Svet ni črno-bel, temveč rdeč

Vojna v Ukrajini je po svoje svetovna vojna, saj njene negativne učinke občuti že ves svet. Rast cen energentov po svetu, znatno zmanjšanje gospodarske rasti, nebrzdana inflacija, motena oskrba s hrano in s tem pomanjkanje hrane načenjajo stabilnost številnih držav in spodkopavajo varnost v prenekaterih delih sveta. Da je pred vsemi nami sila težko, potencialno razdiralno obdobje, je znano že nekaj časa. Poročilo organizacije World Economic Forum Posledice vojne v Ukrajini bodo daljnosežne je že aprila opozarjalo: »Do tega trenutka kaže, da do 30 odstotkov obdelovalnih površin v Ukrajini letos ne bo zasejanih oziroma požetih zaradi ruskega napada.« Svetovna banka je na začetku junija znižala napoved globalne gospodarske rasti leta 2022 na 2,9 odstotka ( januarska napoved je bila 4,1 odstotka) in posvarila pred možnostjo stagflacije, podobne tisti iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Za stagflacijo so značilni stagnacija oziroma mizerna rast gospodarstva, visoka brezposelnost in zmanjševanje kupne moči denarja. Po svetu, ki si še ni opomogel od uničujočih ukrepov za zajezitev pandemije covid-19, se širi zaskrbljenost, ki v sebi nosi naboj panike. Za primer, Klaus Müller, predsednik nemške Zvezne agencije za omrežje, je junija za nemške medije dejal, da Nemci lahko kmalu pričakujejo do trikrat višje cene plina. To je dejansko eden boljših scenarijev, drugi je, da se bo Nemčija ob novi in mogoče dokončni prekinitvi dobave ruskega plina že to jesen spoprijela s katastrofalnim pomanjkanjem tega energetskega vira. Nihče ne ve zares, kaj se bo zgodilo.

A nekaj je gotovo. Medtem ko bomo v Evropski uniji in širše na Zahodu imeli opraviti z znatno višjimi življenjskimi stroški in drugimi socialno-ekonomskimi pritiski, v tako imenovanem tretjem svetu s poudarkom na Afriki pričakujejo veliko hujše težave. Od začetka pandemije spomladi 2020 je število ljudi, ki jih pesti lakota oziroma kronična podhranjenost, naraslo za 150 milijonov, tako da jih je bilo lani 828 milijonov. Direktor Svetovnega programa za hrano pri OZN David Beasley je nedavno dejal: »Mislili smo, da ne more biti slabše. Toda ta vojna je uničujoča. (…) Njene posledice bodo destabilizacija na globalni ravni, stradanje in množične migracije na ravni, kakršne doslej še nismo videli.« Podnebne spremembe samo še dodatno poslabšujejo varnostni položaj v svetu. Zdi se, da je apokaliptična prihodnost, pred katero so nas vsa ta leta svarili znanstveniki in analitiki, zdaj tukaj.

Diplomacija dvoličnosti

Vojna v Ukrajini je povzročila geopolitične pretrese in razmerja moči v svetu se spreminjajo na škodo zahodnih sil. Vedno bolj nestanovitne razmere koristijo različnim diktatorjem, ki izsiljujejo mednarodno skupnost in – ko je treba – stiskajo ves svet za vrat. Zrcalna podoba tega stanja je vse bolj očitna nemoč Zahoda. Fotografija, ki simbolizira ta proces, prikazuje ostarelega ameriškega predsednika Joeja Bidna in mladega savdskega princa Mohameda bin Salmana, kako se pozdravljata z vljudnostnim trkom pesti ob Bidnovem obisku v savdski monarhiji 15. julija. Spomnimo se, Biden je med volilno kampanjo obljubljal, da bo bin Salmana osamil na mednarodnem prizorišču zaradi brutalnega umora ameriškega novinarja savdskega rodu Džamala Hašokdžija, ki so ga zagrešili Salmanovi agenti na turškem konzulatu v Istanbulu oktobra 2018. To zagotovilo je bilo del Bidnove napovedi, da bo njegova administracija v mednarodnih odnosih postavljala v ospredje demokratične norme in človekove pravice. Po nastopu predsedniške funkcije je odstranil oznako zaupnosti s poročila ameriških obveščevalcev, ki so ugotovili, da je bin Salman naročil novinarjev umor, in zavračal neposredne pogovore s savdskim princem.

Potem pa je vrag vzel šalo, tako rekoč. V ZDA je zdaj inflacija najvišja od novembra 1981; junija je presegla devet odstotkov. Biden se je odpravil na bližnjevzhodno mini turnejo, med katero je v Tel Avivu zrecitiral ustaljeno zavezo o ameriški podpori Izraelu v sporu z Iranom, ki ponovno bogati uran (potem ko je prejšnji predsednik Donald Trump miniral doseženi mednarodni dogovor o nadzoru nad iranskim jedrskim programom), Palestincem na zasedenem Zahodnem bregu, ki jih dan za dnem pobijajo izraelske varnostne sile in judovski skrajneži, je dejal, da zdaj ni pravi čas za mirovna pogajanja, jim je pa obljubil dostop do internetnega omrežja 4G, a njegov glavni cilj je bila Savdska Arabija. Poenostavljeno povedano, Biden je prišel prosit bin Salmana, naj njegova država načrpa več nafte, saj bi to posredno blagodejno vplivalo na ameriško inflacijo in gospodarsko rast. Bin Salmanov odgovor je bil kratek: ne. Savdijci so pripravljeni načrpati več nafte samo, če bi jo začelo primanjkovati na svetovnem trgu.

Vojna v Ukrajini je povzročila geopolitične pretrese in razmerja moči v svetu se spreminjajo na škodo zahodnih sil.

ZDA novembra čakajo volitve v kongres in senat in na njih bo Bidnova demokratska stranka po vsej verjetnosti doživela poraz (izgubo večine v obeh predstavniških domovih; ta v senatu je že zdaj precej trhla); bin Salman se tega zaveda. Ne gre za osebno maščevanje, savdski princ razume, da mu močna Bidnova administracija ne koristi. Tudi sicer se središče svetovne moči seli z Zahoda na Vzhod, iz Washingtona v Peking, in bin Salman se vedno bolj nagiba k povezovanju s Kitajsko. Savdska kraljeva dinastija je prizadejala hud udarec ameriški administraciji; dejansko gre v tem primeru za vojno z drugimi sredstvi, konkretno z nafto.

Ko je Biden (kot navaja britanski časnik The Guardian) omenil Hašokdžijev umor, mu je bin Salman očital hinavščino, ker ni storil tako rekoč nič v zvezi z ubojem palestinsko-ameriške novinarke Širin Abu Akle, ki je 11. maja padla pod streli izraelskih vojakov. To je res. Biden in drugi zahodni voditelji pravzaprav nimajo nobene moralne drže, da bi lahko pokončno hodili po svetu.

Realno gledano je diplomacija večidel umetnost obvladovanja dvoličnosti, vendar je treba imeti zraven na razpolago tudi druga orodja za uveljavljanje svoje volje. Brez njih hinavščina deluje zgolj kot pomilovanja vredno sprenevedanje in je s tem kvečjemu izraz šibkosti.

Ko se je Biden vrnil domov, je zatrdil, da je bin Salmanu povedal, da ga šteje za osebno odgovornega za Hašokdžijevo smrt. Savdski zunanji minister Adel al Džubeir, ki je bil prisoten na sestanku, je to zanikal, češ da tega ni slišal. Biden je odvrnil, da je al Džubeirova trditev neresnična, al Džubeirovo oziroma uradno savdsko stališče pa ostaja, da bin Salman ni naročil Hašokdžijevega umora in da je Savdska Arabija država, ki spoštuje človekove pravice. To je današnji svet. Svet, v katerem besede voditeljev ne pomenijo več tako rekoč nič.

Diplomacija bomb

Potem ko je Biden bližnjevzhodni obisk končal brez večjih omembe vrednih uspehov (eden od njegovih dosežkov je, da izraelska potniška letala zdaj lahko letijo skozi savdski zračni prostor), je na Bližnji vzhod 19. julija pripotoval še ruski predsednik Vladimir Putin in se v Teheranu sestal z iranskim skrajno konservativnim predsednikom Ebrahimom Raisijem in turškim avtokratom Tayyipom Erdoganom. Uradno je šlo za trilateralno srečanje enakovrednih voditeljev, ki so se sešli na pogovorih o razmerah v regiji in svetu, vendar je Putin izstopal zaradi razumljivih razlogov. V Teheran je prišel z več agendami. Prvič, Evropski uniji in ZDA je želel pokazati, da jim ga ni uspelo osamiti na mednarodnem prizorišču. Iranski verski voditelj Ali Hamenej je izrazil podporo ruskemu napadu, češ da bi Nato tako ali tako prej ali slej začel to vojno zaradi Krima. Po Hamenejevem prepričanju je torej agresor ta, ki je nedolžen in ki se mora zdaj braniti z novo agresijo, da ne bi bil kaznovan za dejanja, ki jih je storil v preteklosti. To je še en primer brezsramnosti in ničevosti logike, zaradi katere svet drvi v prepad.

Savdska kraljeva dinastija je prizadejala hud udarec ameriški administraciji; dejansko gre v tem primeru za vojno z drugimi sredstvi, konkretno z nafto.

Mednarodni ukrepi proti Iranu in Rusiji utrjujejo zavezništvo med državama, ki iščeta načine, kako se izogniti najbolj negativnim posledicam teh ukrepov in kako dolgoročno zmanjšati odvisnost od trgovanja v ameriških dolarjih. Tik preden je Putin prispel v Teheran, sta ruski naftni velikan Gazprom in iranski National Iranian Oil Company podpisala sporazum o sodelovanju, v sklopu katerega bo Gazprom pomagal Irancem pri razvoju plinskih in naftnih polj v njihovi državi, Iran pa naj bi v kratkem Rusiji prodal več sto vojaških brezpilotnih letal za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Ruski veleposlanik v Teheranu Levan Džagarjan je v intervjuju za iranski časopis Šarg odnose med državama opisal z besedami, da sta Rusija in Iran zdaj »enotna trdnjava«.

Putin in Erdogan sta medtem v Teheranu nadaljevala pogovore o končanju blokade v Črnem morju, zaradi katere Ukrajina ne more izvažati žita v svet. »Rad bi se vam zahvalil za vaša pogajalska prizadevanja. Napredujemo zaradi vaše mediacije. Vse zadeve še niso rešene, vendar je že to, da so se zgodili premiki, dobro,« je dejal Putin Erdoganu, pri čemer je mirno prezrl, da je njegova vojska ta, ki blokira izvoz žita, če ne štejemo zalog, ki jih je zaplenila med osvajanjem ukrajinskega ozemlja in ki jih zdaj ruska država poskuša prodati na svetovnem trgu.

Predstavniki Rusije, Ukrajine, Turčije in Združenih narodov so nato 22. julija v Istanbulu vendarle podpisali sporazum o vzpostavitvi varnega morskega koridorja, po katerem bi Ukrajina lahko začela izvažati žito; na izvoz ga zdaj čaka že več kot 20 milijonov ton. Sporazum predvideva, da bodo tovorne ladje lahko priplule v tri ukrajinska pristanišča v Črnem morju, med njimi je tudi Odesa, pod pogojem, da bodo pred tem v Turčiji na njih opravili inšpekcijski nadzor, da humanitarni koridor ne bi bil zlorabljen za prikrito dobavo orožja Ukrajini. Podpisniki dogovora so se zavezali, da bodo v Istanbulu ustanovili Skupni koordinacijski center za usklajevanje izvoza ukrajinskega žita, za katerega so optimistični predstavniki Združenih narodov upali, da bi lahko kmalu obsegal pet milijonov ton na mesec. Naslednji dan, 23. julija, je ruska vojska bombardirala pristanišče v Odesi. Moskva je napad najprej zanikala, potem pa ga dan kasneje priznala z obrazložitvijo, da je vojska raketirala zgolj vojaške cilje. Posnetki iz Odese so to trditev takoj postavili na laž. Motiv napada na pristanišče je bil zelo jasen. Putin je z njim Ukrajincem in mednarodni skupnosti pokazal, da bo lahko kadarkoli ohromil izvoz žita v svet, kar po vsej verjetnosti pomeni, da bo z bombami izsiljeval zahodne sile, naj omilijo ukrepe proti Rusiji. Predstavniki Evropske unije so namreč 19. julija izrazili pripravljenost za omilitev ukrepov proti nekaterim vodilnim ruskim bankam. Predlagali so odmrznitev njihovih finančnih virov, potrebnih za financiranje svetovne trgovine s hrano in gnojili. V torek, 26. julija, je ruska vojska ponovno raketirala Odeso.

Diplomacija vojnega hujskanja

Erdogan ni nikakršen mirovnik. Njegova osrednja agenda v Teheranu je bila pridobiti podporo Rusije in Putina za turški vdor na kurdska ozemlja na severu Sirije. Tam želi ustvariti tako imenovano varno, v resnici pa tamponsko območje, ki bi se raztezalo 480 kilometrov ob turški meji in segalo globoko v notranjost Sirije. Na tem ozemlju namerava naseliti do tri milijone arabskih sunitskih beguncev, ki zdaj živijo v Turčiji, in ta načrt korenite spremembe demografske sestave prebivalstva ne predvideva prav nič drugega kot etnično čiščenje lokalnega kurdskega prebivalstva. Ne gre za kako tajno zaroto; Erdogan je to zamisel predstavil v nagovoru pred Generalno skupščino Združenih narodov konec septembra 2019.

Toda Iran in Rusija, ki v Siriji podpirata režim Bašarja al Asada v boju s sunitskimi islamističnimi uporniki, ki jih podpira Erdogan, nista naklonjena novemu turškemu vdoru v Sirijo (prvi se je zgodil januarja 2018 na kurdsko ozemlje Afrin na severozahodu države). Hamenej je opozoril, da bo »kakršenkoli vojaški poseg v severni Siriji prav gotovo škodoval Turčiji, Siriji in celotni regiji«. V njegovem opozorilu je element prikrite grožnje, saj se na strani Asadovih sil bojujejo tudi pripadniki iranskih šiitskih paramilic in elitne Vojske stražarjev islamske revolucije, ki med drugim branijo ozemeljsko celovitost Sirije. Če bi Erdogan uresničil namero, bi se Turčija in Iran zelo hitro zapletla v posredno vojno.

Ruski veleposlanik v Teheranu Levan Džagarjan je odnose med državama opisal z besedami, da sta Rusija in Iran zdaj »enotna trdnjava«.

Čeprav Erdogan ni dobil tega, po kar je prišel v Teheran, ne gre resno računati, da se bo odpovedal dolgo načrtovanemu napadu na sirska kurdska ozemlja. Prihodnje poletje bodo v Turčiji potekale predsedniške volitve in boji se vedno bolj opogumljene opozicije, ki je na lokalnih volitvah leta 2019 že slavila zmago v skoraj vseh večjih mestih, tudi v Ankari, Istanbulu in Izmirju. Če ne bo velikih presenečenj, bo Erdogan v Siriji izpeljal vsaj omejene bojne operacije proti Kurdom, da se bo pred volitvami pokazal kot močan in odločen voditelj, povsem mogoče pa je tudi, da bo razglasil izredne razmere zaradi nove vojne in prestavil volitve, če bi mu javnomnenjske raziskave napovedovale očiten poraz. To niso gole špekulacije. Erdogan je Turčijo spremenil v avtokratsko državo po svoji meri (ustavne spremembe iz aprila 2017 mu za zdaj omogočajo vladanje do leta 2029), zato ne gre verjeti, da bo zlepa zapustil predsedniško palačo, vredno več kot 600 milijonov dolarjev, ki si jo je dal zgraditi v Ankari.

Diplomacija izsiljevanja

Erdogan zdaj pridobiva politične točke pri domači javnosti z brezkompromisnim izsiljevanjem zveze Nato. Zaradi ruskega vdora v Ukrajino sta Finska in Švedska zaprosili za sprejem v Severnoatlantsko pogodbeno organizacijo in njuni prošnji sta bili dokončno odobreni na sestanku voditeljev držav članic Nata v Madridu konec junija. Državi bosta postali polnopravni članici zavezništva, potem ko bodo sporazum, dosežen v Madridu, ratificirali parlamenti oziroma predstavniški domovi vseh 30 držav članic. Erdogan je pred tem več tednov blokiral njuno pot v Nato, zdaj pa ratifikacijo sporazuma v turškem parlamentu pogojuje z zahtevo finskim in švedskim oblastem, da morajo v Turčijo izgnati več ducatov ljudi, ki jih njegov režim obtožuje terorizma. Gre za kurdske aktiviste in člane v Turčiji preganjanega muslimanskega gibanja Gülen, poimenovanega po Erdoganovem največjem političnem nasprotniku Fethullahu Gülenu, ki živi v izgnanstvu v ZDA.

Ni jasno, za katere ljudi gre, prav tako ne, za koliko. Potem ko je turški pravosodni minister Bekir Bozdag 29. junija navedel, da so bili finskim in švedskim organom dostavljeni dokumenti v povezavi s 33 osebami, je Erdogan naslednji dan na tiskovni konferenci rekel, da mora že samo Švedska v Turčijo izgnati 73 »teroristov«. Sporazum med Finsko, Švedsko in Turčijo navaja, da bosta državi preučili turške »nerešene zahteve v zvezi z deportacijo oziroma izročitvijo terorističnih osumljencev hitro in temeljito, pri čemer bosta upoštevali informacije, dokaze in zaupne podatke«, ki jih bodo dostavili turški organi. Za avtokrata Erdogana so stvari kristalno jasne in preproste: »Švedska nam je s tem besedilom obljubila 73 ljudi.« Če jih ne bo »dostavila«, je dodal, potem njegova vlada v parlament ne bo poslala sporazuma o pridružitvi Finske in Švedske zvezi Nato.

Turčija je v zadnjih nekaj letih zaprla več deset tisoč ljudi, med njimi ogromno novinarjev, akademikov, oporečnikov, predstavnikov civilne družbe, politikov in tako naprej. Vendar tega na zasedanju Nata ni omenil nihče; Erdogan se je tam sončil v izrazih podpore turški nacionalni varnosti, ki so mu jih izrekali drugi voditelji. Zato ve, da lahko z izsiljevanjem doseže tako rekoč vse, kar želi. V Madridu je od članic Nata zahteval, da podprejo turški boj proti terorizmu, kot imenuje svojo vojno proti Kurdom. S tem je sprevrženost Natove dvolične politike dosegla vrhunec. Turčija je namreč tista, ki že leta in leta podpira islamistične skrajneže v Siriji. To ni nobena skrivnost; o tem je govoril že Biden na javnem forumu na Harvardovi univerzi 2. oktobra 2014. Tedaj je bil podpredsednik ZDA. Turčijo, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate je obtožil financiranja islamističnih vojaških in terorističnih organizacij in dobavljanja orožja tem organizacijam. ZDA in zahodne države so se takrat obrnile na kurdske borce v Iraku in Siriji za pomoč v boju proti islamistom, konkretno proti Islamski državi. Spopadi so bili zelo krvavi in dolgi; trajali so od leta 2014 do 2017. Kurdi so bili na Zahodu opevani kot herojski borci na prvih bojnih črtah v globalnem spopadu med dobrim in zlim, danes pa so primorani prositi Rusijo in Iran, naj jih zaščitita pred napadom Turčije.

Biden je po pogovoru z Erdoganom v Madridu odobril prodajo ameriških lovcev F-16 Turčiji, ki so jo ZDA prej blokirale zaradi nestrinjanja s turškim nakupom ruskega protizračnega obrambnega sistema. Celeste Wallander, sekretarka za mednarodne zadeve v Pentagonu, je odobritev prodaje lovcev F-16 utemeljila z obrazložitvijo, da »ZDA podpirajo posodobitev turške bojne zračne flote, ker gre za prispevek k varnosti Nata«.

Erdogan se je na zasedanju Nata v Madridu sončil v izrazih podpore turški nacionalni varnosti, ki so mu jih izrekali drugi voditelji. Zato tudi ve, da lahko z izsiljevanjem doseže tako rekoč vse, kar želi.

Turška vojska že leta bombardira severni del Iraka, kjer živi večinsko kurdsko prebivalstvo. Enaindvajsetega julija je s topništvom napadla obmejno mesto Zaho, pri čemer so njene granate zadele vodni park in ubile devet oseb, med katerimi so bili tudi otroci, še 23 ljudi pa je bilo ranjenih.

Sod smodnika

Vojno v Ukrajini lahko razumemo kot epicenter potresa, katerega sunke čuti ves svet. Tektonski premiki spreminjajo svetovna razmerja moči, vendar so tudi zahodni voditelji tisti, ki z nenačelnostjo in kronično dvoličnostjo spodkopavajo tla pod lastnimi nogami. Povedano naravnost, svet drvi v objem blaznosti. Nič več se ne zdi resnično, nič ni več oprijemljivo oziroma smiselno. Včerajšnji heroji so danes teroristi zato, da bodo jutri kolateralna škoda v še eni nerazumni vojni, Finska in Švedska delujeta kot zaščitnici teroristov, Erdogan pa kot branik naše skupne varnosti. Turčija prodaja Ukrajini vojaška brezpilotna letala, Iran jih bo Rusiji, Izrael in zalivske arabske monarhije pa se povezujejo za napad na Iran. Kitajska medtem širi vojaški vpliv v jugovzhodni azijski in tihomorski regiji in se postopoma ter vedno bolj napadalno pripravlja na zasedbo Tajvana. In tako naprej brez konca. To skorajda ni več geopolitika, temveč ustreza klasični definiciji kaosa v nastajanju. Vse skupaj spominja na sod smodnika, v katerega je napeljanih veliko vžigalnih vrvic. Vedno je dovolj, da se vname že ena sama.

Če bodo šle stvari še naprej v to smer, na dolgi rok ne bo zmagal nihče, vendar sedanje razmere kratkoročno koristijo diktatorskim in avtokratskim režimom. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je med afriško turnejo ta teden obiskal Egipt, Kongo, Ugando in Etiopijo. Zahvalil se je tamkajšnjim voditeljem za nevtralnost do vojne v Ukrajini, zvalil krivdo za rast svetovnih cen hrane na zahodne ukrepe in jim obljubil rusko žito v zameno za poglobljeno gospodarsko, politično in varnostno sodelovanje. Evropska unija se težko postavlja po robu širjenju ruskega vpliva v Afriki, trenutno še toliko težje, potem ko se je 24. junija približno dva tisoč afriških migrantov v Maroku poskušalo prebiti čez ograje na ozemlje španske enklave Melilla. V spopadih z maroškimi varnostnimi silami in špansko civilno gardo je bilo ubitih več ducatov migrantov. Poboj, ob katerem se je Afriška unija zgrozila, je šel v Evropi mimo skorajda neopaženo kot številni drugi podobni dogodki, ki ne sodijo v kontekst zahodne predstave o dobrem in zlem. In prav Zahod je z ravnodušnostjo do teh tragedij soodgovoren, da se takšni zločini s takšno lahkoto reproducirajo širom po svetu, od izraelskega označevanja palestinskih humanitarnih organizacij za teroristične do streljanja aktivistov za človekove pravice v Mjanmaru. Predstava o globalnem spopadu med dobrim in zlim je manipulativna in brezpredmetna. Nemogoče je sprejeti trditev, da je svet črno-bel, če pa ga vsepovsod vsi mažejo s človeško krvjo.