Divje jabolko

Restavracija Lesnika
Na trgu 32, Mozirje
Tel.: 05 916 64 77
Od torka do petka od 12. do 22., ob sobotah od 10. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 17. ure.

Ambient:
lepo obnovljena trška hiša, masivne mize (še posebej v vinski kleti), v ušesih pa Sade in njej podobne elevator otožnice

Napitki:
vzorno!; okoli 200 etiket z vseh koncev Slovenije, zelo prijazne marže, predvsem pa skoraj vsa vina točijo tudi na kozarec

Vegetacija:
če se najavite vsaj tri dni vnaprej, pripravijo tudi resno vegansko degustacijsko špuro

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest na glavnem mozirskem trgu je rezerviranih za Lesniko, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
polnjeni ocvrti mavrah
ravioli z žabjimi kraki
uvodni in zaključni prigrizki

Ne tako fino:
tempo & dramaturgija

Poleg dnevnih kosil in simpa a la carte ponudbe Lesnika popoldne streže tudi degustacijske menije od petih hodov za 54 do desetih za 104 evre

»Upam, da bo prijetneje, kot je bilo za časa dr. Lesnike,« je spreletelo našega zapisnikarja, ko so nas v fletno obnovljeni starotrški hiši sredi Mozirja posedli v eno od sobic, kjer je njega dni zobozdravstvene posege opravljal ugledni trški dohtar. Ta si ime deli s samoraslo necepljeno japko, oba skupaj pa z restavracijo, ki tu obratuje zadnjih nekaj let.

Prvo branje jedilnega lista daje vtis rahlo nadgrajene podeželsko-bistrojske kuharije, spisek jedi pa gostu ponuja možnost predaje suverenosti v roke pobov, ki furajo plac, ti pa v zameno na mizo znosijo od pet do deset degustacijskih krožnikov. Kaskaderska nrav nam ni dala miru in kmalu po tem, ko smo se s simpatičnim (in rahlo prestrašenim) natakarjem dogovorili za sedem riht, so na mizo začeli prihajati precej zanimivi, atraktivni in ambiciozni krožniki, polni raznolikih elementov – pirejev, krem, drobljencev, želejev, majonez, espum, sirupov, olj, redukcij, omak – vsekakor je bilo tega preveč za posamično naštevanje na tem mestu.

Zato iz množice tehnično pravilno pripravljenih jedi izpostavljamo najbolj memorabilne reči: idejno in izvedbeno je bil nadvrhunski s sesekljanimi gobami polnjeni in v panko drobtinah ocvrti mavrah, pospremljen s hrustljavo čebulo in penasto belo čebulno juho, v katero je bilo potopljeno poširano jajce, posuta pa je bila s prahom (se mi zdi da) rdeče pese. Zelo lepo so se povezovali in dopolnjevali tudi okusi in teksture škampove sekanice, majoneze s pečenim česnom, jagodičevja in vloženega motarja, fincane ideje so tudi polnjenje črno-belih raviolov z razkoščičenimi žabjimi kraki, dimljenje govejega jezika, na brokolijeve cvetke prilepljene ajdove kokice ter pritegnjen, a funkcionalen, ob požirku danskega mornariškega ruma postrežen kombo sladoleda bele kave, ocvirkovega drobljenca in čokoladnega ganacha.

To povedši pa vendarle čutimo, da je prav, da dvignemo pedagoški prst ter mladi in zagnani ekipi položimo na srce nekaj stvari. Najprej: tu in tam se velja zamisliti, ali je na krožnik res treba zložiti vse, kar komu pride na misel (primer: žele, krema, sladoled, crumble, dva pireja, hrustek in sveže sadje v eni sladici). Nato: sestavljanje degustacijskega menija je art svoje sorte – zadeve lahko hitro postanejo dolgočasne, še posebej, če sta dve zaporedni jedi konceptualno tako rekoč enaki: spodaj neki pire ali krema, zgoraj z omako prelit kos ribe (in/ali mesa) ter nekaj hrustljavega za povrhu. In še: ob obširnejših menijih vzemite v zakup tudi čas – pri dobrih štirih urah sedenja s sedmimi hodi si že mi, vsega hudega vajeni profiči, težko zamišljamo, kako bi bila videti bitka z desetimi.

Sicer pa naj obvelja: Lesnika je zanimiva, pogumna in ambiciozna restavracija in prav je tako, še posebej, ker deluje na precej zahtevnem terenu. Ko bodo na mladostno razkazovanje vsega pridobljenega znanja cepili še malo več fokusa in umirjenosti, bo pa sploh luštno. Vso srečo!