Zakaj parada?

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine

V soboto, 11. junija, bodo v Ljubljani in na njenih ulicah pripravili Parado ponosa. Dogajanje, povezano z njo, traja že nekaj dni, potekale so različne prireditve, razstave, predstave improgledališča, uvod v ljubljansko parado so prejšnjo soboto pripravili v Slovenj Gradcu, a paradni sprevod po mestnih ulicah je vedno osrednja prireditev festivala. Je praznovanje »mavričnega obstoja«, zahteva po »vidnosti, enakopravnosti in spoštovanju«.

V zvezi s parado se v javnosti še vedno valjajo različni predsodki, zavračanje, domnevno strpne trditve, kot je, »saj nimam nič proti gejem, samo po ulicah naj ne hodijo«. Takšne, v resnici izredno žaljive in plehke razmisleke je te dni objavil celo osrednji slovenski časopis Delo. Zato ponovimo nekaj osnov. Države so še pred sto leti istospolno usmerjene preganjale, tudi ubijale so jih, ne samo nacistična Nemčija. Istospolna usmerjenost je bila nekaj nemoralnega, zavržnega, grešnega, istospolno usmerjeni ljudje pa so veljali za bolne kriminalce, odpadnike z družbenega roba, svojat, zapirali so jih v psihiatrične bolnišnice, izpostavljeni so bili kemičnim in drugim vprašljivim postopkom.

Kazenski zakonik, ki je bil v veljavi v socialistični Sloveniji, je prav tako do leta 1976 prepovedoval »nenaravno nečistovanje med osebama moškega spola«. Za to »kaznivo dejanje nečistosti, ki je med ljudmi tako zvana pederastija,« kot je bilo zapisano v enem izmed slovenskih sodnih spisov izpred pol stoletja, je bila predvidena zaporna kazen do enega leta. Po podatkih, ki jih je v doktorski disertaciji zbral hrvaški raziskovalec Franko Doto, je bilo leta 1966 zaradi istospolnih odnosov v Sloveniji obsojenih 14 ljudi. Ta člen kazenskega zakonika je bil pri nas odpravljen maja 1977, veliko dela je pri tem opravil pravnik dr. Ljubo Bavcon, v Bosni, Srbiji in še nekaterih tedanjih republikah pa je veljal še naprej. Stigmatizacija istospolno usmerjenih je pri nas segala globoko v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil zaradi nevarnosti za javno zdravje, tako sta presodila Svet za socialno in zdravstveno varstvo in ljubljanska inšpekcijska služba, prepovedan četrti festival Magnus 87. Danes v svetu še vedno obstajajo države, kjer zapirajo ali celo ubijajo istospolno usmerjene, takšne države so Jemen, Somalija in Iran, pa tudi Savska Arabija in Afganistan. Niti Evropa ni najbolj strpna, Poljska se hvali, da na njenem ozemlju obstajajo tako imenovana območja brez LGBT.

Parada ponosa se je v Sloveniji začela zaradi nasilja in izključevanja. Leta 2001 sta v tedanji ljubljanski lokal Galerija skušala vstopiti Brane Mozetič in Jean Paul Daoust. Redar jima je navrgel, »da lokal ni več za take vrste ljudi«, ker pa mestne oblasti dejanja, lokal je bil v lasti občine, niso obsodile, če izvzamemo varuha človekovih pravic, pa je molčala tudi država, je bila 6. junija 2001 organizirana prva Parada ponosa, politično-kulturna akcija »Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Zdaj je torej na vrsti enaindvajseta.

Vprašanje, zakaj potrebujemo Parado ponosa, je odveč. Istospolno usmerjeni so manjšina, ki je bila v zgodovini preganjana, zapirana, pobijana, zasmehovana, kriminalizirana, izločena. Ni samo bila, tudi danes imajo pripadniki skupnosti LGBTQ+ v Sloveniji manj pravic od drugih prebivalcev. So žrtve sovražnega govora, družbenega izključevanja in političnih zlorab. Ne morejo posvojiti otrok, ne morejo skleniti istospolne zakonske zveze, ne morejo zanositi z biomedicinsko pomočjo, svojega spola ne morejo pravno potrditi na podlagi samoidentifikacije, moški, ki imajo odnose z moškimi, ne morejo darovati krvi, v šolah doživljajo vrstniško nasilje …

Vprašanje pomena Parade ponosa je temeljno vprašanje demokracije. Če so lahko nekoč protestirale sufražetke, izkoriščani delavci, muslimani, ki niso imeli verskega objekta, otroci, ki niso mogli hoditi k pouku, potem se lahko tudi osebe LGBTQ+ borijo za svoje pravice. V tem boju imajo prav in treba jih je podpreti. Če pa se borijo na vesel, radosten, pisan način, če na mestnih ulicah prikazujejo svobodo, toliko bolje.