Kdo je odgovoren za visoke cene?

To je vse pogostejši prizor: ob blagajnah v supermarketu stojijo zmedene nakupovalke in nakupovalci, ki napeto strmijo v ravnokar plačane račune in poskušajo razumeti, zakaj neki je znesek na njih lahko tako visok. Se je prodajalka nemara kje zmotila? A ko se prebijejo skozi celoten seznam nakupljenega blaga, morajo vendarle ugotoviti, da vse drži in da so cene pač takšne. Bistveno višje kot še pred nekaj meseci in celo tedni. Hrana je iz dneva v dan dražja in prav nič ne kaže, da bo kmalu kaj drugače.

Čeprav priljubljena modrost pravi, da je statistika kot bikini, ki razkriva dosti, bistva pa vendarle ne, pri podražitvah hrane tudi statistični podatki potrjujejo zlovešč vtis. Maja je bila cena kruha na trgovskih policah po Sloveniji v povprečju že za 21 odstotkov višja kot v istem obdobju leta 2021. Govedina, perutnina in mleko so se podražili za približno 15 odstotkov, maslo za 14 in jajca za 13. Najhuje je pri jedilnem olju, ki je za več kot 50 odstotkov dražje kot lani. Vse je dražje, še sladoled, ribe in hrana za dojenčke; celotna košara prehranskih izdelkov, ki jo spremlja statistični urad, se je z lani na letos podražila za 11 odstotkov. Neto plače Slovencev in Slovenk so medtem zrasle za 1,2 odstotka.

Kaj poganja omenjene podražitve? Odgovor, ki se ponuja sam, je seveda Putinov napad na Ukrajino, ki naj bi razrahljal, ponekod pa že kar potrgal globalne prehranske verige. Ukrajina in Rusija sta namreč med največjimi pridelovalkami žita v svetu, za nameček pa Rusija in Belorusija proizvedeta še dobršen del globalne ponudbe umetnih gnojil, ki pa so zaradi embarga nedostopna po vsej zemeljski obli. Posledica so izpadi v dobavi žita – v ukrajinskih pristaniščih ob Črnem morju naj bi zaradi ruske blokade obstalo približno 22 milijonov ton pšenice – ter sintetičnih gnojil NPK, zaradi česar so cene teh surovin podivjale, skupaj s prav tako podivjanimi cenami energentov pa naj bi bila povečanja teh stroškov neposredno zaslužna za strmo rast cen hrane na policah trgovin.

To mantro sedaj ponavljajo predvsem trgovci in z njo upravičujejo podražitve svojih izdelkov. Pri tem pa prikladno zanikajo lastno odgovornost, ki pa dejansko nikakor ni zanemarljiva. »Treba je poudariti, da se odkupne cene pri kmetu niso toliko dvignile, kolikor so se dvignile cene v trgovini,« poudarja predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič. »Če vzamemo za primer mleko, od začetka ukrajinske krize se je njegova cena dvignila za pet do sedem centov, v trgovini se je pa alpsko mleko podražilo za skoraj 30 centov.« Da bi lahko natančno razumeli, kolikšno breme bi morali pri blažitvah enormnih podražitev nositi kateri deležniki, je torej treba razumeti vlogo vsakega izmed njih v slovenski prehranski verigi – ter si pobliže ogledati njihov odziv na dogajanje v svetu.

Umetni gnoj je zlato

Prvi člen v omenjeni verigi so kmetje, kot je Dušan Podpečan, lastnik družinske kmetije iz Galicije v Savinjski dolini, ki proizvaja žito, meso in mlečne izdelke. Po načelu metuljevega učinka tudi on občuti posledice dogajanja v Ukrajini, saj so se mu osnovni stroški močno povečali. »Lani sem za 25-kilogramsko vrečo umetnega gnoja plačal 5,6 evra, sedaj sem moral odšteti 26 evrov. Krmila so se podražila za 60–70 odstotkov, bistveno dražja so tudi škropiva in seme, pa seveda nafta in elektrika za stroje.« Po podatkih statističnega urada so se za slovenske kmete sicer cene gnojil skupaj povečale za 160 odstotkov, krmila so dražja za 34 odstotkov, energija pa za 27 odstotkov.

Kmetija Podpečan je v povprečju podražila svoje izdelke za desetino, kar je še vedno bistveno manj, kot so se povečali njeni stroški. Drugače povedano, namesto da bi breme v celoti prenesel na svoje kupce, si je savinjski kmet vsaj za zdaj del podražitev naložil na svoj hrbet. »Pa že to je za marsikoga preveč; ljudje se pritožujejo in mi govorijo, da jih odiram in da bogatim na njihov račun. Mi vedno težje delamo, cene surovin pa gredo še kar v nebo.« Podobno, le malo manj prijazno do potrošnikov kot Podpečan ravna večina slovenskih kmetov, ugotavlja agrarni ekonomist Aleš Kuhar z ljubljanske Biotehniške fakultete. Njegova primerjava cen vhodnih surovin z odkupnimi cenami, po katerih kmetje prodajajo svoje pridelke naprej, je pokazala, da so se variabilni in investicijski stroški kmetij v prvem trimesečju letošnjega leta povprečno povečali za 32 odstotkov, odkupne cene kmetijskih proizvodov pa so zrasle za 30 odstotkov.

14,7 %
je dražji kruh kot pred letom dni

15,6 %
je dražje sveže mleko

50,1 %
dražje je jedilno olje

10,3 %
je višja cena krompirja

13,1 %
je višja cena jajc

Razliko dveh odstotkov so torej kmetje vzeli na svoja ramena. »Škarje se razpirajo, stroški naraščajo hitreje od odkupnih cen in kmetje so že na izgubi. Če bi prehranske verige delovale idealno, bi se višje maloprodajne cene blaga v trgovini prelile vse do kmetov. Toda verige ne delujejo idealno,« pravi Kuhar. Poskusimo torej ugotoviti, kje prihaja do zastoja in kje nastajajo neupravičene podražitve.

»Ni ga junaka, ki bi sedaj lahko špekuliral!«

Od odkupne cene pšenice do zneska na računih za kruh v trgovini je še dolga pot. Zato si moramo ogledati naslednji člen slovenske prehranske verige, živilsko industrijo. Ta od kmetov odkupuje njihove pridelke, mleko in meso in iz njih izdeluje živila – kruh, pecivo, skuto, jogurt, sir, salame, pršut ... Tudi tukaj prihaja do podražitev, ki jih poganjata dve vrsti pritiska: prvi so že omenjene odkupne cene za pridelke in meso s slovenskih kmetij. Drugi vir pritiska na naše živilce so višje cene surovin, ki jih predelovalna industrija kupuje na tujih trgih, predvsem v sosednjih Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški, od koder Slovenija uvaža zlasti žito, sadje in meso. A z izjemo Madžarske se v teh državah kmetijski proizvodi dražijo še hitreje kot pri nas.

»Podražitve osnovnih surovin so v naši panogi strahotne,« potarna predsednik uprave skupine Jata Emona Stojan Hergouth. »Da bi lahko vzdržali pritiske, bi morali podražiti naše izdelke za približno 25 do 30 odstotkov.

Vendar za zdaj tega nismo storili, ceno jajc smo na primer dvignili za vsega 15 odstotkov. Tudi pričakovanja po dobičku smo bistveno znižali, vsaj za tretjino; to je naš prispevek k porazdelitvi bremen znotraj celotne prehranske verige.« Hergouth zatrjuje, da v njihovi poslovni skupini – ta med drugim vključuje podjetje za rejo piščancev Pivka, pršutarno Kras in največjega slovenskega prodajalca jajc, družbo Jata – dvigi cen nikakor niso v interesu, saj »se bojimo, da se bo zato povpraševanje po jajcih in predvsem po dražjih mesninah bistveno zmanjšalo«.

162,7 %
so dražja umetna gnojila

34,2 %
so dražja krmila

44 %
je letos višja odkupna cena pšenice pri slovenskih kmetih

5–7 %
končne cene kruha pomeni cena pšenice pri kmetu

30–40 %
končne cene gre za maržo trgovca

Jata Emona je sicer v posebnem položaju, saj sama pridela dobršen del svojih izdelkov. Podjetja, ki so v celoti odvisna od surovin, ki jih odkupijo od domačih in tujih kmetov, so v slabšem položaju – na primer oljarne, ki sedaj mrzlično iščejo načine, kako prebroditi astronomske dvige cen ogrščice in sončnic. Hergouth tako kot kmetje pravi, da živilska industrija sedaj nekako nastavlja hrbet in da pravzaprav zadržuje še bistveno višje dvige cen, do katerih bi bila upravičena glede na rast stroškov. Prostora za špekulacije in umetno navijanje cen pa po njegovem ni. »Kdo pa bi sploh lahko špekuliral? Kdo bi lahko dražil še bolj, kot se sedaj dražijo osnovne surovine? Ni ga takega junaka!«

Strah pred inflacijo

In tako pridemo do zadnjega in ključnega člena slovenske prehranske verige: trgovcev. »Odkupne cene pač v največji meri dviga ta, ki ima največjo pogajalsko moč v celotni verigi,« njihov položaj povzame ekonomist Kuhar. Toda trgovska podjetja, ki poslujejo v Sloveniji, vsa po vrsti zavračajo vsakršno odgovornost za pobezljane cene hrane, ki jo prodajajo, in kažejo s prstom na vse ostale – na Vladimirja Putina, na globalne trge, na slovenske kmete in živilsko industrijo. »Vzroki za podražitve so različni, večinoma pa izhajajo iz dviga cen vhodnih surovin, dviga cen posameznih energentov in podražitev transporta,« pravijo v Sparu. »Na nabavne cene sicer v zadnjem času pomembno vplivajo sprememba cen energentov, logistični stroški ter seveda tudi dvig cen surovin, s katerimi se srečujejo dobavitelji,« trdijo v Hoferju. »Rast cen trgovskega blaga, predvsem živil, je posledica rasti cen pri dobaviteljih. Vzroke za podražitve lahko najbolje pojasnijo dobavitelji sami,« napotujejo v Mercatorju.

S to logiko je samo ena težava: na ceno izdelkov na njihovih policah višji stroški kmetov in živilcev še zdaleč nimajo takšnega vpliva, kot izhaja iz teh pojasnil. Ob veliki draginji leta 2007, ko so se slovenski trgovci prav tako s prekomernimi dvigi cen odzivali na neugodne globalne trende, je Aleš Kuhar izračunal, da v maloprodajni ceni mešanega kruha strošek pšenice pomeni le slabih devet odstotkov, strošek pekarne 25 odstotkov, trgovec pa si je v povprečju odrezal 58 odstotkov vrednosti pogače, ki jo je prodal v svoji trgovini. Pri svinjskem stegnu je leta 2007 trgovcu ostalo 27,5 odstotka maloprodajne cene, pri suhi klobasi pa 43 odstotkov. Dve leti zatem je analiza evropskega statističnega urada Eurostat pokazala, da so imela slovenska trgovska podjetja najvišje marže v vsej EU.

Kmetje in živilska industrija so v veliki meri izpostavljeni pretresom na globalnih trgih, od katerih kupujejo osnovne surovine za svojo dejavnost. Položaj trgovskih podjetij, ki so trdno zasidrana na vrhovih prehranskih verig, je bistveno ugodnejši.

Od tedaj je že dobro desetletje, pa vendar kmetje in predstavniki živilskih podjetij vedo povedati, da se razmere niso bistveno spremenile; državi je od tedaj sicer uspelo do neke mere omejiti marže trgovcev, ki nemara res niso več rekordne, vendar še vedno ostajajo ključna sestavina maloprodajne cene blaga na policah. »Predelovalna industrija je ostala nekje na istem, trgovski delež se je pa povečal. Lahko govorimo za tista živila, ki jih sami uvozimo na trgovske police, na primer zelenjavo, sadje in jajca. Tu je kmetov delež v maloprodajni ceni okoli 50 odstotkov, s tem, da je kmet moral živilo pridelati, pobrati, spakirati in prepeljati v trgovsko središče. Razkorak med deležem trgovca in deležem kmeta se vidi na primer pri kruhu – v praksi je denimo pri ceni kruha vrednost pšenice od pet do sedem odstotkov,« razloži predsednik kmetijske zbornice Roman Žveglič. Povedno je že to, da nobeden izmed velikih trgovcev, ki smo jih zaprosili za pojasnila, ni posredoval podrobnih podatkov o podražitvah svoje ponudbe. Marže, ki si jih obračunavajo, pa tako ali tako skrivajo kot največjo poslovno skrivnost, neuradno pa naj bi se gibale nekje okoli 30, 40 odstotkov maloprodajne cene.

»Gotovo trgovina v pomembni meri določa končno ceno nekega izdelka na svojih policah, toda to še ni razlog za lov na čarovnice,« meni Franc Jager, ustanovitelj edine še preostale slovenske trgovske verige Jager. »Razumeti morate, da trgovci z negotovostjo in strahom gledajo naraščanje inflacije in temu primerno prilagajajo svoje poslovanje. Če ti inflacija čez noč požre deset odstotkov dobička, menda ne moreš sedeti križem rok. Temveč se je treba hitro obrniti – in v prehranski verigi se zadeve obračajo tako hitro, da je nemogoče z gotovostjo reči, kdo je v danem trenutku odgovoren za podražitve. Kakor hitro dvigne ceno kmet, jo dvigne predelovalec in isti trenutek jo mora dvigniti tudi trgovec. Vse je povezano in inflacijski šoki se prenašajo po vsej verigi.«

Pravi obraz kapitalizma

A celoten mehanizem vendarle potrebuje čas, da se obrne, in ta čas je vezan na žetev. Sedanje podražitve so v veliki meri odziv prehranskih in trgovskih verig na podražitve v prejšnjem letu. Poročilo o stanju kmetijstva v Sloveniji je že za lansko leto predvidelo, da »bodo cene kmetijskih pridelkov v Sloveniji najvišje po letu 2013, na kar bo vplivalo predvsem izrazito povečanje cen rastlinskih pridelkov«. Dejansko bo dogajanje v Ukrajini in posledično na svetovnih trgih kmetijskih izdelkov in gnojil v cene izdelkov v slovenskih trgovinah obračunano nekaj mesecev po letošnji žetvi. Šele tedaj se bodo višji stroški gnojil, škropiv, semena, krme in energije za kmetijske izdelke dokončno prelili v cene kruha, sira, jogurta, pršuta ... »Tukaj ni kratkoročnih rešitev. Še kakšno leto ali dve bo precej težko,« ocenjuje Stojan Hergouth. Drugače povedano: če se razmere ne bodo drastično spremenile, so sedanje podražitve le začetek brutalnega vala, ki lahko prinese novo veliko recesijo.

»Slovenija se šele zdaj sooča s pravim kapitalizmom in to je velik šok za nas. Vojna v Ukrajini je povzročila pretres, velike korporacije pa so v skladu z doktrino šoka sedaj zavohale dobičke,« ocenjuje Franc Jager. Pravzaprav je v marsikateri državi spirala inflacije in recesije že v polnem teku. Med tistimi, ki jih ukrajinska kriza najhuje zadeva, je Turčija, ki ji grozi, da bo letos ostala brez štirih milijonov ton pšenice. Zaradi tega so samo maja turški proizvajalci hrane navili cene za neverjetnih 130 odstotkov glede na april (za primerjavo, slovenski živilci so aprila cene povišali za 15 odstotkov). To je dober primer inflacijske panike, v kateri posamezni deležniki dražijo svoje izdelke, da bi se pripravili na izpade dobička, ki jih pričakujejo v prihodnosti. Težava pa je, da panika sproži stampedo, ki le še pospeši inflacijo, dokler slednje preprosto ni več mogoče brzdati. Maja je tako inflacija v Turčiji dosegla 73 odstotkov, kar je neverjetno za razvito državo.

V Sloveniji še ni tako hudo predvsem zaradi trenutne pripravljenosti naših kmetov in živilske industrije, da na svoja pleča vzamejo pomemben del podražitev surovin. To ne pomeni, da so ti deležniki povsem brez odgovornosti za sedanjo draginjo. Že omenjeno poročilo o stanju slovenskega kmetijstva za leto 2021, ki ga je pripravil Kmetijski inštitut, je pokazalo, da so zlasti pridelovalci žit lani lepo služili na račun višjih cen: »Kljub nadpovprečnemu zvišanju stroškov pridelave in zmanjšanju proračunskih podpor so visoke odkupne cene pšenice vplivale na precejšnje izboljšanje cenovno-stroškovnih razmerij ... Ekonomski rezultati večine pridelovalcev pa so zaradi količinsko in kakovostno nekoliko slabše letine verjetno le malenkost okrnjeni in so daleč najboljši v zadnjih letih.« Toda kot rečeno, slovenski pridelovalci pšenice in drugih žit ne vplivajo veliko na končno ceno kruha. Sploh pa za letos statistika kaže, da so kmetje in živilska industrija v strahu pred izgubo kupcev vendarle začeli brzdati svoje apetite.

Orbánov izlet v socializem

V tem trenutku se torej zdi, da draginjo v veliki meri poganjajo inflacijska pričakovanja domačih trgovcev in špekulacije globalnih dobaviteljev in vlagateljev v kmetijsko industrijo, ki paniko glede krize v Ukrajini izkoriščajo za doseganje svojih poslovnih ciljev. »Nekdo nekje sedaj gotovo ustvarja določene dobičke. Če pogledamo na primer cene mleka, vidimo, da rastejo hitreje od stopnje inflacije – to nakazuje, da nekdo izkorišča priložnost, ki se ponuja. Dvomim pa, da so to slovenska podjetja, ki so pač neznatna glede na globalno konkurenco. Prej bi rekel, da je jedro špekulacij v velikih multinacionalkah,« ugotavlja Igor Feketija z Ekonomske fakultete v Ljubljani. To ni nič presenetljivega, navsezadnje smo zelo podobno delovanje videli že ob prehranskih krizah v letih 2007 in 2011.

Zato je sedaj ključni vzvod, ki ga ima na voljo država, da vsaj do neke mere ublaži draginjo, dogovor s trgovci, ki se morajo odpovedati delu dobičkov, ki jih ustvarjajo na račun izrednih razmer, v katerih družba iz čisto čustvenih razlogov postane manj pozorna in sprejema tudi skoke cen, ki jih sicer ne bi. Vsi drugi ukrepi so bolj ali manj neučinkoviti. Neučinkovita je na primer zamrznitev cen – k temu se je zatekla Orbánova Madžarska, ki je že januarja določila limite za cene šestih ključnih izdelkov: belega sladkorja, pšenične moke, mleka, sončničnega olja, svinjskih stegen in piščančjih prsi. Pomagalo ni prav nič, ker so trgovci zato toliko bolj povišali cene vseh drugih izdelkov in tako je inflacija na Madžarskem prejšnji mesec že presegla 10 odstotkov. Trenutno zamrznjene cene omenjenih izdelkov pa bodo poletele v višave, kakor hitro bo Orbán odpravil omejitve zanje. »Kapital je na moč iznajdljiv in takoj najde načine, da se izgone izgubam. Parcicialne omejitve cen, osredotočene zgolj na en sektor in na določene skupine izdelkov, zato najverjetneje ne morejo uspeti, še posebej v tako malih državah, kot je Slovenija,« meni Feketija.

Da zamrznitve cen naredijo več škode kot koristi, opozarja tudi Stojan Hergouth: »Vse, kar bi s tem dosegli, je, da bi dokončno blokirali celotne slovenske prehranske verige. Trgovci bi zaradi nižjih cen še bolj stiskali predelovalce in kmete, kar bi marsikaterega izmed njih prisililo, da bi šel prodajat svoje blago v tujino.« Da ne smemo podleči paniki in se zateči k ad hoc rešitvam, opozarja tudi Aleš Kuhar. Zadržan je tudi do morebitnega nižanja davka na dodano vrednost za trgovska podjetja: »Nihče ne jamči, da bodo trgovci potem na račun teh prihrankov dejansko znižali cene; precej verjetno je, da bi z njimi utrdili svoje bilance v pričakovanju recesije.«

Na robu spirale

Aleš Kuhar kot ključne ukrepe predlaga »odločno intervencijo države za pomoč tistim tržno usmerjenim in visoko zmogljivim slovenskim kmetijam, ki aktivno sodelujejo v domači prehranski verigi; smiselno bi bilo tudi pokriti del stroškov za energente v predelovalni industriji. Poleg tega bi morali oblikovati mehanizme natančnega in točnega nadzora nad gibanjem cen, na podlagi katerih bi obveščali potrošnike o odgovornosti posameznih deležnikov; tako bi se lahko kupci ustrezno odzvali in trg bi vsaj do neke mere kaznoval morebitne zlorabe.« Tretji in nemara ključni ukrep pa je po ekonomistovem mnenju ciljna pomoč posameznikom in gospodinjstvom, ki se bodo znašli v stiski zaradi višjih cen hrane. Eden od načinov bi lahko bila uvedba živilskih bonov za nabavo točno določenih artiklov v izbranih trgovinah – takšen način blaženja krize poznajo v ZDA.

Časa pa je vse manj. Čeprav se učinki vojne v Ukrajini in posledičnih zastojev na globalnih trgih prehranskih surovin še niti ne poznajo v celoti, pa se inflacijska spirala v Sloveniji že razpira. Maja je inflacija že presegla osem odstotkov, k čemur so največ prispevale višje cene energentov in hrane. »Ko se bodo višje cene hrane prenesle v višje stroške dela, se bo spirala dokončno odprla. Delavci, pa tudi ostali zaposleni bodo spoznali, da živijo vse težje, zato bodo zahtevali višje plače. Posledica bodo višji stroški dela, zaradi katerih bodo podjetja spet dvigala cene svojih izdelkov in storitev – in krog bo sklenjen,« opozarja Igor Feketija. Dodajmo, da se to že dogaja – sindikat Pergam je vladi že sporočil, da »pritisk naraščajočih cen močno čutijo tudi delavci, ki se ob tem soočajo s tveganjem upada kupne moči«, in na tej podlagi zahteval takojšno izredno uskladitev minimalne plače. Kar pomeni, da se ekonomska draginja že preliva v socialne in politične pritiske.

POVEZANI ČLANKI:

• Lastnikom dividende, odjemalcem draginja