Osnovna gruzijska

Gruzijska restavracija Vah-vah
Ulica Antona Skoka 2, Domžale
Tel.: 040 802 884
Od ponedeljka do petka od 15. do 21., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 21. ure.

Ambient:
oprema je preprosta: lesene klopi in stene so obložene s pisanimi krparami, v oči padeta primerka gruzijske noše, muzika je gruzijski (etno)pop

Napitki:
luštni, v stoletnih kvevrijih dozorjena jantarni rkatsiteli in rdeči saperavi ter vinjak – vse oznamčeno s priimkom nekdanjega košarkarja Boise

Vegetacija:
velika večina kruhov, solata in nekaj jedi so primerni tudi za vegetarijance

Dostopnost:
na lastnem parkirišču je prostora za nekaj avtomobilov, stopnice v globino pa so kar resna zapreka za gibalno ovirane

Fino:
intenzivno, a uravnoteženo začinjanje jedi

Ne tako fino:
kje je kaj sladkega?

Hačapuri megruli stane 11,8, gruzijska solata 4,9, trije veliki cmoki – hinkali so 6, adžapsandali 8,9, svinjski mcvadi 12,9, goveji čašušuli pa 15,9 evra.

»Kar je za rokerje kitarski efekt, je, kot kaže, za Gruzijce zvok jedilnega ugodja,« je spletno razlago imena gruzijske restavracije komentiral vodja Konzumove delegacije, napotene na uradni in prijateljski obisk v polkletno etažo tipično predimenzionirane domžalske bajte.

Na omenjeni lokaciji etno specialitete kuhinje svoje domovine pripravlja in streže simpatičen par v poznih mladih (ali zgodnjih srednjih) letih, ki med hitenjem kakšnega naročila niti ne posluša do konca, tako da smo potem namesto buteljke po starih gruzijskih šegah spontano fermentiranega in v kvevrijih dozorjenega belega vina rkatsiteli – ki ga prideluje in stekleniči basketaški znanec Vladimer Boisa – dobili vsak le čašo tega.

Nič hudega, smo pač potem naročili še rdeče iz iste kleti, ki je lepo dopolnjevalo močnejše jedi, ki smo jih jedli v drugi rundi: sočno usedlino krepkih, z obiljem dišavnic in začimb dušenih koščkov govedine smo mazali s čabatastim, sveže pečenim kruhom, ki nosi ime restavracije (oz. restavracija njegovo), previdno smo razpirali velike, ročno oblikovane cmoke (mošnjičke) iz preprostega testa, iz katerih je ob predrtju ovoja najprej na polno zadišalo po svežem koriandru, ki je bil najbolj izstopajoča začimba lepo naparfumanega polnila iz mlete svinjine. To vrsto mesa smo srečali še enkrat: mcvadi ali šašlik je jed, pri kateri začinjene večje kose mesa spečejo na nabodalih, nato pa jih potresejo s tankimi rezinami čebule in zrnci granatnega jabolka; do tu vse lepo in prav, bi se nam pa bolj dopadlo, ako bi uporabili mastnejše, sočnejše kose mesa.

Večino po obsegu prej skromne kot pa pisane ponudbe v Vah-vahu sestavljajo hačapuriji – gre za z raznimi siri, mesom, fižolom in čebulo (pa tudi jajcem) obložene ali polnjene kruhe, ki bi jim površno oko lahko reklo tudi pica, a bi jih s tem vendarle oropalo avtohtonosti okusov in tekstur. Megruli, ki smo ga ugonobili mi, je bil obilno polnjen z mladim sirom, testo je bilo mehko in dobro zapečeno, celo reč pa sta frišali in lajšali zelenjavni jedi, ki kanita biti tudi čisto resno vabilo rastlinojedskemu bralstvu – pri gruzijski solati sta nas navdušila svojevrstna oblika narezane kumare in simpatičen preliv s sesekljanimi, skorajda v nekakšen pesto stolčenimi oreški, pri dušenem zelenjavnem melanžu, ki mu je ime adžapsandali, pa v nulo spečeni koščki jajčevca in v sredini še malo hrustajoč stročji fižol.

Glede na visok benčmark, ki ga je v naših krajih za gruzijsko košto in vina postavilo legendarno Zlato runo, bo Vah-vah težko snel titulo najboljše gruzijske restavracije pri nas, sta pa bazični nabor jedi in njih priprava čisto dovolj zanimiva za osnovno seznanitev s ključnimi elementi bogate gastronomske tradicije te kavkaške države. Ne glede na to pa bi se zagotovo spodobilo pripraviti vsaj kakšno sladico – če že ne kado ali gozinaki, pa vsaj kakšen kos suhega sadja in oreškov, pokapanih z medom.