razumeti, ko gre za hrano? 

Predvsem se moramo zavedati, da je hrana, ki jo kupujemo, poceni zato, ker je sistem pomemben del stroškov namesto na nas prevalil drugam, zlasti na okolje, ki je povsem izropano in razdejano zaradi visoko intenzivnih pridelovalnih praks, in na kmete, ki jih stiskajo velika živilska podjetja, ter tudi na zdravstvo, ki mora sanirati posledice prekomernega prehranjevanja s ceneno hrano. A tako pač je, kupci venomer iščemo znižanja in akcije ter s tem poganjamo dirko proti dnu; živilci in trgovci zato težijo k oblikovanju oskrbnih kanalov, ki lahko zagotovijo še cenejše izdelke. In zato se za police trgovin v Sloveniji namesto surovin slovenskih kmetov iščejo predvsem surovine iz globalnih oskrbnih sistemov, ki so za okoli 20 odstotkov cenejše. Slovenski kmetje ter majhna in srednja živilska podjetja – saj drugih sploh nimamo – pa zato izpadajo iz trgov in ustvarjajo socialni pritisk, ki ga je treba blažiti z različnimi transferji in subvencijami. Vse to so skriti stroški poceni hrane.

Prej ste omenili, da Slovenija glede prehrane ni strateško suverena. A če to drži, kaj potemtakem v resnici pomeni vse govorjenje o samooskrbi? Kaj pomeni, ko slišimo, da je bila Slovenija v letu 2020 88-odstotno samooskrbna z žiti, 84-odstotno samooskrbna z mesom in 48-odstotno samooskrbna z zelenjavo – je to potemtakem zavajanje? 

To je grobo poenostavljanje zelo kompleksnih vprašanj. Kazalnik samooskrbe je statistično sicer zelo dobro definiran, za resne ekonomske debate pa je povsem neuporaben. Kajti tako zapletenih razmer ni mogoče stlačiti v en sam pojem. Naš interes namreč niso zgolj nekateri kmetijski proizvodi, temveč končni živilski izdelki na policah trgovine. Pot od kmetijskega proizvoda do končnega izdelka pa je dolga in zapletena. To je, kakor če bi neka država želela pomagati nekemu podjetju pri razvoju svetovno konkurenčnega avtomobila in bi zato spodbujala rudarstvo – ker je avtomobil pač iz kovine. Potem pa je tu še družbeni vidik; težnja k samooskrbi vključuje težnjo po izolaciji in izstopu iz svetovnih trgov, kar je seveda utvara. Namesto umika moramo kot družba težiti k temu, da smo vitalni in konkurenčni. In k temu, da so pravila igre poštena, pa da ni anomalij na trgih in da so potrošniki ustrezno obveščeni in osveščeni.

Toda politika tega ne razume. Janševa vlada je malim kmetom zaradi višjih cen goriv pomagala z denarno pomočjo, velike proizvajalce pa je pustila na cedilu. Ker naj bi bili mali kmetje pač hrbtenica slovenske samooskrbe. In tudi zdaj so volilni programi strank nove koalicije polni obljub o povečanju prej omenjenih stopenj samooskrbe na področju prehrane.

Janševa vlada, nova vlada – bojim se, da v Sloveniji nihče ne razume točno, kaj je družbena vloga kmetijstva in kako jo krepiti. Iz programov strank nove koalicije spet razbiram, da tudi oni dojemajo kmetijstvo kot neko zakotno in umazano in nazadnjaško dejavnost. Tudi postopki iskanja nove kmetijske ministrice kažejo, da se ta resor dojema kot izrazito neatraktiven. Če v Sloveniji ne bomo spremenili miselnosti, bo naše kmetijstvo kmalu le še za v etnografski muzej, v trgovini pa bomo kupovali izključno hrano iz tujine. To je logična posledica popolnega razkroja celotnega prehranskega sistema – kmetijstva, živilstva, trgovine in strokovnih institucij – v tranziciji. Elemente, ki so v okviru socialističnih kmetijskih kombinatov prav dobro delovali, so razkrojevali s političnim dekretom. In čeprav je že zdavnaj vse uničeno, ta miselnost še kar vztraja.

Kako to mislite, da je vse uničeno? 

Tako da je slovensko kmetijstvo strateško gledano povsem nepomembno. Ker se pri nas kmetijstvo še vedno dojema predvsem kot socialna kategorija, ne pa kot sistem celovite preskrbe prebivalstva; po isti logiki se pristojno ministrstvo ne obnaša kot ministrstvo za kmetijstvo, temveč kot resor za zaščito ekonomskega položaja kmetov. Po osamosvojitvi so razgradili zadruge in kot nosilke kmetijske dejavnosti določili male družinske kmetije, ki pa so povsem neodporne proti dogajanju na globalnih trgih. In to je shema kmetijske politike, ki jo z de facto socialnimi transferji za kmete že tri desetletja podpira naša država – kar je v redu, samo naj se to točno pove in naj se že neha blefirati, da nas kot državo resnično skrbi za okolje in za kakovost hrane. Če pa nas skrbi in če si resnično prizadevamo za kmetijstvo v pravem pomenu besede, potem se bomo trudili za razvijanje in krepitev oskrbnih verig s krepitvijo vseh njihovih členov.

Praktično na nobenem notranjem trgu, na nobeni prehranski vertikali nismo strateško suvereni in nimamo usode v svojih rokah.

Pri tem se zdi, da se ponavlja leto 2008, ko je globalna recesija razgalila vso bedo slovenske tranzicije in divje privatizacije in se je hišica iz kart, ki je bila naše gospodarstvo, skoraj do temeljev sesula. Sedaj prihaja globalna kriza kmetijstva, ki že razgalja vse sistemske težave te panoge v Sloveniji – pri čemer tovrstni trendi v kmetijstvu praviloma napovedujejo vsesplošno recesijo; tudi pred kolapsom finančnih trgov so kmetijski trgi v letih 2007 in 2008 doživljali globoke pretrese, cene hrane pa so poganjale inflacijo. 

Skoraj zagotovo sedaj že poteka enak scenarij, le da je intenzivnejši. Vse je povezano. Globalizacija in financializacija sta povzročili, da ima vsak pretres v kmetijstvu izjemen vpliv na dogajanje v vseh preostalih sektorjih družbe. Prek izvedenih finančnih instrumentov se na veliko trguje tudi z najbolj razširjenimi kmetijskimi surovinami, kar pomeni, da so tudi borze zelo občutljive na vsakršno nihanje cen na tem področju. Ko vlagatelji oziroma finančne institucije zaznajo preplah na trgu, so to ugodne razmere za špekuliranje; te institucije seveda zanima zgolj optimizacija dobička, kar pomeni dvigovanje cen produktov, s katerimi trgujejo. Vse to smo že videli pred dobrim desetletjem, videli smo tudi, kako se je tedaj končalo – danes pa je stanje še brutalnejše. To je tisto, kar me skrbi: ta potencial za globalno detonacijo, ki nikakor ni zanemarljiv.

Torej nas čaka globalna recesija? 

Po vsej verjetnosti. V nerazvitem svetu pa še humanitarne krize in socialni pretresi.

Ne samo v nerazvitem svetu – v Grčiji so kmetje že stavkali zaradi visokih cen gnojil. Kaj bi morala že na kratki rok storiti nova vlada, da bi se v Sloveniji izognili socialnim pretresom, ki jih prinaša kriza?

Eden izmed ukrepov je gotovo poglobljen nadzor nad cenami; treba je slediti in preprečevati ekstremne anomalije in špekulacije ter ustrezno odmeriti odgovornost zanje. Omenja se tudi možnost znižanja ali celo ukinitev DDV za deležnike v agroživilski industriji, vendar sam nisem privrženec tovrstnih potez; skrbi me, da bi se država brez pravega razloga odpovedovala davčnim prilivom, ki jih bo v prihodnjih mesecih še krvavo potrebovala, na drugi strani pa bi trgovska podjetja te odpustke preprosto prelila v svoje bilance namesto v nižje cene. Da bi se z znižanjem DDV res izognili podražitvam, je nemara še mogoče pričakovati, ko s tovrstnimi fiskalnimi intervencijami posegamo v preproste dobavne verige kot na primer pri gorivu, pri hrani pa so te verige preveč zapletene. Tudi regulacija cen nima smisla – kakor hitro država neha uravnavati cene in jih spet prepusti trgu, se dvignejo v nebo, ker trgovci poskušajo nadomestiti izgubljene dobičke. Bolj smiselno se mi zdi trošiti proračunska sredstva za krepitev socialnih transferjev za ljudi, ki jih utegne morebitna kriza najbolj prizadeti.

Kaj pa bi morala država storiti še na srednji rok, torej nekako v mandatu nove vlade? 

Krepiti konkurenčnost, spet usposobiti strokovne in nadzorne institucije, predvsem pa posodobiti percepcijo kmetijstva. Smotrno je razmišljati tudi o krepitvi zadružništva; težiti je treba k preseganju razdrobljenosti in šibkosti slovenskega kmetijstva, ki ga ne smemo več v takšni obliki kratko malo idealizirati in malikovati, temveč ga moramo usposobiti, da zasede ustrezen položaj v poštenem odnosu do odkupovalcev – mlekarn, mlinov, mesnopredelovalne industrije ...