Od sovražnika do prijatelja

Madžarski avtoritarni premier Viktor Orbán velja za enega najzvestejših zaveznikov Vladimirja Putina. Za ruskega predsednika je izjemno dragocen, ker je na oblasti v eni od držav članic Evropske unije. Številne opazovalce pri tej njegovi vlogi bega, da se Orbán za interese nekdanjega uslužbenca KGB zavzema s položaja premiera v državi, katere prebivalstvo so do leta 1989 videli kot žrtev sovjetske agresije.

Orbán je svojo kariero zagnal s pomočjo protisovjetske (oziroma protiruske) retorike. Ko so leta 1989 rehabilitirali in prekopali nekdanjega premiera Imreja Nagya, mučenika protisovjetske revolucije leta 1956, je Orbán v govoru zahteval, da ruske čete takoj zapustijo državo. Po volilni zmagi leta 2010 je celo preimenoval eno najbolj znanih javnih površin v Budimpešti, Moskovski trg (Moszkva tér).

A ta samooklicani protikomunist je kmalu postal služabnik posovjetskih avtoritarnih voditeljev. Med prvimi spornimi zunanjepolitičnimi potezami njegove vlade je bila izročitev azerbajdžanskega »morilca s sekiro« leta 2014. Obsojeni zločinec se je smel vrniti v domovino kljub znakom, da ga ne bodo le oprostili, temveč slavili kot narodnega junaka – njegova žrtev, speči vojak, je bil namreč armenskega rodu.

Le malo pozneje je na dan prišlo Orbánovo prijateljevanje s Putinom. Madžarska je od Rusije vzela posojilo za gradnjo jedrske elektrarne, grajala je sankcije EU proti Rusiji in Putina leta 2015 povabila na obisk v Budimpešto – to je bilo v obdobju, ko ruski predsednik v večini drugih evropskih držav zaradi zasedbe Krima ni bil dobrodošel.

Orbán z Rusijo med drugim simpatizira, ker je Putin uspešno ustvaril hibridni režim, ki spominja na demokracijo, a politični opoziciji ne odpira možnosti za uspešno kosanje z oblastjo. Ruski predsednik se je domislil načinov, kako zavzeti medije in skoraj popolnoma izkoreniniti civilno družbo. Vse to počne, ne da bi hkrati trpela njegova javna podoba. Še več, Rusijo so na začetku stoletja slavili kot zgodbo o gospodarskem uspehu, kar naj bi dokazovalo, da delujoča liberalna demokracija ni prvi pogoj za rast bruto domačega proizvoda. Orbánovo občudovanje tega modela je razvidno iz metod, s katerimi si je podjarmil madžarsko medijsko pokrajino, preobrazil pravosodni sistem in demoniziral nevladne organizacije. Prekopiral je tudi ruske zakone proti prejemnikom donacij

iz tujine in spolnim manjšinam ter jih vključil v madžarski pravosodni sistem. Za Orbánovih dvanajst let na oblasti je značilna vse očitnejša avtoritarnost, a podobno kot v Rusiji je krnjenje vladavine prava potekalo med gospodarsko širitvijo – ki je deloma posledica evropskega denarja.

Pomembno je tudi, da mu je v svoj način vladanja uspelo vključiti še eno značilnost putinizma – pomemben sestavni del orbanizma je razbohotena korupcija. Putin naj bi bil najbogatejši človek na svetu, Orbán pa prek svojih namestnikov nadzoruje največ premoženja na Madžarskem.

Občudovanje avtoritarne strategije ne pomeni, da je Putin Orbánov najpomembnejši zaveznik. Poljak Jarosław Kaczyński, na primer, utegne uničiti demokracijo v svoji državi, čeprav obsoja rusko agresijo. Razlogi za Orbánovo privrženost Rusiji so tudi finančne pobude. Uradna madžarska zunanjepolitična strategija se namreč imenuje »Odpiranje proti Vzhodu«, kar v praksi pomeni sklepanje poslov z državami, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, in s Kitajsko. Orbánovi pajdaši tako med sedanjo rusko agresijo v Ukrajini kujejo dobičke, saj naj bi madžarski energetski velikan Mol zaradi poceni ruske nafte zaslužil skoraj deset milijonov evrov dodatnega dobička na dan. Orbánov propagandni stroj to prakso na domačih tleh legitimira tako, da Rusijo opisuje kot zgled popolne države, kraj na svetu, kjer predsednik izžareva možatost in ga ni sram pokazati svojega golega torza. Rusija 21. stoletja za Orbána ni več naslednica Sovjetske zveze, temveč vplivna sila, ki se bojuje proti prebujenosti, kulturi brisanja iz družbenih krogov in večkulturnosti (čeprav je Rusija vrojeno večkulturna). Rusija naj bi bila torej braniteljica tega, kar naj bi bila nekoč Evropa, torej zgled prave »krščanske« družbe.

Med vojno je Orbán pazil, da ne bi izrazil podpore ruski agresiji, je pa kljub temu udrihal po ukrajinskem predsedniku Volodimirju Zelenskemu, mediji pod državnim nadzorom pa so pogosto navajali poročanje medijske hiše Russia Today (RT). V imenu prijateljstva so poskušali prirediti zgodovino. Mária Schmidt, direktorica muzeja Hiša groze, posvečenega grozotam, ki so jih zagrešili avtoritarni režimi, je trdila, da je »Ukrajinec« Nikita Hruščev vodil sovjetsko maščevanje nad Madžarsko po revoluciji 1956. Hruščev je bil v resnici ruske narodnosti, vendar je del otroštva preživel v Ukrajini, a v nobenem primeru narodnost že zdavnaj preminulega sovjetskega voditelja ne more igrati vloge pri presojanju upravičenosti vojne v 21. stoletju.

Poleg izkrivljenega in zavajajočega uradnega poročanja ne smemo pozabiti niti najočitnejšega razloga, zakaj družba sprejema prorusko politiko: moralne pomisleke so povozili gospodarski razlogi. Predvideva se (in raziskave tega niso ovrgle), da prebivalstvo najbolj skrbijo lastni interesi. Pred volitvami so volivce prepričali, da bo pod Orbánom manjša nevarnost za vpletenost v vojno. Zdaj jim dopovedujejo, da se bodo zaradi sankcij proti Rusiji zvišali cene goriva in življenjski stroški. Poleg tega nasprotovanja sankcijam ne razumejo kot podpiranje Rusije. Podporniki madžarske vlade kot noji zakopavajo glavo v pesek in upajo, da se bodo vse težave razblinile same od sebe, če jim bo le uspelo ohraniti status quo.