Not padu

A la carte restavracija Hotela Jama
Jamska cesta 30, Postojna
Tel.: 05 700 02 00
Restavracija je odprta vsak dan od 17. do 23. ure.

Ambient:
hotel z restavracijo vred je dobil simpatičen, sodoben facelift; razgled s terase je fajn, muzika pa sterilna loungerica s šepetajočimi vokalistkami na priredbah

Napitki:
dva ducata buteljk, večinoma iz Vipavske doline, imata zelo všečne in dostopne cene, žal pa komaj kaj točijo na kozarec

Vegetacija:
veganske jedi so integrirani del menija in so v njem tudi jasno označene

Dostopnost:
(plačljivih) parkirnih mest pred hotelom je veliko; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
čokoladni fondant

Ne tako fino:
cvetačni steak
srnin file
njoki s tartufato

Caprese je stal 13,9, hobotnica v solati, njoki in črni rezanci 14,9, steak cvetače 17,9, srnin file 29,9, sladici pa 5,9 evra.

»Ti samo sledi tablam jamagrotekave!« je glavni navigator tokratne Konzumove odprave poenostavil navodila našemu šoferju, preden je ta zapeljal v prvo od serije krožišč in nas nato kaj kmalu dostavil pred Hotel Jama. Ta je pred nekaj leti doživel resen arhitekturni facelift, z njim pa tudi osvežitev gostinske ponudbe, katere vrh je a la carte restavracija. Nje ponudba je zapisana na smiselno strukturiran jedilni list, v katerem so klasike nadgrajene s trendovskimi, tudi veganskimi krožniki.

Na papirju se vse skupaj res lepo bere, in čeprav nam je bila kot aperitiv ponujena zelo dobra polsuha penina prosecco iz kleti Jeruzalem Ormož (!), nismo niti slutili, kako globoko bomo padli do konca večerje. Dve reči sta, na kateri nimamo nobene pripombe: otvoritvena solata kaprese z baziličnim pestom je bila čisto okej (no, zložiti rezine paradižnika in mocarele pač ni neki hud dosežek), prav tako je bil šolsko pravilno, s tekočo sredico, pripravljen fondant temne čokolade, eden od elementov zaključne sladice.

Med tema dvema korektnicama pa smo se v precej strmi liniji pomikali od slabega k slabšemu: ne do konca zmehčano hobotnico v solati z goro oliv in češnjevcev je nekako še reševal vloženi osočnik, razkuhani črni rezanci z anemičnimi patagonskimi lignji in gumastimi kozicami so se kopali v hudo prekislem paradižnikovem zosu, v morju tartufatne smetane utopljeni njoki (domači my ass) pa so prekrivali poširano jajce s praktično do konca koaguliranim rumenjakom; po defaultu očitno na vsak krožnik položijo še vejico zelenega šavja in malo grobo naribanega sira.

Obe glavni jedi sta bili tudi glavni po stopnji dizastroznosti; navita cena tu sicer ni igrala glavne vloge (beri: jedi bi bili katastrofalni tudi, če bi bili pol cenejši), a jo vseeno dajemo v informacijo, da postavimo kontekst: za 17,9 evra strežejo vegansko jed, ki ji pravijo cvetačni steak, sestavljena pa je iz grudastega cvetačnega pireja, nekaj cvetkov pečene cvetače, napol surove, dober centimeter debele rezine gomolja zelene (?!) in pesti precvrtega naribanega korenja. Nič kaj boljše ni bilo na krožniku za 29,9 evra: srnin hrbet so sous-vidali do onemoglosti oziroma tako, da je v ustih med jezikom in nebom sprhnel v nekakšno žagovinasto pašteto, reč je bila položena na zatartufatano polento, spremljala sta jo slabo nafilan štrukelj in žlička brusnične marmelade, o obljubljenih mavrahih, pireju zelene in omaki demi glace pa ni bilo ne duha ne sluha; pač tako kot so pri oni cvetačno-zelenski katastrofi manjkali mandlji, pinjole in omaka chimichuri z meto.

Da je bila nato kao flambirana hruška surova, limonina in limetina krema v kozarcu pa sesirjena, nam je bilo že vseeno. Prevladal je namreč sram, da se ob tako hudi naravni znamenitosti obiskovalstvu z vseh koncev sveta brukamo s takim šrotom od kuharije. Zato prirejamo staro slovensko reklo: Če greš v Postojnsko jamo, pusti trebuh zunaj.