Vozniki iz skladišča groze

Prejšnji teden so slovenski mediji objavili fotografijo klečečih mladih moških, ki v skladišču po turško sedijo na tleh, okoli vratu pa imajo privezane velike liste papirja s svojimi osebnimi podatki. Fotografija je bila posneta v Bangladešu, moški na fotografiji pa naj bi bili kandidati za voznike slovenskih prevozniških podjetij. Bangladeški šoferji v Sloveniji? Prizori kot v zaporu? Kaj se dogaja? Je to sploh mogoče – in predvsem zakonito? Fotografijo je medijem posredoval javnosti praktično neznani Neodvisni sindikat delavcev Slovenije (NSDS). Kot so pojasnili, je na njej prikazano izbiranje delovne sile za mesto voznikov v dveh srbskih in enem slovenskem avtoprevozniškem podjetju. Imena slednjega sindikat za zdaj še ne želi razkriti.

V kopenskem prometu in cevovodnem transportu, kot je statistično ime te dejavnosti, je bilo po ocenah Združenja za promet Gospodarske zbornice Slovenije septembra 2021 zaposlenih 35.260 delovno aktivnih prebivalcev. Po podatkih statističnega urada je bilo v letu 2021 27.972 delovno aktivnih prebivalcev zaposlenih na mestu voznika težkega tovornjaka ali vlačilca. Prav ta zaposlitev je po podatkih zbornice v letu 2022 na drugem mestu najbolj iskanih poklicev v Sloveniji – v prometu in skladiščenju je namreč kar 9505 prostih delovnih mest. V cestnem tovornem prometu zadnjih pet let povprečno naraste število družb, ki delujejo v tej panogi, za dobre štiri odstotke, število opravljenih kilometrov v tej panogi pa vsako leto naraste za deset odstotkov. Tudi celotni prihodek panoge izjemno raste, za kar devet odstotkov na leto. Panoga pa raste in se širi, šoferjev ni, zaradi česar se vse več podjetij odloča za uvoz delovne sile, ki pa je za povrhu cenejša. A najcenejša delovna sila je seveda tista iz revnih držav. Po ocenah omenjenega sindikata je v Sloveniji dejansko kar okrog 70 odstotkov voznikov tovornih vozil tujcev. To vidijo tudi na predavanjih, ki jih organizira sindikat: od 50 voznikov, ki se jih povprečno udeležijo, je Slovencev običajno le pet.

»Če evropocentrično govorimo o državljanih tretjih držav, so te kadrovski bazeni tudi za Slovenijo. Delodajalci so namreč panični, ker so njim doslej dostopni kadrovski bazeni izpraznjeni. In zdaj so našli rešitev svojih težav, ki je še izjemno poceni,« pojasnjuje Goran Lukić, predsednik Društva za zagovorništvo ranljivih skupin - Delavske svetovalnice. In kako je uvoz delavcev iz držav, kot je Bangladeš, sploh mogoč? Vsi namreč vemo, kako težko je koga, ki ni iz Evropske unije ali držav, ki imajo sklenjene posebne sporazume, naseliti in zaposliti v Sloveniji. Lukić razloži, da je seveda tudi v tem primeru tako, da morajo imeti delodajalci za svoje delavce najprej ustrezna dovoljenja za delo in bivanje. Poslati morajo vlogo na zavod za zaposlovanje in na upravno enoto. Postopek pridobivanja vseh ustreznih papirjev in dovoljenj ni tako enostaven in se lahko tudi krepko zavleče. To velja tudi za te voznike? »Kar se tiče teh delavcev, se mi po zdaj dostopnih informacijah ne zdi, da gre za zakonit proces delovanja.« So torej tudi v Sloveniji nezakoniti delavci, vsem na očem, a hkrati v nobeni evidenci?

Dan Juvan, novi državni sekretar ministrstva za delo, pristojen za socialne zadeve, trg dela in zaposlovanje, pravi, da si lahko delodajalci iz centralnih držav v državi globalnega juga marsikaj privoščijo. »V tem primeru in v skladu z obstoječo zakonodajo naša inšpekcija namreč nima nobenih vzvodov za direktno sankcioniranje tega nehumanega kadrovanja, ker se ni zgodilo pri nas. Kar lahko naredimo, je, da delodajalce, ki na tak način delujejo v tuji državi, podrobno obravnavamo, saj pri takih delodajalcih pogosto obstaja še kopica drugih nezakonitih in spornih stvari, ki jih počnejo.« Država se torej v tem trenutku ob takšnem ravnanju lahko odzove le z drugimi oblikami pritiska.

Sporni avtoprevozniki, ki zlorabljajo revne delavce, se inšpektorjev preprosto ne bojijo. Plačajo kazni in delajo tako kot prej.

Kako pa takšen delodajalec sploh izve za kader v Bangladešu? Kdo ga je tja napotil? In koliko podobnih zgodb v avtoprevozništvu še obstaja? Delodajalce in delavce iz tujine brez dvoma povezujejo posredniki, ki pri tem sodelujejo. Boris Perš iz Neodvisnega sindikata delavcev Slovenije ta posredniški proces ponazori s primerom iz Hrvaške, kjer neka agencija kot poceni delovno silo uvaža delavce s Filipinov. Te agencije ves čas spreminjajo svoja imena in pravne osebe, da ne bi bilo tako očitno, kakšno delo dejansko opravljajo – in seveda zato, da jih različne inšpekcijske službe težje izsledijo. Ko ti delavci s Filipinov dobijo ustrezna dovoljenja za delo na Hrvaškem, pa lahko vložijo prošnjo za delo v Sloveniji, saj državi povezuje enotni evropski trg delovne sile. Delavec, ki izpolnjuje pogoje, bo tako razmeroma preprosto dobil slovensko bivalno in delovno dovoljenje in začel delati v Sloveniji. Seveda ta agencija Filipincem za dokumentacijo agencijam »pobere« okoli 1000 dolarjev, da sploh lahko pridejo na Hrvaško, samo dovoljenje pa jih stane še okoli 100 evrov. Podobno kot s filipinskimi delavci na Hrvaškem je tudi z drugimi tujimi delavci iz azijskih in drugih držav. »Za ureditev delovnega dovoljenja morajo odšteti tudi do 1500 evrov,« pravi Perš. A s tem so šele prišli na evropski trg, katerega del je tudi Slovenija.

Največ delavcev iz tujine se v Slovenijo pridobi prek balkanskih držav, nadaljuje Perš. Posredniki jih k nam pripeljejo z dogovorom, da bodo v Sloveniji, ki je del Evropske unije, dobro zaslužili. Seveda delodajalci sklepajo s temi delavci le ustne dogovore, ki jih je mnogo težje dokazati od pisnih. »Največja laž teh delodajalcev je, da zagotavljajo delavcem, da se tako pač to dela v Sloveniji. Ko pride do zapletov, seveda ti delavci nimajo nič v rokah. Inšpekcija žal opravlja klavrno delo, tudi ostale institucije bi morale biti bolj pozorne na to, kaj vse povedo ti delavci. Če trdijo, da so plačani po kilometru, to verjetno drži. Delodajalec jim namreč ob zaposlovanju pove, da bodo plačani na kilometer. Tak dogovor pa pomeni takojšnjo kršitev zakonov in s tem pravic delavcev,« pove Perš. Tudi Lukić pritrjuje: »Veliko delodajalcev delavcem plačuje cent na kilometer, kar je nezakonito.« Kako si drznejo kar tako delovati protizakonito? »Zato ker se obiskov inšpekcije ne bojijo. Pač plačajo globo in nadaljujejo svoje delo.« Največkrat zaradi teh »nevšečnosti« nastradajo prav vozniki, saj so v tej verigi najšibkejši člen. »Pač rečejo: ubogaj, tu imaš ključ od kamiona, in vozi,« ponazori Lukić. »Še posebej zbuja skrb, da delavci sprejemajo ta vzvišeni odnos delodajalca in porazne delovne razmere, ker potrebujejo denar. Tako delavec ne bo več postavljal vprašanj in delal kot stroj, saj v vsakem primeru zasluži več, kot bi zaslužil doma.«

In koliko jim delodajalci sploh plačajo? Plačila, ki jih dobijo, so pri nas še vedno od štiri- do petkrat višja, kot pri njih doma, zato se jim zaslužek zdi ogromen, tudi če si delodajalci pri izplačevanju malo vzamejo zase. Perš trdi, da se pri veliko podjetjih polovica izplačanih plač delavcev iz tujine vrne v žep delodajalca. Od sicer izplačane mesečne plače jim običajno trgajo 300 do 500 evrov gotovine. Ni tudi redko, da jim delodajalci dejansko ne plačujejo regresov, ne dovolijo bolniške odsotnosti, ne plačujejo jim dopusta. »Seveda pa delavcem ves čas govorijo, da jim plačujejo po zakonu,« razloži Perš.

»Če bi inšpektorat za delo takšna podjetja res sankcioniral in ne samo opominjal in navajal obiske, bi bilo zelo drugače,« pravi zaskrbljeno Perš. Da inšpekcija na neki čuden način legitimira to dejansko kriminalno obnašanje delodajalcev, trdi tudi Lukić. Vsaka neodzivnost inšpekcije namreč povzroča enega delodajalca več, ki ne plačuje ustrezno. In več ko je te neodzivnosti, več je nezakonitega izplačevanja. »Ni potrebno dereguliranje zakonodaje, saj je pritisk teh slabih delodajalcev prevelik. Preprosto preveč jih je. Treba bi bilo pospešiti nadzor nad njimi, potegniti zavoro in v osnovi določiti, da je takšno kadrovanje nezakonito,« pravi Lukić. »V prihodnosti bo treba ustvariti nove smernice tako za inšpektorat kot za druge nadzorne organe, da se tisti, ki so osumljeni izkoriščanja delavcev, bistveno strožje preganjajo,« se strinja tudi državni sekretar Juvan.

Inšpekcija namreč ima moč prepovedati delo in ustaviti proizvodnjo, le začeti jo mora tudi pravilno uporabljati.

Delavci iz oddaljenih držav, ki se znajdejo v tem primežu sumljivih prevozniških družb, pa so pogosto prisiljeni poleg vozniškega poklica opravljati tudi druga dela: na primer skladiščno. Tako upravljajo viličarje, čeprav nimajo izpitov in dovoljenj. A če pride do napak in poškodb, vse breme pade na tega delavca. »In če ne morejo več delati, so za delodajalca le še breme,« pove Perš. Katastrofalne razmere ponazori z zgodbo o vozniku, ki ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za tujino. Ko se je v Nemčiji huje poškodoval, je delodajalec zahteval, da najprej razloži tovor in se potem pripelje na zdravljenje v Slovenijo.

Kje delavci, kot so bangladeški, sploh bivajo? Logično in prav bi bilo, da jim delodajalec uredi ustrezno namestitev. Perš razloži, da največkrat spijo kar v tovornjakih, ko se morajo ustaviti. Ob koncu tedna pa največkrat na parkirišču sedeža podjetja, za katero delajo. Takrat inšpekcija običajno ne dela in tako ostanejo skriti očem inšpekcijskega nadzora. A četudi podjetja organizirajo bivanjske prostore za delavce, pogosto slednja ne izpolnjujejo osnovnih standardov. Zgodb delavcev, ki živijo v katastrofalnih razmerah, sindikat NSDS pozna na žalost veliko. In čeprav podjetja navzven hlinijo, da njihovi delavci udobno spijo, so za temi trditvami pogosto prizori sob, natrpanih z golimi žimnicami in pogradi.

»Za to ni kriva le zloba delodajalca, temveč tudi neenak in nepravičen družbenoekonomski sistem, kjer so na žalost tuji delavci v podrejenem položaju,« razloži Juvan. »V državi, kot je naša, ti tujci želijo delati, ker je zaslužek tukaj bistveno boljši.« Zaradi globalnih neenakosti tako med suženjskim delom v svoji in evropski državi raje izberejo slednjo. »In to je tisto, kar delodajalci izkoriščajo, prostovoljna privolitev delavcev v delo pod takšnimi pogoji, čeprav njihova privolitev v te nehumane razmere še ne pomeni, da je to zakonito,« pove Juvan. Problem pri ozaveščanju tujih delavcev o delodajalskih pasteh, ki prežijo nanje, je že identifikacija. Kje so? Kdo so? Težko jih je najti, sami pa tudi nočejo sodelovati, saj nočejo izgubiti službe. »Nujno bo treba več narediti predvsem za delavce, ki ne govorijo tukajšnjega jezika, ne poznajo pravic in pravnih poti za zavarovanje svojih pravic. Veliko je namreč primerov, ko se na roko plačujejo neki fiktivni stroški urejanja papirjev in prijave bivališča, zato na papirju velikokrat vse štima, v praksi pa je bistveno drugače,« trditev o bistveni razliki med teorijo in prakso potrdi tudi Juvan.