Več Nata!?

Gregor Golobič mi v odzivu na mojo kolumno Več Nata (1. 7. 2022) pripiše, da je »znano, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri (dis)kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje«. Kaj takega očitati podpisanemu, ki se od sredine osemdesetih v odprti medijski areni izpostavlja preverjanju, kritiki in tudi diskvalifikacijam, je svojevrsten humor. Če kaj takega napiše Golobič, pa je to črni humor. Namreč, ex-politik Gregor Golobič je nadvse občutljiv, prava politična mimoza, ki jo prizadene najmanjši dvom o posameznem ravnanju. Težko bi našli bolj občutljivega ali zamerljivega, po izkušnjah nekaterih tudi maščevalnega političnega osebka, ki poskuša (sicer redkeje) iz ospredja ali (pretežno) ozadja kreirati slovensko politiko. Zato sem bil po svoje vesel, da se zaradi odsotnosti nisem mogel odzvati nedavnemu vabilu oddaje Intervju na TVS, da podam kratko uvodno oceno politično-osebnostnega profila Gregorja Golobiča kot gosta Ksenije Horvat, saj bi ga s še tako uravnoteženo in prizanesljivo oceno gotovo prizadel.

Gregor Golobič mi očita, da na odziv Pavleta Gantarja v Pismih bralcev nisem odgovoril na istem mestu, pač pa »po svoji preračunljivi in arogantni navadi« v kolumni. Očitno je spregledal, da vselej izberem mesto odgovora glede na to, ali gre zgolj za »higienski« odgovor konkretnemu dopisovalcu oziroma nadlegovalcu, ko razhajanja niso pomembna za širšo javno razpravo, ali pa je polemika del splošne razprave o aktualnih javnih vprašanjih. Ker zadnji dve, tri Golobičeve intervencije nikakor niso bile relevantne onkraj njegovega osiranja, je bil deležen mojega odgovora »zgolj« v Pismih bralcev. In tudi tokrat je tako. A najbolj banalno je, da je hkrati na moj nedavni intervju v Oni, kjer sem opozoril, da imajo žal vse politike, še zlasti, če so na oblasti, skomine in apetite po javni televiziji, svojo reakcijo, ogorčenje in nezadovoljstvo »prestavil« kar na Twitter. Torej na platformo, ki je, kot bi danes rekel Marx (kajpak Karl), sodobni opij za zafrustrirane aktualne ali bivše politike. Čeprav Golobiča v intervjuju nisem omenil, se je v mojih besedah očitno prepoznal in zato imel nekontroliran izliv. Dobesedno je zapisal: »Miheljak je žrtev ‘kolumnistične’ regresije: egopozerstvo, iskanje tridesetletnega lepodušniškega iskanja sarkastične samopotrditve.« Tak eksotični besednjak tudi sicer pogosto uporablja in se pri tem uspešno meri z raznimi hojsi, brezniki, kanglerji ...

A o čem se pravzaprav prepiramo? Tisti, ki so prespali ali zamolčali Grozni, pa Alep, pa dolga leta Putinove strahovlade v Rusiji, sedaj z apelom k že preizkušeni, čeprav neuspešni strategiji vztrajanja pri zgolj vojaški pomoči destruirani Ukrajini zavrnejo tako imenovano Aurelijevo pismo, ki poziva k nujnemu začetku mirovnih pogajanj. A ob različnih pogledih na smiselnost in nujnost mirovne pobude, ki je do danes zares še ni bilo, je problem predvsem, da sta se z Gantarjem znašla v družbi z izpričanimi antidemokrati, ki mrcvarijo po javni televiziji in medijih sploh, ki aktivno nasprotujejo izenačevanju pravic ljudi glede na spol, glede na spolno orientacijo, ki nasprotujejo pravici do splava, ki jih fascinirajo samodržci iz novih demokracij … Golobič neprepričljivo trdi, da ni vedel, s kom je sopodpisoval to drugo pismo, a hkrati pove, da ga je k podpisu povabil tisti »demokrat«, ki je javno pozval k zapiranju ust drugače mislečih (konkretno Tomaža Mastnaka).

Sicer ne vem zagotovo, a z veliko verjetnostjo zadetka lahko ugibam, kaj muči Gregorja Golobiča. Bil je zraven, dokler ni zavozil. In bil bi še vedno zraven, a ne more biti, ker je zavozil. In ni zavozil samo svoje politične kariere, ampak je s seboj v tolmun povlekel stranko z bogato dediščino ... Hja, včasih smo družno in nesebično »reševali« pešaka Gregorja (pač skladno s predlogo dramuleta Saving Private Gregor), pa se je izkazalo, da žal resnica iz sicer zlonamernih obtožb nikakor ni (bila) črno-bela. In v nekem trenutku poraza je zagrenjen izgubil smisel za humor, (samo)ironijo in distanco do lastne pojave. A ob teh težavah mu žal več ne morem pomagati. Morda pa bi se lahko obrnil po pomoč k dr. Nini Krajnik. No, kot bi rekel Marx (tokrat kajpak Groucho), problemov sicer ne bo rešil, imel pa bo psihoterapevtko.

Še kaj?