Slovenija ima talent

Marsikdo je zastrigel z ušesi ob navedbi, da naj bi novi mandatar Robert Golob hierarhijo poslanske skupine svojega Gibanja Svoboda določil na podlagi rezultatov – kot so zapisali v Delu – »Gallupovega testa, ki da informacijo o tem, kaj je v nas dobrega, ki pokaže, katere so naše najmočnejše značilnosti oziroma vrednote, na katerih področjih si najboljši, na katerih pa manj dober«. Dobljeni rezultati so bili po poročanju medije v veliki meri podlaga za razdelitev poslanske skupine v manjše time in določitev njihovih vodij, tako je bil za vrhovnega vodjo vseh Golobovih poslank in poslancev določen Borut Sajovic, ki se je na omenjenem testu menda odrezal najbolje. Novica je bila zanimiva, ker gre za prvo uporabo tovrstnih praks v slovenski politiki – ne predstavljamo si, da bi se na primer v SDS zanimali še za katere druge kompetence svojih poslancev poleg lojalnosti. Zato je umestno, da si pobliže pogledamo Golobovo metodo in način razmišljanja za njo.

Takoj je treba poudariti, da po naših informacijah rezultati omenjenega testa niso bili edino merilo za določanje dinamike poslanske skupine Gibanja Svoboda in tudi ne za postavitev Boruta Sajovica za njenega vodjo – precej bolj verjetno je, da si je Sajovic položaj prislužil s svojimi dolgoletnimi izkušnjami v nacionalni (kot nekdanji poslanec LDS) in lokalni politiki (kot župan Tržiča), razumevanjem predpisov in politično kulturo. Predvsem pa so napačne informacije, da je Golob svoje poslanke in poslance preveril z Gallupovo meritvijo vključenosti zaposlenih (Employee Engagement Survey, EES).

Ta je dejansko zgolj precej preprosta anketa z dvanajstimi vprašanji o počutju na delovnem mestu, ki ne ponuja globljega vpogleda v delovanje določenega kolektiva. Metoda, s katero je Robert Golob dejansko preveril svoje nove sodelavce in sodelavke v državnem zboru, je bolj prefinjena.

Po neuradnih podatkih naj bi šlo torej za isti Gallupov test, ki naj bi ga premier z uspehom uporabil že v preteklosti med svojim vodenjem energetskega koncerna Gen-I. To pa je tako imenovani Clifton Strength Assessment, ki velja za enega izmed paradnih izdelkov ameriške anketarske korporacije. Gre za priljubljeno orodje v poslovnem svetu, ki ga po Gallupovih navedbah uporablja 467 izmed 500 največjih ameriških podjetij, doslej pa je test izpolnilo že skoraj 28 milijonov ljudi. Gallupova trenerka Elvira Marie Chang zatrjuje, da je metoda sposobna do potankosti opredeliti »edinstveno kombinacijo talentov, ki jih poseduje neki posameznik oziroma posameznica, in tako določiti področja, na katerih je najmočnejši in kjer lahko prispeva največ«.

Kakor pred njimi uslužbenci ameriških korporacij in tudi Gen-I so morali poslanci in poslanke Gibanja Svoboda tako v posebni spletni aplikaciji prebrati skupaj 177 trditev o sebi, pri čemer so imeli pri vsaki izmed njih na voljo vsega 20 sekund, da s številom od 1 do 5 izrazijo stopnjo, do katere se strinjajo z vsako trditvijo. Namen časovne omejitve je doseči, da se spraševanka oziroma spraševanec odloča intuitivno, brez razumskega kalkuliranja. Na podlagi odgovorov algoritem obdela njene ali njegove talente v 34 različnih kategorijah, ki so razdeljene na štiri ključna področja: strateško razmišljanje, odnosi, vpliv na okolico in izvrševanje. Področje strateškega razmišljanja na primer zajema kategorije analitičnosti, umeščanja v kontekst, dojemanja prihodnosti, oblikovanja idej, inputov, razumevanje, učenja in oblikovanja strategij.

Cliftonov Strength Finder je sofisticirano orodje, po katerem posega vrsta najuspešnejših korporacij. Gallup zanj računa 50 evrov, doslej pa je aplikacijo uporabilo že skoraj 28 milijonov ljudi.

Kdo je zavzet in kdo ni

Sliši se zapleteno in predvsem zelo učeno – pa ta zadeva deluje v praksi? Odvisno, koga vprašate. Pri Gallupu se hvalijo, da metoda, ki jo je zasnoval pokojni ugledni psiholog Don Clifton, imenovan tudi »ded pozitivne psihologije«, temelji na znanstvenih temeljih in daje dokazano pravilne, predvsem pa uporabne rezultate. Organizacije, ki so organizirale svoje kolektive na podlagi izsledkov Cliftonovega Strength Finderja, naj bi »povečale zavzetost zaposlenih za od 7 do 23 odstotkov«, produktivnost zaposlenih naj bi »narasla za od 8 do 18 odstotkov«, prodaja naj bi se »povečala za od 10 do 19 odstotkov«, dobiček pa za »od 14 do 29 odstotkov«.

Na drugi strani kritiki Gallupovih izdelkov opozarjajo, da ima korporacija za svoje trditve odlične razloge – Strength Finder, ki stane 50 dolarjev, je njen najbolje prodajani test in eden ključnih virov milijardnega zaslužka. Armin Trost z nemške univerze Furtwangen, ena največjih svetovnih avtoritet na področju človeških virov, tudi sam nekdanji sodelavec uglednih kadrovskih agencij, je v odmevnem članku za Linkedin izpostavil, da Gallupovih navedb o bajnih povečanjih angažiranosti in produktivnosti zaposlenih, ki naj bi izhajale iz prilagoditev na podlagi opravljenih testiranj, ni mogoče neodvisno preveriti.

Tem pomislekom se pridružuje tudi organizacijski psiholog Thomas Chamorro Premuzic, ki je v članku v Harvard Business Review poleg pomanjkanja znanstveno overjenih dokazov o učinkovitosti tovrstnih orodij naštel vrsto pomanjkljivosti Strength Finderja in druščine. Tako po njegovem tovrstni testi »z osredotočanjem na talente in sposobnosti vzbujajo lažen občutek kompetence anketiranca; s poskusi razvoja talentov vseh članov in članic kolektiva zapostavljajo najbolj sposobne, ki predstavljajo dejansko dodano vrednost; z opozarjanjem na najrazvitejše talente vodijo v prekomerno rabo teh talentov, ki se lahko sprevržejo v pomanjkljivost – nekdo, ki je označen za naravnega vodjo, preraste v diktatorja«. In končno, ker se v največji meri osredotočajo na krepitev pozitivnih vidikov delovanja v kolektivu, ne obravnavajo dejanskih težav, ki se lahko pojavijo na delovnem mestu, na primer nizkih plač in kadrovanja po negativni selekciji, sklene Chamorro Premuzic.

Vsako sito je upravičeno

Resnica je verjetno nekje vmes. Gotovo Strength Finder omogoča vpogled v ustroj posameznega člana ali članice kolektiva in je lahko v pomoč tako samemu anketirancu kot njegovemu nadrejenemu ter je namenjen orientaciji pri organizaciji delovnih procesov. Ali kot je zapisal programer Allen Cheung iz Silicijeve doline, ki je Strength Finderja testiral na sebi: »Nihče ne trdi, da gre za nekakšen čudežni program analiziranja osebnosti, ki zmore brati misli. Po moji izkušnji pa gre za koristno orodje, ki je sposobno natančne opredelitve temeljnih konceptov in tudi oblikovanja preprostih navodil, ki so lahko dobra motivacija za izboljšanje.« Gotovo ima Strength Finder uporabno vrednost med podjetji in kadrovskimi agencijami, ki tako sestavljajo svoje ekipe kakor nekakšne človeške sestavljanke; vsaka edinstvena osebnost je poseben košček, ki ga je treba v največji možni meri opredeliti, da se mu lahko poišče ustrezno mesto v veliki sliki optimalno delujočega kolektiva. Kar je bil sedaj tudi namen Roberta Goloba pri testiranju poslanske skupine Gibanja Svoboda – in ni dvoma, da je ta namen dober.

Uporabnost tovrstnih orodij je sicer znanstveno vprašljiva, gotovo pa lahko imajo določene pozitivne učinke.

Ključna omejitev Gallupove aplikacije pa je pri prenosu njene uporabnosti iz poslovne v politično sfero. Walmart, Exxon, Amazon in druge korporacije s tovrstnimi metodami iščejo in razvijajo kadre, ki so delavni, prilagodljivi, kreativni, zlasti pa produktivni, v politiki pa so še bolj kot te lastnosti pomembni posameznikova načela in integriteta. Teh lastnosti pa korporativni testi praviloma ne zajemajo. Kot tudi ne zmorejo pokazati, ali neki uslužbenec oziroma v primeru politične stranke funkcionar izkazuje znake osebnostnih patologij. Kot je v prelomni knjigi Maske zdrave pameti že leta 1941 zapisal ameriški psiholog Hervey Cleckley, je nevarne psihološke odklone mogoče odkriti zgolj s »testom dejanj«. Ko gre za slovensko politiko, smo nekakšen tovrstni test lahko spremljali od pomladi 2020 pa vse do nedavno, rezultati pa so bili razglašeni z volitvami.

Morda se tega zavedajo tudi v Gibanju Svoboda, Robert Golob naj bi aplikacijo Strength Finder uporabil bolj kot dodatno sito pri optimizaciji svoje ekipe. In ko gre za tako odgovorno dejavnost, kot je nacionalna politika, nobeno sito ni odveč. Zato lahko novo prakso analiziranja sposobnosti, talentov in pomanjkljivosti koalicijskih predstavnic in predstavnikov ljudstva pozdravimo kot izraz samorefleksije: že samo dejstvo, da je novi premier sploh uporabil omenjeni test, kaže – ne glede na naštete omejitve –, da razmišlja timsko. Seveda pa bomo videli, kako se bodo ti pristopi udejanjili v praksi.