Katoliška cerkev je vseskozi politično podpirala Janeza Janšo, ta ji je uslugo vračal

Dr. Gabriel Kavčič je primorski duhovnik mlajše generacije, moralni teolog, ki govori, da nas mora skrbeti, »ker Evropa ni več usmerjena v življenje«. Je tudi reden pisec na portalu Domovina.je. Skrbnik tega portala je Zavod Iskreni, zato ni čudno, da so članki, objavljeni na njem, naravnani »katoliško-novoslovensko«.

Teologa Kavčiča je te dni zmotil intervju, ki ga je Mladina objavila s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Zmotile so ga njene besede, da je minil čas, ko se religije vpletajo v državne zadeve, in da se katoliška cerkev lahko politično udejstvuje le do neke stopnje. »V vrhu katoliške cerkve pri nas vendarle sedijo učeni in modri ljudje, ki so končali teološko fakulteto in bi morali vedeti, do kam segajo njihove pristojnosti. Če ne vedo ali pa se sprenevedajo, jim lahko slovensko ustavo razložimo še enkrat,« je v intervjuju dejala predsednica državnega zbora.

Zaradi teh besed se je v desni orbiti slovenskega spleta dvignil vihar, saj naj nekdanja sodnica sploh ne bi vedela, kaj piše v slovenski ustavi, že omenjeni Gabriel Kavčič pa je zapisal, da se predsednica državnega zbora zavzema za »klasično partijsko idejo izločitve Cerkve iz družbe« in da je še posebej, kar naj bi bilo nepravično in nepošteno, napadla katoliško cerkev. »V bistvu predsednica ne pove nič drugega kot to, da je katoličane in njihove voditelje sicer pripravljena tolerirati, ampak nas bo lažje tolerirala, če bomo tiho,« je sklenil Kavčič.

V sedmem členu slovenske ustave je jasno zapisano, da so pri nas verske skupnosti enakopravne, svobodne, država in verske skupnosti pa so ločene. To v razsvetljenskem duhu pomeni, da so verske skupnosti ločene od sistema delitve in izvrševanja oblasti. Ne morejo torej delovati kot politične stranke ali vladati. Hkrati pa to ne pomeni, da z državo ne smejo sodelovati, verniki lahko udejanjajo, kot določa 41. člen slovenske ustave, versko svobodo. Izpovedovanje vere je v zasebnem in javnem življenju svobodno.

Skupno naj bi bila katoliška cerkev po podatkih ministrstva za kulturo leta 2021 od države dobila 2,9 milijona evrov.

A kot vedno se hudič tudi tukaj skriva v podrobnostih. Oglejmo si torej prakso zadnjih dveh let. Katoliška cerkev je vseskozi jasno in glasno podpirala vlado Janeza Janše. To je počela kot institucija, takšne so bile izjave Slovenske škofovske konference, o tem so v cerkvah govorili duhovniki. Tako je denimo škof Peter Štumpf lani oktobra javnost svaril pred političnimi zlorabami mladih. Dejal je: »Kaj pa so drugega sedaj javni protesti po slovenskih ulicah kot zgolj zloraba mladih? O takšnih zlorabah lažnih prerokov med nami vsi molčimo.« Ni bil edini. Tudi koprski škof Jurij Bizjak je med pridigo ob dnevu državnosti leta 2020 dejal, da moramo vsi najprej spoštovati oblast, in potem ostro obsodil tiste, ki so jo kritizirali. »Ko pa poslušamo ali beremo naša poročila in naše razprave, ni težko ugotoviti, koliko sovražnosti in napadalnosti, gneva in gnusa, žolča in strupa, zamerljivosti in maščevalnosti nosimo v svojih srcih, jih izlivamo na vse strani in v njih utapljamo drug drugega!« Neposredno so petkove protestnike napadli tudi pri Slovenski škofovski konferenci, kjer so že oktobra 2020 zapisali, takrat jo je še vodil nepopustljivi nadškof Anton Stres, da jih v času epidemije skrbi »popustljiv ali celo podpihovalski odnos do tako imenovanih ’petkovih protestov’, na katerih sicer vse manjše število udeležencev nemoteno krši veljavne predpise in nasprotuje pozivom medicinske stroke k nujno potrebnim zaščitnim ukrepom in omejevanju stikov. Protestniki s tem razkrivajo svojo odsotnost sočutja do oseb, ki trenutno zaradi epidemije trpijo pravi križev pot.«

Vse te izjave imajo jasno politično konotacijo.

Nihče ne trdi, da mora biti katoliška cerkev izločena iz javnosti. Če s politično pristranskostjo pozablja na velik del svojih vernikov, ravna oholo, če se prilizuje oblasti, je nedostojna in izgublja ugled. To se že leta kaže tudi v analizah javnega mnenja, kjer je katoliška cerkev že tradicionalno uvrščena med institucije z najnižjo stopnjo zaupanja. Za zmanjšanje njenega ugleda ni kriv komunistični režim ali sekularizacija, zanj sta neposredno kriva tudi politična pristranskost in politično delovanje. To verniki zavračajo. V Sloveniji katoliška cerkev seveda ni monolitna, vsi duhovniki ne razmišljajo politično, znotraj cerkve potekajo prenova, menjava generacij, valovanje teh in onih idej, vendar vrh katoliške cerkve očitno simpatizira z Janezom Janšo. Dokazov za to trditev je veliko. Recimo ta, da se katoliška cerkev ni niti enkrat oglasila ob neustavnih omejitvah človekovih pravic, ki so bile v veljavi med epidemijo. Raje je preračunljivo molčala.

V resnici pa cerkev tega ne počne brez premisleka. Janša ji je politično podporo in politične usluge vseskozi pridno vračal, v času prve, druge in tudi odhajajoče tretje vlade. Njegova vlada je tako pred tedni, v času opravljanja tekočih poslov, kar iznenada sprejela posebno uredbo, ki večinskim in avtohtono delujočim registriranim verskim skupnostim zagotavlja državno sofinanciranje socialnega zavarovanja verskih uslužbencev v celotnem znesku; prej je bil delež sofinanciranja določen pri 48 odstotkih. V grobem naj bi to pomenilo dodatnih 1,8 milijona evrov proračunskega denarja na leto za verske skupnosti. Ta na hitro sprejeta uredba je s pravnega vidika vprašljiva, saj je verskim skupnostim omogočila privilegiran položaj in poseben status »splošne koristne skupnosti«. Zgodovinar Jože Prinčič v knjigi Križ in kapital sicer trdi, da je bilo nekoč sofinanciranje verskih uslužbencev iz javnih sredstev uvedeno z jasno omejitvijo: veljalo naj bi le do zaključka denacionalizacijskih postopkov. Ti so se v Sloveniji večinoma končali.

To pa ni bilo edino Janševo darilo katoliški cerkvi. Naštejmo jih še nekaj: med epidemijo so bili verski delavci tri mesece upravičeni do izredne denarne pomoči v višini do 700 evrov, saj so bile cerkve zaprte. Hkrati jih je država v tem času oprostila plačila prispevkov za obvezno socialno zavarovanje, Vasko Simoniti, pravzaprav njegovo ministrstvo za kulturo, pa je dan po volitvah ugodil zahtevam križevniškega reda in mu vrnil cerkev pri ljubljanskih Križankah. Storil je natanko enako kot leta 2008, ko je tik po volitvah cerkvi podaril tri nepremičnine na Blejskem otoku, sam otok pa je dobila v brezplačen najem.

Skupno naj bi bila katoliška cerkev po podatkih ministrstva za kulturo, prvi jih je objavil portal Necenzurirano, leta 2021 od države dobila 2,9 milijona evrov.

Naklonjenost med Janševo vlado in katoliško cerkvijo pa ni povezana zgolj s finančnimi prilivi. Janševa vlada je že na začetku mandata razpustila nevtralni svet za dialog o verski svobodi in ga nadomestila s svetom za odprta vprašanja s katoliško cerkvijo (kot da druge verske skupnosti ne obstajajo). Hkrati je ukinila edino državno institucijo, specializirano za področje verske svobode, urad za verske skupnosti, in jo iz pristojnosti ministrstva za kulturo prestavila na položaj vladne službe, ki naj bi zaživela šele leta 2024.

Janševa vlada je s favoriziranjem katoliške cerkve na področju verske svobode »za seboj pustila pravo razdejanje«. Delala je nestrokovno in politično pristransko.

Na prvi pogled gre za nepomembne, organizacijske spremembe. A zadnji direktor in dolgoletni uslužbenec urada za verske skupnosti Gregor Lesjak misli drugače. Prepričan je, da je Janševa vlada »odločanje o verskih skupnostih iz upravnih struktur države premestila v center politične moči in tako zmanjšala pomen njihovega neodvisnega strokovnega dela«. Ukinitev tega urada naj bi bila premišljena, saj naj bi omogočala »selektivno zadovoljevanje partikularnih zahtev predvsem nekaterih religijskih organizacij. S stališča razvoja odnosov med državo in verskimi skupnostmi so te odločitve anahronistične, retrogradne, arhaične in invalidne.« Spremembe odnosov med državo in verskimi skupnostmi so v zgodovini Slovenije potekale »na način dopolnjevanja zahtev konkurenčnih struj, tudi s posredovanjem tretje strani (najpogosteje ustavnega sodišča), prav nikoli – razen v tem primeru – pa se spremembe niso uveljavljale ena zoper drugo, in sicer na način nižanja obstoječih standardov in zmanjševanja družbene sprejemljivosti uveljavljenih rešitev. Te odločitve vlade so zato škodljive.«

Ali preprosteje: Janševa vlada je s favoriziranjem katoliške cerkve – kar ji je godilo, v resnici pa škodovalo – na področju verske svobode »za seboj pustila pravo razdejanje«. Delala je nestrokovno in politično pristransko.

Vrnimo se na začetek, k očitkom, da želi nova vlada katoliško cerkev izriniti iz javnosti. V koalicijski pogodbi ni nikakršnih besed o urejanju odnosov med državo in cerkvijo. Kar je narobe. Če veljajo Lesjakove teze, da je na področju verske svobode »pravo razdejanje«, bi morala nova oblast to področje urediti. Denimo tako, da bi oblikovala nov urad za versko svobodo. Ali pa tako, da bi imenovala samostojnega zagovornika verske svobode, ki bi skrbel za uveljavljanje verske svobode v Sloveniji, upravne funkcije, kot so pravna registracija in podobne, pa bi lahko prevzeli drugi državni organi.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ima prav, ko govori, da mora biti med delovanjem države in cerkve jasna meja. Ni težava v njenih besedah, težava je v tem, da se je v času Janševe vlade ta jasna meja med interesi katoliške cerkve in vladajoče politike zabrisala. O vsem tem ne sme razmišljati le politika, o tem bi morala razmisliti tudi katoliška cerkev. Med volivci, ki so podprli Roberta Goloba in njegovo Gibanje Svoboda, je bilo veliko vernikov.