Čas je za precednico

Težko se je znebiti vtisa, da Vlado Miheljak spet enkrat ni zmogel iz svoje kože in je mimogrede zlorabil prostor svoje tedenske kolumne za poskus rokohitrske diskreditacije mene kot avtorja odziva, ki je bil šele objavljen v taisti številki. Zavržna praksa, ki resnim in dostojnim piscem ne pade na pamet.

A tudi vsebinsko je v besni naglici celo za njegove podstandarde hudo brcnil mimo, ko je navrgel, da naj bi se med drugimi tudi jaz v LDS in Zares “obnašal, kot da sem obsojen na oblast, in zakartal podedovano premoženje”… Če odmislim domislico, da lahko podeduješ nekaj, kar si sam soustvarjal od vsega začetka, pa za breztežnost trditve o mojem dojemanju obsojenosti na oblast zadošča navedba elementarnega dejstva, da sem se z mesta generalnega sekretarja LDS umaknil v času njene največje “oblasti” v jeseni 2001, se potem poleti 2002 vrnil za pol leta na eksplicitno prošnjo Janeza Drnovška, da bi vodil njegovo predsedniško kampanjo in pomagal izpeljati prehod na mestu predsednika vlade in stranke, ter potem v začetku 2003 zapustil profesionalno politiko. Kar zadeva “obsojenosti na oblast” kasneje, v času (10%!) stranke Zares, se Miheljak lahko podrobneje pouči pri svojem grafičnem sotrudniku Francu Juriju, ki je bil poslanec in vodja poslanske skupine Zares. Oblasti smo se po Miheljaku “oklepali” tako, da smo zaradi Pahorjevega (ne)početja v zadevah Teš6, AUKN ipd. odstopili kot ministri, izstopili iz koalicije in sprožili prve predčasne volitve. To je bila naša “dediščina”, nekaj povsem nasprotnega od omenjenih malicioznih potvorb.

Miheljakova težava je, da je intelektualno nespodoben. Z namišljeno superiornostjo vedno znova počne tisto, čemur je Hegel rekel neomikano abstraktno mišljenje: ko nekdo branjevcu, ker naj bi mu ta domnevno prodal klopotec, očrni vse, kar je z njim povezano, opsuje njegovo sorodstvo od pamtiveka naprej, in odmisli vse, kar bi ta človek utegnil omembe vrednega biti in početi v življenju.

Obžalovanja vredno je, da se je v tak živozazidan stolp samo-všečnosti iztekla neka svojčas relevantna refleksija slovenske politike in družbe.