Drugi časi, druga košta

Restavracija Manu
Moste 101, Žirovnica
Tel.: 070 547 293
Od torka do sobote lahko v Manuju obedujete od poldneva do 22., ob nedeljah pa do 18. ure.

Ambient:
poslovna novogradnja, katere halast občutek skušajo blažiti z obiljem (plastičnega) zelenja, turkizno oblazinjenim stolovjem in cheesy priredbami poprock hitov

Napitki:
večino vinske karte zavzemajo primorska vina, predvsem briška; veliko vin točijo na kozarec, cene pa so približno 2,5-kratnik trgovinskih

Vegetacija:
če niste vsaj pesketarijanec, ste po branju jedilnika sodeč obsojeni na rižoto z rdečo peso, se pa zagotovo da kaj priskrbeti po vnaprejšnjem dogovoru

Dostopnost:
parkirnih mest je dovolj, polnilnih mest za električne avtomobile pa skoraj toliko kot parkirnih boksov; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tatarski biftek
sladica drevo

Ne tako fino:
rižev narastek
cene testenin in rižot

Tatarski biftek je stal 10, rižota z rdečo peso 18, karbonara in file postrvi 20, bržolni zrezek 26, rižev narastek 6, drevo pa 8 evrov.

»Jejha, semle nas pa že od časov predimenzioniranih Trebušnikovih šniclov nihče ni usmerjal,« je gastronomsko zgodovino Žirovnice z nje osrednjo 80’s/90’s atrakcijo na hitro povzel vodja naše tokratne odprave na plavžarski konec Gorenjske. Skupaj s poslovnimi spremembami pa v te kraje očitno prihajajo tudi aktualnejše kulinarične smernice; za razne elektro ibunge specializirano žirovniško podjetje v novozgrajenem poslovnem kompleksu prostora ni namenilo le supermarketu, ampak precej tudi dvoživkastemu gostinskemu obratu, ki je v enem delu kafansko-picerijske narave, v drugem pa ne skriva ambicije biti dokaj resna restavracija.

Pri začetnem otipavanju ponudbenega terena smo najprej naleteli na par praznih polj – poglavji dnevne ribje hladne predjedi in dnevne juhe sta oni dan ostali prazni, zaradi česar se je že tako ne ravno obsežen jedilnik še skrčil. Vseeno pa smo startali precej prepričljivo: po simpa prigrizku z ajdovim maslom in kokicami smo pomazali ročno sesekljano surovo govedino, ki jo v Manuju dobro začinijo, povežejo z rahlo dimljeno majonezo in jo dodatno opremijo še s polnozrnato gorčico in kremastim konfitiranim rumenjakom.

Veliko smo si – tudi zaradi cene – obetali od rižote z rdečo peso, ki sicer ni razočarala s svilnato kremo iz mladega kozjega sira, ter kombinacijo strte in v nekakšno pasto zmlete pistacije, a je bila kratka pri osnovah – premalo sočna in kremasta, postrežena prehladna, tako da se je riž že začel sprijemati v grudice, pa tudi rdečo peso bi lahko narezali na manjše in bolj uniformne kocke. Nimamo pa nobene (ajd, cena – 20 evrov za pašto je tumač!) resne pripombe na Manujevo karbonaro: špageti so bili kuhani na zob, rumenjaki in leto dni staran tolminc pa so sestavljali fletno omako.

Glavna krožnika sta padla mimo skoraj neopažena – kar za ambiciozno restavracijo ne more biti ravno pohvala: zgornji del govejega hrbta je bil bolj kot na stejk odrezan na tri tanjše polovične bržole, prelit je bil s starošolsko poprovo omako, pospremljen pa s polento in dvema pečenima korenčkoma; file postrvi pa je spremljal s česnom odišavljen krompirjev pire z belo miso omako in edinim nenavadnim in zanimivim dodatkom – naribanim belim delom lubenične lupine.

Manu lahko pohvalimo za atraktivno podpisno sladico – crumble, sladoled, sadje in čokolada sestavljajo nekakšno drevo, na katerem kraljuje iz sladkorne pene narejena krošnja, resno grajo pa si zasluži dnevna sladica, kjer številni dodatki niso mogli prekriti osnovnega faila: da v krog izrezana ne le po obliki, ampak tudi po teksturi bolj kot na rižev narastek spominja na hokejski pak.

Manu je na začetku svoje poti, in ker na tistem koncu ni prav veliko restavracij na takšni ravni, se mu za (poslovno) klientelo verjetno ni bati; vsekakor pa bo treba poskrbeti za malo večjo pestrost jedilnika, malo bolj precizno kuhati, zagotovo pa tudi premisliti o nekaterih cenovnih postavkah.