Uživajte, dokler lahko

Restavracija Villa Majda
Osp 88
Tel.: 031 000 350
V Majdi ob nedeljah in ponedeljkih počivajo, od torka do sobote pa kuhajo resne večerje od 18. do 22. ure.

Ambient:
mnogo fancy country chic penzion z mešanico meščanskega komforta, istrskega kamna in salonske muzike

Napitki:
Istra ti je tu materna, predvsem malvazija, frišna, olesenjena, macerirana; bolj ali manj zajebana – Klabjan, Butul, Rodica, Klenart in še kdo. Vmes tudi kakšen refošk.

Vegetacija:
marsikaj postreženega je mogoče predelati za rastlinojede goste, vseeno pa velja prej poklicati, da ne bo zadrege

Dostopnost:
po izvozu z avtoceste mimo gradbišča za drugi tir še nekaj kilometrov po ozkih, a praznih cestah; če so penzionski gostje lepo parkirali, se bo našel plac tudi za tvoj avto, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kapesanta s kondenziranim mlekom
pečena koruza
brancin s šampinjoni

Ne tako fino:
malenkosti, povezane s krompirjem: oni pri jajcu je bil premalo pečen, tisti pri glavni jedi pa prehladen in premalo slan

Pethodna špura stane 65, preverjena sedemhodna 80, najdaljša, z devetimi postajami, pa 95 evrov; mogoče je naročiti tudi a la carte.

»A so to te skale, na katerih smo v neposrednem prenosu gledali viseča pajka pod previsom?« se je na medijski podvig, ki je pred 26 leti v zavest Slovencev vtisnil ospske pečine in po njih prosto plezajočo navezo Slabe-Rehberger, spomnil dežurni piarovec Konzumove ekspedicije na sam rob slovenske Istre. Tu se je na osnovi nekdanje gostilne Majda pod novo oznako villa razrasel nekakšen luksuzni podeželski hotelček, ki je pred časom vrata svoje restavracije začel bolj na široko odpirati tudi zunajpenzionskim gostom.

Kuharski dvojec si je kilometrino menda nabiral v uglednih, tudi mišelinskih restavracijah, košto v Majdi pa je – precej všečno in prepričljivo, to že moramo reči – zastavil sezonsko-lokalno, pri čemer je vsaka jed postavljena okoli ene jasno izpostavljene sestavine. Preden se zaženemo v deskripcije posamičnih jedi sedem riht dolgega guštiranja, dajemo nekaj občih opazk: kruh, ki ga pečejo, je čista hudobija, brez dvoma eden najboljših oštarijskih kruhov pri nas; natakariat je prijazen in komunikativen ter opremljen z občutkom za pravo razmerje med prisotnostjo in odsotnostjo pri mizi, muzika je sicer generična, a ne čisto brez značaja, vin bi lahko bilo na voljo več, vendar so tista, ki so, izbrana in vsaka polnitev je tu z razlogom.

Od hrane najprej omenjamo reči, pri katerih nam je ob predstavitvi dvomeče trznila obrv, pa se je pozneje izkazalo, da je bil dvom neupravičen. Ne bi si, recimo, mislil, da se bodo rezine surove kapesante tako fletno ženile s kondenziranim mlekom in koščki kumare ali da je lahko jed, ki je z izjemo osvežilne dekorativne majoneze sestavljena le iz bučk (pečena mlada cuketa s kremo iz bučk), okusna in zanimiva – pa je bila. Podvajanje iste sestavine – tokrat so bili to šampinjoni, v kremi in surovi – smo srečali še malo kasneje, v družbi v nulo pečenega brancinovega fileja in podušenega pora, in tudi to pot je kombinacija delovala.

Všeč nam je bilo tudi, kako so po francosko zavili jerebičje bedrce v masleno testo, raviole, polnjene z isto ptico, pa opremili le z blago dišečim sveže ribanim poletnim tartufom brez jačanja z agresivnimi naftnimi derivati, pa tudi, da je koščke pečene koruze na mizi spremljala še dišeča žerjavica, na kateri so jih pekli. Pripomb je, po drugi strani, tudi nekaj, a so malenkostne: mladi krompir, ki so ga postregli s poširanim rumenjakom in panceto, bi lahko malo bolj zmehčali, krompirjev obroč, postrežen ob boku počasi zmehčanih in nato hrustljavo zapečenih boškarinovih ličnic, pa bi moral biti toplejši in bolj hrustljav. No, pa predsladiški pečeni ananas ni bil ne sezonski ne lokalni. Je bil pa vseeno dober, tako kot hecna, lahkotna sort of sladica z mladim kozjim sirom, rezinami nektarine in bazilikinim sirupom. Villa Majda trenutno kaže odlično kulinarično podobo, upati je samo, da entuziazem ni zgolj sezonskega tipa in da se s krajšimi in temnejšimi dnevi ne bodo (spet) zaprli le v servisiranje penzioncev.