»Temačna stran ne bo zmagala«

V ponedeljek je bil vroč dan, suh, naporen, zlasti v centru Ljubljane, kjer se je začel segrevati še beton. Neprijetno je bilo. In neprijetno je bilo tudi opazovati, kar se je dogajalo na Kolodvorski, predvsem na TV Slovenija in v uredništvu informativnega programa. Neprijetno zato, ker vodenje tega javnega zavoda v zadnji polovici leta, v resnici pa že prej, nima nič skupnega z opravljanjem javne službe. Je pa zato bližje politikantstvu, diletantizmu in primitivizmu – in to ne novinarjev, ne ustvarjalcev programskih vsebin, ne produkcijskih delavcev, pač pa tistih, ki ta sistem vodijo. Informativni program najpomembnejše medijske hiše v Sloveniji, edine, ki je z zakonom določena za zaveznika javnosti, se ruši v prah. To vedo vsi, odgovorni pa s prstom kažejo na druge. Odgovorni so programski svetniki, vodstvena ekipa, ki jo je okoli sebe zbral generalni direktor Andrej Grah Whatmough, odgovorna je tudi urednica informativnega programa na TV Slovenija Jadranka Rebernik. Vseeno jim je za javnost. Zapišimo natančneje: ker se javnosti bojijo, ker vedo, da nimajo prav, jo želijo oslabiti; v družbi, kjer javnost ne obstaja, politika namreč lažje uresničuje svoje interese.

Novinarska stavka

Bodimo konkretni. Kaj se je dogajalo te dni? Zgodilo se je drugo poglavje novinarske stavke; prva je bila 23. maja, zdaj je šlo bolj zares. Najprej je bila pred televizijsko stavbo tiskovna konferenca stavkajočih, zvečer na ploščadi pred parlamentom pa je sledil veliki zbor televizijskih ustvarjalcev s številnimi govori. Na večernem protestu so se novinarjem pridružili še drugi produkcijski delavci, snemalci, organizatorji, tajnice režije. Pač zaposleni, ki vedo, kam vse skupaj pelje.

Ponedeljkovo dogajanje pa je imelo precej umazano predigro, uperjeno proti stavkajočim. Stavkovni odbor, vodi ga novinarka zunanjepolitične redakcije Helena Milinkovič, vseskozi igra po pravilih in sledi pravnim uzancam. Stavka je bila napovedana vnaprej, imenovana je bila pogajalska ekipa, znane so bile zahteve po zagotavljanju avtonomije in neodvisnosti. A druga stran z generalnim direktorjem RTV Slovenija je imela drugačne cilje. Najprej so želeli stavko preprečiti: novinarjem in drugim zaposlenim so pošiljali sporočila in okrožnice, grozili in zahtevali pisne sezname stavkajočih. Andrej Grah Whatmough je tako zapisal, da bo RTV »stavkajočim za čas stavke zagotovila zgolj temeljne pravice iz delovnega razmerja, ne pa tudi osebnega dohodka. Če se bodo stavki pridružili tudi honorarni sodelavci, ti za čas stavke ne bodo prejeli honorarja oziroma se jim bo honorar sorazmerno znižal. To pomeni, da čas stavke ne bo plačan.« V kolektivni pogodbi za novinarje je sicer zapisano, da novinarju v času stavke, ki jo na pravilen način izvede sindikat, pripada plača v višini 70 % osnove, torej več, kot je pripravljen plačati generalni direktor RTV Slovenija. Whatmough je tudi izrecno zapisal, da v času stavke ne smejo »koristiti delovnih sredstev RTV Slovenija, zlasti pa ne naročati storitev pri drugih enotah RTV Slovenija. Takšno naročilo predstavlja kršitev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in je lahko podlaga za disciplinsko in odškodninsko odgovornost delavca.« Kar z drugimi besedami pomeni, da je generalni direktor želel omejiti novinarsko poročanje o stavki, želel ga je zreducirati na minimum.

Logično, stavkajoči novinarji so želeli javnost obvestiti o podrobnostih političnega prevzema televizijske hiše, imeli so pripravljen program, vklope v živo, analize, v Odmevih pa naj bi se pojavil najvplivnejši Slovenec Aleksander Čeferin in povedal, kakšen je pomen javnega medija. Želeli so torej »stavkati z delom«, a jim vodstvo RTV Slovenija tega ni pustilo. Kar je paradoksalno: namesto da bi bili zadovoljni, da je novinarjem mar za javnost, so jim raje prepovedali delati in na TV Slovenija namesto kakovostnega programa prikazovali generične novice. 

Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da je ponedeljkova seja programskega sveta odpadla, ker se je ni mogel udeležiti sam Andrej Grah Whatmough. Razlog? Ni se je mogel udeležiti, ker pač ni mogel delati, ker je bila tisti dan stavka.

Cenzura

Razmere so se na TV Slovenija zaostrile do skrajnosti. Tednik, ki je na sporedu že desetletja – njegova voditeljica in urednica je Jelena Aščić – je za ponedeljkov stavkovni dan pripravil tematsko oddajo, namenjeno pomenu javnega medija. Že pripravljeni prispevki naj bi gledalce seznanjali, zakaj novinarji stavkajo in kakšne so razmere v informativnem programu; nastopili naj bi nekdanji voditelji in uredniki, predstavniki različnih skupin in organizacij, ki bi govorili o pomenu javne RTV in o vsebinah, ki jih na komercialnih televizijah ni (slepi in slabovidni, invalidi, starši otrok s posebnimi potrebami, Karitas, manjšine …). Eden izmed prispevkov naj bi poročal tudi o tem, kakšno vlogo je javna televizija odigrala med osamosvojitveno vojno. Ves Tednik naj bi torej pokazal, zakaj je v demokraciji neodvisno in profesionalno novinarstvo pomembno in zakaj je pri tem bistvena vloga javne televizije. A Tednika v ponedeljek ni bilo. Odletel je v bunker.

V nedeljo je namreč odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, ki urednikuje brez kakršnekoli podpore, pa tudi v uredništvu jo vidijo bolj malo, sodelavcem Tednika poslala e-sporočilo, v katerem je zapisala, da »v skladu z navodilom generalnega direktorja odpoveduje snemanje Tednika«. To pomeni, da so »odpovedane vse kapacitete za Tednik za jutrišnjo oddajo, torej tudi snemanja, montaže, grafika«. V navodilu je bilo dodano, da se »doslej posneti material ne sme uporabljati v nikakršne druge namene«, sleherna zloraba teh navodil pa naj bi bila »kršitev pogodbe o delovnem razmerju«.

Ustvarjalci oddaje so bili šokirani. Jelena Aščić je v govoru pred televizijsko stavbo dejala: »Verjamem in upam, glede na odziv javnosti, glede na to, kako velik del javnosti nas podpira, kako je naš kolektiv enoten, da to ni pogreb, ampak da nam bo uspelo rešiti to, kar javna televizija predstavlja. Da nam bo uspelo rešiti strokovnost, dober kader, dobre oddaje, ker je pravica in resnica na naši strani, in da temačna stran ne bo zmagala.«

20. junija 2022 se je na TV Slovenija zgodila cenzura. Tednik je romal v bunker. Zaradi te poteze bi morala takoj odstopiti odgovorna urednica in generalni direktor, ki ji je naročil, naj Tednik prepove.

Vse to se je napovedovalo že mesece. Od vodstva TV Slovenija, ki ukinja najbolj gledane oddaje, ki ustanavlja dva informativna programa, od katerih ima tisti drugi toliko napak, da ga nihče ne gleda, od vodstva, ki je prepričano, da ve, kako voditi tako pomemben in zapleten organizem, kot je javna televizijska hiša, v resnici pa ni vodilo niti večjega podjetja, česa drugega niti nismo mogli pričakovati. Na TV Slovenija divja vojna. Na eni strani so tisti, ki delujejo v skladu s politiko in njeno napovedjo vojne medijem, na drugi strani pa so novinarji, ki so se, prepozno in premilo, a vseeno uprli politični prevladi.

Naj novinarji informativnega programa TV Slovenija počno tisto, kar znajo najbolje: naj poročajo o tem, kaj počne njihov direktor, naj o tem poročajo v živo. Vsak dan.

Danes se zdi, da stavka, vsaj takšna, kot je bila, stvari ne bo spremenila. Rešitev za RTV Slovenija je lahko samo nov zakon, ki bo politiki preprečil neposredni vpliv na delovanje nacionalne medijske hiše. Ta zakon, tisti, ki ga je vložila vladna stran, pa v parlamentu ne bo sprejet še nekaj mesecev. Prej mora namreč parlamentarna večina zavrniti dve drugačni različici zakona o RTV, ki ju je v parlament vložila stranka SDS. Na dan konstitutivne seje državnega zbora je to storila zgolj zato, da bi zavlačevala s spremembo zakonodaje. A tudi potem, ko bo sprejeta vladna zakonska novela, ki bo določila drugačno imenovanje programskih svetnikov, se lahko stvari zapletejo. SDS lahko vloži zahtevo za referendum, lahko pa se, kdo ve zakaj, obrnejo tudi na ustavno sodišče. Možnosti zavlačevanja je veliko in politika, ki želi nadzirati medije, jih bo zagotovo izkoristila. Zato bi morala druga stran, tako je v govoru pred parlamentom dejal tudi nekdanji dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar, odločno spremeniti taktiko. Nastopati bi morali bolj ostro, »stavko je treba zaostriti«, v demokraciji takšni ali drugačni bunkerji ne bi smeli obstajati.

Za začetek bi morali stavkajoči pojme poimenovati s pravimi imeni. Ni Andrej Grah Whatmough tisti, ki je kriv za dogajanje na TV Slovenija; on je le nepomemben izvrševalec. Niso krivi niti programski svetniki s Slavkom Kmetičem na čelu; tudi oni so le izvrševalci politike, nesamostojni in pomilovanja vredni. Kriv je Janez Janša – on je tisti, ki je napovedal vojno medijem, on po Twitterju napada RTV Slovenija, on je tisti, ki je začel obračun, »labodji spev«, kot ga je poimenoval že daleč nazaj. Poimensko je izbral te ljudi in jih postavil v javni zavod. Stavkovni odbor bi torej moral s prstom pokazati na pravega človeka.

Hkrati bi moral spremeniti svojo taktiko. Moral bi biti aktivnejši, tako s stališča pravnega kot stavkovnega pritiska. To je seveda težko, ljudje so izčrpani, boj je izjemno težak. A zato nič manj nujen.

Na kakšen način bi lahko to storili, ni težko ugotoviti. Andrej Grah Whatmough je bil brez dvoma imenovan nezakonito. Mandat si je namreč »podaljšal«, še preden se mu je iztekel prvi. Marca, le mesec dni pred volitvami, ga je tako na položaj generalnega direktorja RTV Slovenija imenoval programski svet, čeprav bi se mu prvi mandat iztekel šele leta 2025. Svetniki bi se morali te pravne nedoslednosti zavedati, a je bilo večini vseeno. Programski svetniki, kot določa zakon o RTV Slovenija, bi morali svoje delo opravljati »neodvisno in nepristransko«, hkrati pa »so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije«. A ne počnejo nič takega. Večino svetnikov imenuje državni zbor, ideja, da so na svojem mestu nedotakljivi, pa je iluzorna. Vsak, ki s svojim delom zavestno krši zakone in interese podjetja ali pač javnega zavoda, bi moral oditi. Zakon o RTV Slovenija sicer podrobno ne določa načina odpoklica programskih svetnikov; to bi lahko storil državni zbor ali kasneje sodišče. A v zakonu je jasno zapisano, »da preneha mandat tistim svetnikom, ki ne izpolnjujejo več pogojev za imenovanje oziroma izvolitev«. Eden od pogojev za imenovanje je tudi dejstvo, da naj bodo to osebe, ki »lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije«.

Programski svetniki pa delujejo v nasprotju s tem zakonskim načelom, saj RTV Slovenija dokazano škodujejo.

Vsega pa ni mogoče doseči le s pogajanji, pismi, pravnimi postopki; ti so včasih dolgi, rezultat pa ni vedno jasen. Znane so tudi drugačne oblike pritiska: denimo protestna zasedba studia ali pa oddajanje stavkovnega programa v živo. Osnovna naloga novinarjev je namreč poročanje o dogajanju. Naj torej novinarji informativnega programa TV Slovenija počno tisto, kar znajo najbolje: naj poročajo o tem, kaj počne njihov direktor, in naj o tem poročajo v živo. Naj ravnajo natanko tako kot sredi marca urednica Marina Ovsijanikova, ki je med večernimi poročili ruske televizije razgrnila protivojni transparent. Naj naredijo, kar je v znak podpore ženskam in kot protest zoper talibanski režim storil napovedovalec Nisar Nabil, ki je poročila vodil z masko. Naj ravnajo kot Beto O’Rourke, ki je prekinil neposredni prenos tiskovne konference teksaškega guvernerja Georgea Abbotta in mu zabrusil, da je kriv za pokol v osnovni šol Robb. Če ima kdo moč, so to novinarji, več jih je in resnica je na njihovi strani.

Bi bila to ugrabitev informativnega programa? Bi bila to zloraba? Seveda ne. Zelo malo možnosti je, da bi Andrej Grah Whatmough odpoklical Jadranko Rebernik. Zelo malo možnosti je, da bi osramočeno odstopil. Vztrajal bo do konca, informativni program TV Slovenija bo želel razdeliti na dva dela. A stanje v informativnem programu je urgentno, uredništvo izgublja sodelavce, vodstvo hiše financira ustvarjanje vzporednega programa, nova vlada pa pada v Janševe proceduralne zanke.

Andrej Lupinc je snemalec; nekoč je sodeloval z Laibachi, že 40 let pa dela na TV Slovenija. Na stavkovnem zboru na Trgu republike je govoril drugače od ostalih govorcev, govoril je o ljubezni. Zaradi nje je prišel na televizijo. In te ljubezni je vedno manj, televizijska slika je vse grša in tudi gostje pred kamerami so vedno bolj grdi. »Na TV Slovenija se že 15 let sistematično zatira estetika ljubezni. To je samo posledica tega, kar se je zgodilo. Ekipa, ki je prišla pred letom in pol, je vse to izkoristila. Prišla je na velika vrata. Brutalno je zrušila vse.« Usmerila se je v informativni program, a hkrati zrušila tudi druge, denimo umetniškega. »Izgubili smo vse, v kar smo vlagali svojo ljubezen. Ostala je le informacija. Gola informacija brez slike. In slika je samo grda dekoracija. Želite to gledati?«

Zaradi novodobnih družbenopolitičnih delavcev ne izginja samo informativni program, izginja vsa javna medijska hiša. Čez šest mesecev, ko naj bi se morda le uveljavila boljša zakonska novela, bo od nje ostalo bore malo. Že samo dejstvo, da se je programski svet, očitno v paniki, v torek popoldne strinjal s predlogom Andreja Graha Whatmougha, naj vršilec dolžnosti direktorja TV Slovenija za eno leto postane Patrik Greblo, potrjuje, da ne vedo točno, kaj storiti s televizijo. Patrik Greblo je glasbenik, borec za avtorske pravice in dirigent na različnih festivalih domoljubnih pesmi.