Sežigalnica za vsaj 30 let

Ob julijskem obisku našega predsednika vlade pri nemškem kanclerju se mi je vtisnilo v spomin, kar je v zvezi z energetsko krizo, povezano z vojno v Ukrajini, povedal nemški kancler: potrebno je zgraditi infrastrukturo, ki bo omogočila pridobivanje nafte in plina iz drugih virov. V tem istem času pa so pri nas spet vzplamtele aktivnosti v zvezi s sežiganjem odpadkov. Zakaj bi vire v odpadkih uničevali s sežiganjem? Obenem pa bi z uničevanjem virov nastajali toplogredni izpusti in zdravju škodljivi izpusti. Tudi pepel, ki ostane po sežigu, predstavlja nevarnost za zdravje človeka in okolja.

Proti koncu leta 2019 smo lahko večkrat slišali, da naš Institut Jožef Stefan razvija proces katalitične depolimerizacije za predelavo odpadkov v gorivo. Po takratnih informacijah bi to naj bil proces z dokaj nizko porabo energije, brez strupenih plinov. O predelavi odpadkov v goriva je v mesecu septembru 2019 na odboru Državnega zbora RS govoril tudi takratni državni sekretar Ministrstva za okolje in prostor.

Zakaj tečejo aktivnosti za gradnjo sežigalnic, če pa se s sežiganjem snovi ne vrača v nadaljnji obtok, temveč nastajajo odlagališča pepela (odlagališča uničenih surovin) in izpusti emisij v okolje?

Poleg izkoriščanja surovin v odpadkih je za uspešno premagovanje energetske krize potrebno pospešeno izkoriščati obnovljive vire energije.

Spomnim se dokumentarnega filma, v katerem so prikazali hišo, zgrajeno v Skandinaviji, ki celoletno potrebno energijo za svoje delovanje proizvede sama z izkoriščanjem sončne energije, torej v območju, kjer je bistveno manj sončnega obsevanja kot pri nas. Viške energije v času večje sončne obsevanosti so pretvorili v vodik, skladiščen v jeklenkah v prostoru, ki je spominjal na klet s skladiščenimi buteljkami. Zadnje čase lahko beremo tudi o shranjevanju energije v pesku: pesek lahko več mesecev shranjuje toploto pri približno 500 stopinjah Celzija. Takšno peščeno baterijo za skladiščenje sončne energije sta mlada finska inženirja uspešno povezala z elektrarno.

V naših sosednjih državah izkoriščajo geotermalno energijo v elektrarnah, v naši državi pa nič. Namesto da bi se na severovzhodnem koncu Slovenije, kjer je potencial te energije največji, lotili izgradnje kakšne geotermalne elektrarne, smo se v tem delu Slovenije v letošnjem pomladanskem času lahko udeležili javnih obravnav za umeščanje dodatnega plinovoda, ki bi slovenski plinovodni sistem povezal z madžarskim. Po madžarskem plinovodnem sistemu se prenaša ruski plin, katerega pa naj ne bi trošili – nikakor ni etično, da bi s trošenjem ruskega energenta prispevali k financiranju vojnih grozot. Sploh pa je treba napore preusmeriti v to, da ne bomo večali kapacitet za neobnovljive vire, temveč bomo povečevali izrabo obnovljivih virov energije.

Da bo evropski svet lahko uspešno deloval tudi brez ruskih energentov, je potrebno čim bolj zmanjšati porabo (marsikaj se da opraviti peš ali s kolesom, treba je varčno uporabljati naprave, ugašati luči, zmanjšati svetlobno onesnaženost, treba se je otresti potrošniških navad, ….) in čim bolj izkoriščati obnovljive vire energije: izkoriščati energijo sonca, vetra, vodnih tokov, zemeljskih toplotnih tokov. V enem od dokumentarnih filmov so prikazali tudi, da je moč v okolici vulkanov izkoristiti toploto zemeljske mase.

Namesto, da se trati čas in finančna sredstva z aktivnostmi za zastarele rešitve, kot je uničevanje surovin s sežiganjem, je treba preseči zastarele miselne okvirje in se končno podati na pot razvojnega preboja. Ne tako daleč nazaj se je pri nas vztrajalo z gradnjo bloka 6 Termoelektrarne Šoštanj. Zakaj bi sedaj spet vztrajali pri zastarelem načinu? Sežigalnice nimajo prihodnosti v nizkoogljični družbi. Evropski poslanci so letos izglasovali, da bo od leta 2026 sežig odpadkov vključen v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi, takšne dajatve pa povejo, da tako ravnanje ni zaželeno.

Predhodno zapisano je le nekaj vtisov državljanke po gledanju, poslušanju in prebiranju različnih vsebin. Veliko več o tem, kako doseči razvojni preboj, pa bi lahko povedali strokovnjaki – taki, ki so zazrti v prihodnost. Take strokovnjake je treba pritegniti, politika pa mora poskrbeti, da končno začnemo uresničevati razvojni preboj. Komu zvoni? Vsem nam.