Za devetimi gorami …

Restavracija Mangrt
Log pod Mangartom 57
Tel.: 041 219 332
Pod Mangartom se lahko imate lepo od srede do petka od 18. do 22. ure, ob sobotah in nedeljah pa večernemu terminu dodajo še sredidnevnega od 12. do 15. ure.

Ambient:
ljubek retro country chic s starinarniškimi finticami, kot so stare vekarice na mizah; muzika je internetni cool jazz radio

Napitki:
odlično kurirana vinska karta s fokusom na Brdih in Vipavi ter s približno enoinpolkratnikom trgovske cene; ducat vin točijo tudi po kozarcih

Vegetacija:
meni je fiksen, a ga ob vnaprejšnji najavi lahko prilagodijo glede na vaše prehranske smernice

Dostopnost:
najhitreje je čez Predel, toda pozor – od 19. ure do jutra je cesta na italijanski strani zaprta in je treba nazaj čez Vršič; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
jasni okusi elegantnih jedi
jurčki-govedina kombo
ocvrta polenta

Ne tako fino:
pogrešani OH pri glavni jedi

Osnovni meni s štirimi hodi stane 45, popisani all-in s šestimi rihtami (+ amuse bouche & co.) pa 61 evrov.

»Če bi hotel še jasnejšo pozitivno afirmacijo, bi se moral imenovati Boljlep. Ampak to je tu blizu že Lepena, v katero se pa trenutno ne bi vtikali,« je pomene zemljepisnih imen na severozahodnem robu domovine veselo premetaval vodja Konzumove odprave pod mogočni Mangart. Tam so nas še bolj kot temperatura, v primerjavi s tisto v razbeljeni metropoli prav osvežilna, in pogledi na vršace v dobro voljo spravili preprosti, a domiselni interjerji, vzorna vinska karta in najava zanimivosti polnega degustacijskega menija iz ust priljudnega gostitelja.

Kuharija v Mangrtu odraža vse, kar mora: lokalne sezonske sestavine so v zanimive jedi pripravljene na osnovi primarnih familijarnih spominov in sekundarnih izkušenj, ki si jih je v uglednih kuhinjah pri nas in po svetu nabral japonsko-slovenski par. Na vse skupaj je – via pena iz gosjih jeter kot del otvoritvenih razvedrilnih prigrizkov in kupček kaviarja tu in tam – nacepljeno še malo klasične visoke kuharije, a brez strahu: Mangrt v svojem bistvu ostaja prijetna, sproščena, terroirju zavezana restavracija.

To pomeni, da smo na po baziliki dišečo pogačo s krompirjem in mandlji mazali kremasto umešano in posoljeno maslo iz mlekarne Planika, da sta v ohrovtov list zavita sirna kroglica in krema iz kozje skute, postreženi s hrustljavo stebelno zeleno, lističi mete in orehi (zmletimi v pasto za bazo in sesekljanimi za povrhu), nastali iz mleka tu okrog prežvekujoče živadi. Marinirana postrv je kakšen dan, preden so jo postregli s kremo iz stročjega fižola, lističi pehtrana in nje lastno, hrustljavo ocvrto kožo, plavala v Trebuščici, nadvse zanimivo pa so med degustacijo dvakrat uparili jurčke in govedino: najprej so s sezamovim oljem in sezamom začinjen tatarec postregli na papirusastem krekerju iz jurčkov, nato pa so tanke rezine surove govedine prelili z močnim, bistrim consommejem iz jurčkov, ki mu je dodaten aromatski štih dajala pražena ajda, končni rezultat pa je bila ena najboljših juh, kar smo jih kadarkoli pokonzumirali.

Kontrapunkt minimalistične dvokomponentne juhe je bila bogata jed, pri kateri so se ob ocvrti polenti na krožniku v natančno takih odmerkih, kot je bilo treba, znašli še počasi dušen kos pora, krema iz rdeče čebule, pire iz zelene, rumenjak prepeličjega jajca, nekaj kroglic kaviarja in malo nastrganega poletnega črnega tartufa, takoj zatem pa smo spet povesili čeljust od navdušenja nad krasno pripravljenim jelenovim filejem z vitlofom in omako s češnjami, ki mu je do perfekcije manjkal samo kakšen ogljikov hidrat.

Kamilični sladoled, ki so ga na krožniku spremljale jabolčno-ingverjaste ibunge bi tako lahko deloval pomiritveno, a za to ni bilo nobene potrebe – bil je samo pika na i prijetnega, zanimivega, nepretencioznega, a zelo domiselnega in jasnih okusov polnega obeda, za katerega lahko bralstvu jamčimo, da se splača prevoziti vse ovinke in hribe, ki so postavljeni na poti do tja. Pravljica!