Velika pričakovanja

Varstvo okolja in ohranjanje narave, presoja okoljske sprejemljivosti investicij, podnebje, odpadki, prostor in energetika – vse to so področja, ki sta jih v novi vladi prevzela ministra Gibanja Svoboda Uroš Brežan in Bojan Kumer. Okoljevarstveniki in naravovarstveniki imajo po odhodu ministra Andreja Vizjaka seveda visoka pričakovanja, saj je ta ministrstvo za okolje povsem podredil gospodarstvu in interesom lobijev. Skrbi zbuja, da se na ključna mesta na ministrstvu vračajo ustvarjalci te politike iz obdobja med letoma 2013 in 2020, ko je okoljska politika v Sloveniji stagnirala.

Direktorat za okolje je na ministrstvu za okolje in prostor kot vršilka dolžnosti tako prevzela Tanja Bolte iz vrst Socialdemokratov: v stranki vodi strokovni svet za okolje in prostor. Ta direktorat je vodila že v letih 2014–2020, prvič je tja prišla v času ministra in nekdanjega predsednika SD Dejana Židana, ki je v letih 2013/14 vodil takrat eksperimentalno združeno ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Tanjo Bolte je s te funkcije razrešila Janševa vlada aprila 2020.

Čeprav gre po imenu in tudi vsebini za direktorat za okolje, pa je to tisti del državne uprave, v katerem se presoja in odloča o največjih investicijah; gre tudi za področje, kjer so lobiji in interesi kapitala izjemno močni, zato ga mora voditi oseba z močno integriteto. Pomembno dodatno moč je ta direktorat pridobil zaradi reforme upravnih postopkov, ki jo je v času prejšnje vlade izvedel minister SDS Andrej Vizjak, saj so bili nanj preneseni tudi postopki presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenih dovoljenj, kar je prej opravljala agencija za okolje.

Direktorat za okolje, ki odloča o največjih investicijah v državi, v novi vladi vodi (spet) članica SD Tanja Bolte. Okoljevarstveniki o njeni zavezanosti okolju dvomijo, sama pa kritike zavrača.

Seveda je okoljska politika iz obdobja 2014–2020 zasenčena z brutalnim ministrovanjem Andreja Vizjaka, a v poročilu varuha človekovih pravic za leto 2019, zadnjem pred prihodom Vizjaka, je varuh posebej poudaril premajhno aktivnost prav tega direktorata pri reševanju onesnaženosti Mežiške doline in Celjske kotline: »Ne samo to, ugotovljeno je celo dodatno onesnaževanje že obremenjenega okolja, kar je nesprejemljivo. Ni ustrezne volje za napredek, saj ugotavljamo, da ni strategije za izboljšanje življenjskega okolja.« Ministrstvo ni realiziralo nobenega priporočila, čeprav so se določena ponavljala več kot deset- letje. »Na nesmiselnost ureditve, ko onesnaževalci sami naročijo in plačajo meritve izpustov, Varuh opozarja vse od leta 2005.« Kljub pozivom je od leta 2010 ostajalo neurejeno tudi področje izpustov smradu v okolje. Na ministrstvu naj bi z ureditvijo ves čas odlašali – kar je koristilo podjetjem, saj jim ni bilo treba vlagati v tehnološke izboljšave.

Kako na to kritiko odgovarja Tanja Bolte? Kot pravi, so si na direktoratu za okolje »ves čas prizadevali« za dodatna sredstva za sanacijo Mežiške doline in ostalih »v preteklosti onesnaženih območij«. Da so leta 2017 v predlogu zakona o varstvu okolja predlagali sistemsko ureditev področja, vendar predlog »v takšni obliki« ni bil sprejet. To je bil čas koalicije Stranke Mira Cerarja, Desusa in SD. »Smo pa pričeli in uspešno zaključili sanacijo Zgornje Mežiške doline,« pravi. Zdaj napoveduje vrsto sanacij, ki naj bi se začele v prvi polovici leta 2023.

To ni edina kritika okoljevarstvenikov. Ob spremembi zakona o varstvu okolja leta 2016 naj bi Tanja Bolte javno zagovarjala člen, ki je onesnaževalcem dovoljeval, da lahko obratujejo mimo najboljših, tako imenovanih BAT (best available) tehnologij, če bi uvedba teh tehnologij zanje pomenila previsok strošek. Kot predstavnica ministrstva za okolje je takrat trdila, da člen zahteva kar sama Evropska komisija. To je podžgalo okoljevarstvenike, da so podatek preverili pri sami komisiji. Slednja je njeno zatrjevanje postavila na laž v obrazložitvenem pismu zasavskemu društvu Eko krog. Člen je kljub razkritju ostal v zakonu, ekipa ministra Vizjaka pa ga je prepisala tudi v nov, veljavni zakon o varstvu okolja.

Tanja Bolte je soodgovorna tudi za lobistični sestanek, ki je po razkritju, novembra 2018, odnesel s položaja takratnega vodjo Agencije za okolje Joška Kneza. Odstopil je po notranjem nadzoru, ki je razkril, da je prišlo do nezabeleženega sestanka z angleško veleposlanico na ministrstvu za okolje. Slednja je odkrito lobirala za izdajo dovoljenja angleškemu podjetju Ascent za črpanje plina v Petišovcih, ena od spornih okoliščin sestanka pa je bila, da je »morala« biti na njem prisotna tudi uslužbenka agencije, ki je vodila postopek. Knez je odstopil, čeprav ga na sestanku ni bilo – je pa zanj vedel in ga ni preprečil. Sestanek je vodila prav Tanja Bolte in ga ni prijavila Komisiji za preprečevanje korupcije kot lobistični stik. Danes odgovarja, da vodenja sestanka ni nikoli zanikala: »Jasno sem povedala tudi ministru Lebnu, ki je v tistem času vodil ministrstvo. Po opozorilu sem vsak nadaljnji sestanek prijavila komisiji.« Tanja Bolte ima močno oporo pri strankarskih kolegih Dejanu Židanu in Matjažu Hanu, ki sta zdaj prevzela gospodarsko ministrstvo.

Ministrstvo za okolje in prostor sicer vodita dva vidna predstavnika Gibanja Svoboda Roberta Goloba. Ministrstvo v njegovi stari obliki zdaj vodi minister Uroš Brežan, ki je zadnjih 16 let županoval občini Tolmin, državni sekretar pa je njegov dosedanji nepoklicni podžupan Matej Skočir. Skočir je bil do nedavnega zaposlen kot vodja sektorja za internacionalizacijo na gospodarskem ministrstvu, senco na njegovo delo pa meče dejstvo, da je pod bivšim ministrom Zdravkom Počivalškom zadnji dve leti sodeloval pri nabavah medicinskih ventilatorjev Geneplanet, zaradi katerih je Počivalšek ovaden. Skočir sicer javno pojasnjuje, da ni odločal, pač pa zgolj sporočal odločitve nadrejenih na zavod za blagovne rezerve. Drugi Brežanov državni sekretar je Uroš Vajgl. Vsi trije, Brežan, Skočir in Vajgl, so sicer ekonomisti.

Oba ministra Gibanja Svoboda, ki naj bi zastopala interes okolja, sta v svojih nastopih napovedala poteze, ki niso povsem v skladu s predvolilnimi obljubami niti koalicijskimi zavezami.

Okoljevarstvenike skrbijo nekatere izjave Brežana na zaslišanju za ministra. Andrej Gnezda iz Umanotere opozarja na stališče do projektov protipoplavne zaščite. Zanje je Sloveniji iz pokovidnega EU sklada za okrevanje in odpornost zagotovljenih več kot 300 milijonov evrov. A ključno bo vprašanje izvedbe: ali bomo dobili sodobne sonaravne protipoplavne rešitve ali pa maso obsežnih betoniranih objektov po vsej državi, tako imenovanih suhih zadrževalnikov. Minister Vizjak je bil zaradi povezav z gradbinci seveda naklonjen slednjim. A tudi Brežan je v svojem ministrskem zagovoru nakazal naklonjenost izbrani smeri, sonaravnih rešitev, ki so že desetletja osnovna praksa naprednih držav, ni niti omenil: »Do konca leta 2023 je treba priti do upravnih dovoljenj. In do konca leta 2025 bo potrebno te investicije izvesti.« Na dodatno vprašanje, kaj odgovor ministra pomeni, so nam z ministrstva odgovorili: »Pri načrtovanju posameznih investicij bo v največji možni meri upoštevan koncept ’na naravi temelječih rešitev’ in sonaravne ter zelene rešitve.« A ob tem so dodali, da zanje, ob ustreznem načrtovanju, suhi zadrževalnik lahko predstavlja naravi podobno rešitev in omeji posege v vodotoke na najmanjšo možno mero.

Brežanovo ministrstvo za okolje se bo po reorganizaciji ministrstev, ki jo namerava izpeljati vlada, spremenilo v ministrstvo za varstvo narave in prostor, medtem ko bo vse področje okolja – tudi direktorat, ki ga vodi Tanja Bolte, in 525 milijonov težak Sklad za podnebne spremembe – prešlo pod ministra za infrastrukturo Bojana Kumra, katerega resor se bo preimenoval v ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Kumer je bil državni sekretar pod infrastrukturno ministrico Alenko Bratušek v Šarčevi vladi 2018–2020. Medtem ko se je Golobova koalicija v koalicijski pogodbi zavezala, da hidroelektrarn na Muri ne bo gradila ter da bo znova preverila smotrnost gradnje novih hidroelektrarn na srednji Savi, je Kumer že na zaslišanju v državnem zboru napovedal vnaprejšnjo podporo dosedanjim načrtom: »Podpisano imamo koncesijsko pogodbo za srednjo Savo. Jaz upam, da bo koncesionar upošteval vse postopke za ustrezno umestitev v prostor in potem tudi gradnjo in tukaj bo imel vso podporo.« Omenil je tudi potrebo, da namesto o hidroelektrarnah govorimo o večnamenskih objektih, saj bodo ti namenjeni tudi za »kmetijstvo, namakanje, turizem«. To je seveda del klasične propagande, ko neko rešitev predstavljajo kot domnevno zeleno, prijazno do okolja in narave. In tudi koalicijska pogodba ima druge prioritete. V njej je kot cilj zapisano: »Skrbno varovati naravo, a hkrati pametno in trajnostno izkoriščati dane naravne vire s poudarkom na ohranjanju naravnih habitatov ter populacij živalskih in rastlinskih vrst.«