Območje udobja

Gostilna Pr Čop
Podkum 11
Tel.: 051 341 333
Pr Čop kuhajo ob sredah od 7. do 20., ob četrtkih in nedeljah od 7. do 17., ob petkih in sobotah pa od 7. do 21. ure.

Ambient:
(več)prostorna, razgledna novogradnja, primerna tudi za resnejše medgeneracijske žurke; na ozvočenju je kričal in dalmatinil neki komercialac

Napitki:
cenimo, da smo namesto srebrne dobili zelo suho zlato radgonsko, toleriramo vse natočene quercuse, resno pa karamo modro frankinjo iz hladilnika

Vegetacija:
na sestavljenih krožnikih je bilo najti dovolj nemesnih jedi, da bi se dala sestaviti tudi čisto spodobna vege špura

Dostopnost:
kar nekaj parkirnih mest pred gostilno in ob njej; za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
sezonska špura o
cvrti bezeg

Ne tako fino:
ajdovi krapi
svašta oprema sv. ribice

Opisan, vnaprej naročen in pripravljen degustacijski meni je stal 35 evrov.

»A se je kdo čez Savo že potegnil s cicko?« je druščino veselih popotnikov, napotenih v zasavski konec, vodnik tokratne odprave opozoril na precej unikatno ročno gnano mini žičnico, ki – ob pomanjkanju mostovja v bližini (ironično, ane) Zidanega Mosta – krajša pot pohodnikom na Kum. Mi smo se navkreber z druge strani podali s konzumobilom in med počasnim ovinkarjenjem občudovali fletne razglede, dokler se končno nismo ustavili na parkirišču največjega turističnega objekta daleč naokoli.

Gostilna Pr Čop (ki je poleg tega tudi pošta in trgovina) je bila onega dne prizorišče sindikalne žurke nekega pretežno ženskega kolektiva, ob šanku je stal par lokalnih barskih spomenikov, mize na razglednem balkonu pa so se jele kar fino polniti z različnimi tipi druščin. No, naša je bila najavljena, zgovoren mladi moški glas pa nam je že ob prvem stiku promptno prodal nekajhodno sezonsko degustacijsko špuro.

Ta se je začela s številnimi, na leseno deščico umetelno, kot barve na slikarsko paleto, nanesenimi elementi: sveže pečeno pogačo z ocvirki, puhasto skuto s čemažem, kremasto domačo pašteto, okisano čebulo, posipom iz zdrobljenih bučnih semen ter nekaj koleščki suhe klobase. Fleten in dovolj zanimiv začetek obeda je to bil, tako kot je kremna špargljeva juha z nanjo naloženim puhastim oblačkom dobila dodatno lahkoto in nadgradnjo. Stvari so postale malo bolj zagatne že z naslednjo jedjo: ajdovi krapci utegnejo zaradi precej debelega testa in izdatnega polnila biti težki že sami po sebi, če pa se utapljajo v bazenčku krepke sirove omake in so dodatno opremljeni še z enim kosom ocvrtega testa, pa bi skorajda lahko nastopali kot samostojna jed – vsekakor so bili kot del pethodnega menija precej pretežki, čeprav ima Konzumov zapisnikar knapovske korenine.

Glavnemu krožniku se je poznalo, da je glavni – svinjska ribica na njem je bila pozorno pripravljena, sočna in mehka, okoli nje pa je bilo potem naložene toliko opreme, da je bila bolj kot premišljeno postavljena jed videti, kakor da bi jo iz toplega bifeja naložil neodločen jedec: sirov štrukelj, velik kvader gratinirane zloženke, sirast ocvrtek, čips vijoličnega krompirja, zelenjavni kremasti pire, mešanica na koščke narezane sotirane zelenjave, za povrhu pa še generična omaka in na travniku utrgana ivanjščica. Vse lepo in prav, ampak tukaj bi bilo v kuhinji vsekakor bolje potegniti žlajfo – če so že hoteli pokazati vse to, bi morebiti celo kazalo razmisliti, da bi iz teh komponent raje naredili dva krožnika kot pa eno svaštarnico. Za zgled si lahko vzamejo kar svojo sladico: hrustljavo ocvrt bezgov cvet je bil termično uravnotežen z lešnikovo zmrzlino, teksturno z vaniljevo kremo, aromatsko pa s coulisom jagodičevja in pasijonke – vsak element je bil na krožniku z razlogom. Tako kot Čop verjetno z razlogom ne pretirava s kreativnimi ibungami in upam si reči, da se ta razlog bere kot ne menjaj zmagovalnega konja.