Prihodnost

Da, Grega Repovž, naša (slovenska) prihodnost je usodno povezana z vprašanjem, ali nam bo z večdesetletno zamudo le uspelo vključiti se v sodobne železniške (in tudi druge) povezave s soseščino in z vso Evropo.

Mi smo za pol stoletja v zaostanku za sosednjo razvito Evropo, ko gre za javni, še zlasti železniški promet. Na Ljubelj vozijo avtobusi avstrijske državne pošte, pa tam ni nobenega naselja. Na Krasu po dokaj polnem voznem redu vozijo avtobusi Tržaške pokrajine tik do naše meje.

Mi pa smo že zdavnaj, v letih tehnokratskega liberalizma (po takratnih očitkih) Staneta Kavčiča in sanjah Edvarda Kardelja o deetatizaciji kot država (republika) javni avtobusni promet prepustili nekakšnim občanom, delovnim ljudem, samoupravljavcem, ki da bodo sami dobro poskrbeli tudi za javni promet. Pa smo tudi po zaslugi Staneta Kavčiča, ki je na veliko ukinjal lokalne železnice, prišli dobesedno na psa: vsako mestece si je privoščilo svojega avtobusarja, vsak pa je moral skrbeti za svoj račun. Zato pa povprečni slovenski državljan pokuri dvakrat več bencina kot naši sosedje.

Država (tedaj še republika) si polni proračune z bencinskimi dinarji in evri. Ampak tudi Peterle, Drnovšek in vsi predsedniki vlad so se kot hudič križa izogibali reševanju javnega prometa. Če danes kaj začnem, bodo šele moji nasledniki rezali otvoritvene vrvice … Takšna zakotniška miselnost je pripeljala do tega, da smo Italijanom zadnja desetletja samo kljubovali, ko bi lahko z evropskimi sredstvi reševali zaplete okoli t.i. 5. železniškega koridorja (Barcelona - Kijev). Zdaj se ta vseevropski koridor očitno mora izogniti Sloveniji in se preusmeriti na Avstrijo. V Italiji ga pridno gradijo.

Slovenske železnice že na meji (v Jesenicah, denimo) kažejo, kako malo jim pomenijo mednarodni potniki. Ko pride na Jesenicah kakšen mednarodni ekspresni vlak (ti pa so zelo redki!) na slovensko stran, utihnejo zvočniki z napovedmi in vljudnimi obvestili, kot jih lahko poslušamo povsod tam čez mejo. Tuji potniki zbegano skačejo z vlaka v Lescah, ko ugotovijo, da je to postaja za Bled … Skratka: državljana mora biti sram za takšno državo oziroma železnico. Nobene nove vlakovne garniture ne morejo nadomestiti temeljne vljudnosti.

Sicer pa se velja vprašati: Komu gradimo v Ljubljani sodobno železniško (poslovno) postajo, ko pa ni vlakov zanjo? Vlakov pa biti ne more, dokler se slovenske vlade ne zbudijo in spoznajo, da je treba z veliko zamudo poskusiti nadoknaditi neodpustljive zamude. In končno izkoristiti velikanska evropska sredstva, ki so na voljo.

Seveda je res, da majhna Slovenija ne more sama prevzemati nase hudih bremen, ki jih pomeni gradnja (mednarodnih) hitrih prog - ampak doslej bi si prej zaslužila hude ukore s strani EU in sosednjih držav, ker je tako rekoč sabotirala izgradnjo 5. koridorja (da ne govorimo o podobnih sabotažah, ko je šlo in še gre za avtocestne povezave Hrvaške z Evropo).

Alenka Bratušek je kot kratkotrajna ministrica za infrastrukturo sicer vrgla v javnost drzne zamisli o hitri progi Ljubljana - Maribor. Ampak vsakršna (večmilijardna) hitra proga dobi smisel šele takrat, ko je vpeta v vseevropske železniške koridorje. Samo takšne projekte lahko sofinancira Bruselj.

Grega Repovž ima torej zelo prav, ko poziva novega premierja, naj Sloveniji zastavi na tem področju bolj ambiciozne cilje. Vsaj vključitev v 5. in 10. transevropski železniški koridor. Šele tako bomo izstopili iz podalpskega zapečkarstva. In vsi nam bodo pri tem z veseljem pomagali.