Na vse ali nič

Kako napete so v teh dneh razmere na RTV Slovenija? Veliko pove tale podatek: za dan stavke, ki je bila v ponedeljek, 23. maja, je sindikat najel varnostnike, da bi preprečili morebitne incidente in izbruhe nasilja med protestom pred stavbo. »Pripravljeni moramo biti na vse, kajti oni so sposobni vsega,« je malo pred stavko posebne previdnostne ukrepe razložila predsednica generalnega vodstva stavkovnega odbora Helena Milinković, sicer ena najprepoznavnejših novinark zunanjepolitičnega uredništva. Z izrazom »oni« so uradno mišljeni nameščenci predsednika SDS Janeza Janše v vrhu RTV, torej vodstvo javnega zavoda na čelu z generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom, odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik, urednikom za nove medije Igorjem Pirkovičem in predsednikom nadzornega sveta Petrom Gregorčičem.

Oni so namreč tako rekoč razpustili ali pa vsaj zamrznili zunanjepolitično uredništvo. Oni so odrezali Manico Ambrožič, Marcela Štefančiča in Tanjo Gobec. Oni so v času pred volitvami na prisilni dopust poslali Eriko Žnidaršič, da je potem soočenja lahko vodil Igor Pirkovič. Oni so v pokoj poslali več zaposlenih, med njimi Lidijo Hren, ter jim izplačali odpravnine iz sredstev, ki so jih dobili z razprodajo delnic Eutelsata, svojevrstne družinske srebrnine RTV. Oni so razdelili informativni program na levega in desnega in v desnega pripeljali Janši zveste ljudi, kot je nekdanji novinar na Planetu TV Gašper Petovar, znan ljubitelj nacistične ikonografije. Oni so tisti, ki so Pirkoviča imenovali za urednika za nove medije, ki naj bi poskrbel za politično podreditev spletnega uredništva MMC.

Novinarji skrivajo posnete prispevke o občutljivih temah, voditelji pa napovedi pišejo v Word namesto v skupno aplikacijo iNews, da bi se izognili cenzuri.

Ti ljudje, oni, so v preteklih dveh letih nazorno pokazali, česa vsega so dejansko zmožni – cenzure, poseganja v izbiro gostov in sogovornikov, vohunjenja za novinarji prek svojih ovaduhov, prestrezanja zaupne sindikalne komunikacije, spreminjanja napovedi in prispevkov, ustrahovanja novinarjev in novinark, ukinjanja za oblast motečih oddaj, neargumentiranih ideoloških delitev informativnega programa in finančnega izčrpavanja RTV Slovenija. In ko so novinarji in novinarke, pa tudi vsi ostali, od tajnic režije, realizatorjev, montažerjev, snemalcev in drugih zaposlenih na RTV Slovenija, za 23. maj formalno sklicali stavko in predstavili svoje zahteve – avtonomijo pri delu, umik škodljivih sklepov programskega sveta, dogovor o kadrovski politiki, pogajanja o zvišanju najnižjih plač in socialni dialog – so se »oni« odzvali na edini način, ki ga je bilo od njih mogoče pričakovati.

Generalni direktor Grah Whatmough je v javnem odzivu najprej podvomil o zakonitosti zahteve, naj odstopi, in se spraševal kar o zakonitosti celotne stavke. Na dan stavke je sledilo novo svarilo – sporočil je, da naj bi bili nekateri novinarji oziroma novinarke, eni bi jim rekli tudi stavkokazi, zaradi nestrinjanja s stavko deležni resnih groženj, ki jih je vodstvo prijavilo policiji. Andrej Grah Whatmough, človek brez vsakršnih zakonsko zahtevanih izkušenj z vodenjem tako velike institucije, se zaveda, da lahko na tem visokem položaju sedi zgolj s podporo politike, stavka proti politizaciji RTV pa je tudi stavka proti njegovim nezasluženim privilegijem. Tega se do obisti prav tako zavedajo urednica Jadranka Rebernik, Igor Pirkovič in Peter Gregorčič.

Gon po moči proti želji po svobodi

Neformalno pa izraz »oni«, proti katerim so sedaj vstali zaposleni na javnem servisu, zajema celoten podsistem desnice, ki ga ikona Radia Slovenija Sašo Hribar preprosto povzema z enim samim imenom: Janez. Ta je sposoben tistega »vsega«, pred čimer so se s ponedeljkovo opozorilno stavko skušali zaščititi zaposleni na RTV. Sposoben je žaliti, groziti in diskreditirati novinarje in novinarke, jih zmerjati z najbolj zavržnimi izrazi ter proti njim hujskati svoje sledilce – skratka, sposoben je iti do konca. Kje natanko je ta konec, ni jasno, toda zaposleni, ki so sedaj končno vstali v odkrit upor, si ne morejo privoščiti, da bi to ugotovili na lastni koži. Tudi zato varnostniki.

Za SDS je namreč v igri še precej več kakor za njene podizvajalce na RTV na čelu z Andrejem Grahom Whatmoughom. Kajti najsi v SDS o RTV govorijo karkoli, jo imajo za mastodonta pred izumrtjem in jo zmerjajo s partijsko televizijo, ki jo spremljajo samo še najbolj zakrneli levičarji, dejstvo je, da je nacionalka medij z velikim vplivom. Še vedno jo gleda dobršen del prebivalstva; kot je razkril aktivist Domen Savič, znaša skupni delež televizorjev, na katerih gledalci gledajo prvi in drugi televizijski program javnega servisa, okoli 24 odstotkov, le odstotek manj od skupne gledanosti programov POP TV in Kanala A. Pri tem sta nacionalna radio in televizija za marsikoga še vedno znamki, ki jima velja zaupati – kljub prizadevanjem Janševih nameščencev, da s cenzuro in uredniškimi posegi uničijo verodostojnost in gledanost zlasti informativnega programa TV Slovenija.

V igri je torej moč. Četudi se zdi, da je bila grožnja janšizma s parlamentarnimi volitvami 24. aprila vsaj za nadaljnja štiri leta odpravljena, je ta grožnja še kako živa – že čez nekaj mesecev bodo lokalne in predsedniške volitve, na primer. Če SDS prepričljivo zavzame občine in spravi svojega človeka na predsedniški položaj, lahko s tem dobi pomembne vzvode za destabilizacijo nove vlade, ki je utemeljena prav na nasprotovanju tej politiki. Zato se SDS tako trudi obdržati moč nad RTV Slovenija. »Janša kot obramboslovec prav dobro ve, da je obvladovanje javnega mnenja ključno za zmago v vsaki vojni. In kot njegovi prijatelji iz višegrajske skupine tudi on verjame, da je Slovenija zdaj v vojni sama s seboj. To pa je vojna enega človeka in ene stranke za doseganje izjemno ozkih, celo primitivnih političnih interesov,« preprosto pojasni Savič.

RTV je še vedno zelo vplivna. Tako znaša skupni delež televizorjev, na katerih gledalci gledajo prvi in drugi program javnega servisa, okoli 24 odstotkov, le odstotek manj od deleža tistih, na katerih spremljajo POP TV in Kanal A.

Na drugi strani so zaposleni na javni radioteleviziji končno spoznali, da bi uresničenje Janševe vizije pomenilo propad njihove hiše in s tem tudi grožnjo njihovi eksistenci. Kot se je pokazalo ta teden, so prav tako spoznali, da bi pomenilo padec neodvisnega, javnosti zavezanega nekomercialnega novinarstva, ki je temelj javne obveščenosti. Tako so se po skoraj 18 letih lotili varovanja svojega poslanstva in se združili za zgodovinsko stavko. Resda bi to lahko storili že prej, vsaj ob zamenjavi odgovorne urednice Manice Ambrožič jeseni 2021, ki je bila uvod v vse nadaljnje čistke – a vsaka šola nekaj stane in očitno je že moralo biti tako.

Pokončni uredniki in urednice, novinarke in novinarji ter celotno podporno osebje so svojo ceno plačali. Zato so stopili v javnost: da bi razmere razložili prebivalkam in prebivalcem in jih nagovorili, naj jih podprejo.

»Pot bo dolga in težka«

Kajti že ves čas je jasno, da Grah Whatmough in druščina nikoli ne bosta privolila v njihove stavkovne zahteve in da se bosta z vsemi sredstvi oklepala položaja. Ali kot smo zapisali na začetku – sposobni so vsega in to bodo tudi dokazali. »Pot bo dolga in težka, ne verjamem v hitre rešitve. Vsi v tem poklicu, celotna javnost se mora zavzeti za ohranitev javnega servisa in nastopiti proti vodstvu, ki zastopa izključno ozke strankarske interese,« opozarja predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek.

Toda izpolnitev stavkovnih zahtev je le prvi korak k ureditvi razmer na nacionalki. Slediti mora temeljita prenova pravil z odpravo nesrečnega Grimsovega zakona iz leta 2005, ki je dal vsakokratni koaliciji pristojnost oblikovanja programskega sveta in tako povsem odprl RTV Slovenija za politično lomastenje. Nova vlada bi morala biti sposobna tega, česar ni zmogla nobena oblast od leta 2005 do danes, omejiti svoje apetite po moči, poudarjajo stavkajoči. »Koalicija je zdaj dobronamerna, a to ne pomeni, da ji ne bomo gledali pod prste; skušnjava po obvladovanju RTV je bila doslej prevelika še za vsako vlado,« je previdna Petra Lesjak Tušek. Dodaja, da je »pripravljeni osnutek novega zakona o RTV Slovenija načeloma dober za hitro depolitizacijo nacionalke, da bo ta končno dobila položaj, ki ji gre, pa bo potreben globlji premislek«.

Enako meni Domen Savič, ki svari, da noben zakon, naj bo še tako dobro napisan, ni stoodstotno učinkovito varovalo pred zlorabami: »Težave so sistemske in ni jih mogoče odpraviti s tako preprostimi rešitvami. Za začetek bi bilo zelo primerno, če bi začeli terjati osebno odgovornost vseh vpletenih. Predvsem pa je treba o pomenu javnega servisa ozavestiti politiko in javnost.«

POVEZANI ČLANKI:

• Pridobitna dejavnost Jadranke Rebernik?
• Novi mediji po Pirkovičevo