Ljubljana ni Milano

Bistro Sisi
Mestni trg 4
Tel.: 05 9820 810
Sisi miksa, reže, kuha, nataka in streže od ponedeljka do sobote od 9. do 22. ure, ob nedeljah pa počiva.

Ambient:
podolgovat plac z bistrojskimi mizicami, žametnimi klopmi, slikami Plotajsa Sicoeja in uptempo ritmično muziko na ozvočenju

Napitki:
cela falanga koktajlov, tudi avtorskih; ziheraška zbirka slovenskih vin in nekaj pivskega krafta

Vegetacija:
nekaj jedi so namenili tudi vegetarijancem in veganom

Dostopnost:
pešaško-kolesarska cona je tu, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
škampova juha
taco

Ne tako fino:
milanska rižota
marinirani losos

Škampova juha je stala 6, marinirani losos 13,5, milanska rižota s kapesanto in tandoori piščanec 16, taco z govejimi lički 9, limonin tart pa 5 evrov.

»Opa! A je ogled razstave Plotajsa Sicoeja vračunan v ceno?« je izbiro velikih, vpadljivo barvitih likovnih del na stenah bistroja Sisi pohvalil vodja tokratne kratke Konzumove odprave v ljubljansko osrčje, kjer gostinski placi skušajo loviti ravnovesje med ponudbo cenovno diktiranih kosil za centraško pisarništvo sredi dneva in malo bolj reprezentativno kuharijo za sproščenejše obiskovalstvo v večernih urah.

Ta sproščenost je lahko tudi past, predvsem za osebje – malo preveč samovšečnega obvladaštva lahko hitro izpade jebivetrsko, a je bil mladeniški dvojec oni večer ves čas na razmeroma varni strani (če to, da je prazne kozarce precej počasi zaznaval, bolj kot nepozornosti pripišemo slabotni večerni svetlobi), tudi zato, ker je felerčke sproti tako in drugače kompenziral. Fanta sta poleg tega ves čas delovala v interesu celotne ekipe in bila iskreno prepričana, da na mizo prinašata same hudo frajerske jedi. Kar pa ni bilo čisto res, ane.

V kuhinji so ju najprej blago zafrknili s tem, da so v mangovem soku mariniranega lososa tako močno nasolili, da je okus soli pregazil vse – lososa, mango, kislo smetano (no, crème fraîche, kot piše na jedilniku) in limetino peno, kar je še kar škoda, saj je bila jed v osnovi dobro zamišljena in postavljena na krožnik. Škampove juhe ne bomo zelo šimfali – že res, da je je bilo glede na en sam vanjo vložen ocvrti rakov repek volumsko preveč, a je bila gosta, močna, okusna, aromatska, en tak čisto resen bisque, narahlo ofrišan z dišečo bazilično peno.

Se pa moramo precej resno pogovoriti o takozvani milanski rižoti: to, draga Sisi, kar ti pod tem imenom prodajaš za 13 evrov, je čista katastrofa: kje je žafran? S čim ti to zalivaš, da je čisto brez okusa? A to sploh kaj soliš ali si pač vso sol porabila za onega lososa? Zakaj je zraven prinesena opcijska kapesanta, utopljena v olju? In kaj, za boga milega (v pomenu neslanega), je tista karamelno-cukrasta reč, ki jo potreseš po jedi? Nehaj (si) to delat, in to čim prej, reč je namreč bliže mlečnemu rižu kot pa milanski rižoti.

V senci tega škandala smo potem kar malo lovili sapo: se nam je tandoori piščanec zdel čisto fino začinjen in okusen in – čeprav pripravljen le iz fileja – presenetljivo sočen, kar je lepo dopolnila še amerikanersko kremasto zabeljena zeljna solata; z onega konca sveta so na krožnike prinesli tudi zelo spodoben taco z do konca zmehčanimi govejimi lički in s pravim aromatskim profilom začinjena paradižnik in čebulo. Pri cukrih kakšnih presežkov ni bilo pričakovati, limonin tart in čokoladna pita sta bila obrtno korektno pripravljena, a po bistrojsko brez presežkov na idejni in izvedbeni ravni.

Sisi je čisto simpa in uporaben mestni bistro z univerzalnim fiksnim malo-vsega-za-vsak-okus jedilnikom. Jedi so preproste, priprava ni tehnično zapletena, ravno zato pa bi pričakovali, da bodo izvedene natančneje, bolj zavzeto in zagnano.