Čas je za precednico

Uf, zbeži, sem si rekel, ko sem prebral zadnje pismo Gregorja Golobiča. Pa tako obetavno se je začelo! Zato sem ob prvem Golobičevem odzivu na svojo kolumno kolegom iz redakcije Mladine rekel, da je malo pingponga, kot sem ga že nič kolikokrat z nič koliko »sparing partnerji« igral, in to najpogosteje prav v poletni shemi, v času kislih kumaric, čisto zabavno. A sem se uštel. Namreč, ko sem prebral naslednji Golobičev odziv, ki je prehitel pisanje mojega prvega odgovora (!), sem ugotovil, da je vrag vzel šalo. Iz vsebine kolumne (Čas je za precednico, Mladina 27/2022) je kriptografsko razkril mojo prikrito polemiko z njegovim šele v isti številki objavljenim pismom. Češ da sem zlorabil »prostor svoje tedenske kolumne za poskus rokohitrske diskreditacije mene (torej G. G., op. a.) kot avtorja odziva, ki je bil šele objavljen v taisti številki«.

Kako pa je to ugotovil? Pa saj to je kot Nash! sem najprej pomislil. Nekakšna globinska, metafizična diagnostika, ki prepoznava prikrita, zakodirana sporočila v tiskani besedi ... Saj se spomnite, preden je John Forbes Nash zasluženo dobil Nobelovo nagrado, je odkrival nesmiselne zveze v besednih, numeričnih sporočilih. Sam se je kasneje, ko so mu malo privili in obstrigli genialni um, spominjal, da je v tistem času res v vsem videl sporočilo in pomen. Še za ljudi, ki so nosili rdeče kravate, je bil prepričan, da so komunisti. Kako naj prepričam Golobiča, da ni vsaka kolumna, kjer denimo zdrse Golobove Svobode primerjam z zdrsi stare LDS in Zaresa v Golobičevem času, že tudi vnaprejšnji odgovor na njegovo pismo? Kako naj ga prepričam, da ni tako pomemben, da bi ga bral na zalogo? In da vsaka kolumna ni zakodiran, kriptografski labirint za vnaprejšnje odgovore Golobiču?

Po mojem je poglavitni Golobičev problem, da nima iskrenih prijateljev, ki bi mu povedali, da je zavozil in zablodil in da je njegov prstni odtis na Lisjakovem »korekcijskem« pismu kot odzivu na tako imenovano Aurelijevo javno pismo, pravzaprav dokončen politični pogreb. Ker mu tega ni nihče povedal – po mojem je, obratno, med bivšimi sopotniki kar nekaj kandidatov, ki bi mu bili voljni javno stopiti v bran –, se ne bi nič čudil, če bi ta ista združba »obrazov prihodnosti«, kot je podpisnike drugega pisma imenovala predsedniška kandidatka Kosova, v podobni sestavi (torej tudi z Golobičem in Gantarjem) napisala kakšen apel še k podpori imenovanju Urbanije za direktorja nacionalke ali podprla aktualni protest zdravih sil proti odločbi ustavnega sodišča o izenačitvi pravic ljudi glede na spolno usmeritev.

Vsekakor me vztrajanje v tovrstnih polemikah z globinskimi in metafizičnimi diagnostičnimi vložki ne veseli, mi ne pomeni izziva in se zato »brezpogojno« umikam. Ni pomembno, kako si bo Golobič to razlagal. Seveda pa ima on kot politik, pa čeprav bivši in propadli, neodtujljivo pravico do zadnje besede.