Narobe svet

Konec novembra se bo supervolilno leto sklenilo z dogodkom, ki mu večina državljanov in državljank ne posveča pozornosti: volitvami v državni svet. Slednji v dobršnem delu javnosti velja za institucijo brez prave moči, slepo črevo slovenskega parlamentarizma, ki bi ga lahko tudi ukinili. V resnici pa ima državni svet v slovenskem političnem prostoru in tudi širše v družbi z ustavo zagotovljeno izjemno pomembno vlogo in primeren vpliv. Ki pa danes še zdaleč ne služi prvotnemu namenu.

Po ustavi je državni svet drugo najpomembnejše telo zakonodajne veje slovenske demokracije, takoj za parlamentom. Zasnovan je bil kot osrednje dopolnilo politični debati in prostor izražanja interesov široke palete družbenih skupin. Te lahko skozi državni svet parlamentu predlagajo nove zakone in amandmaje ter dajejo mnenja k že obstoječim predpisom, s pobudami vladi in posameznim resorjem pa opozarjajo na pomembna družbena vprašanja. V javnosti pa je državni svet najbolj znan po svoji pravici do odložilnega veta, s katero opozarja na sporne zakone in zahteva njihovo dodatno poglobljeno obravnavo. Vse te pristojnosti dajejo instituciji moč, ki mika tudi politiko. Predvsem stranko SDS, ki jo že leta zlorablja za uresničevanje svojih interesov.

Kako pomemben je za desnico državni svet, kažejo besede Janeza Janše na nedavnem tradicionalnem srečanju občinskih in mestnih odborov SDS v Bovcu. »Državne svetnike bodo izvolili občinski in mestni sveti, ki so danes, še pred naslednjimi lokalnimi volitvami, na oblasti v 212 slovenskih mestih in občinah. Treba se je dobro organizirati in preko izvolitve elektorjev vsaj ponoviti zmagoviti rezultat izpred petih let,« je dejal Janša ob bučnem aplavzu županov, članov občinskih svetov in lokalnih odbornikov svoje stranke.

V službi desnice

Besede o zmagovitem rezultatu izpred petih let jasno kažejo, v čigavih rokah je državni svet danes. Na spletni strani Janševe stranke so državni svetniki iz njenih vrst, ki so na papirju bili izvoljeni v omenjeno institucijo kot zastopniki lokalnih interesov, izrecno navedeni kot predstavniki SDS v državnem svetu. Institucijo, v kateri ne bi smelo biti prostora za politiko, je tako že zdavnaj prevzela skrajna desnica s svojimi sateliti. »V principu bi moral državni svet z vnosom posameznih pogledov izbranih interesnih skupin delovati kot dopolnitev splošnim političnim opredelitvam, v praksi pa pogosto deluje kot rezervna četa strankarskih interesov,« ocenjuje dolgoletni svetnik Branimir Štrukelj iz interesne skupine delojemalcev.

Od 40 članov in članic na papirju apolitičnega državnega sveta jih je 19 tudi uradno aktivnih članov desnih strank. Aktivnih ali deklariranih bivših članov levih strank je sedem.

Njegovo oceno potrjuje dogajanje iz prejšnjega tedna, ko je državni svet z odložilnima vetoma poskušal preprečiti sprejetje dveh ključnih zakonov za normalizacijo stanja v državi po dveh destruktivnih letih Janševe vladavine, zakona o RTV ter zakona o odpravi škodljivih predpisov vlade SDS.

Pobudo za veto na predlog zakona o RTV, ki bi po 17 letih končno preprečil vplive politike na javno radiotelevizijo, je vložil državni svetnik Matjaž Gams. Slednji je bil v državni svet izvoljen kot zastopnik interesov raziskovalne sfere – za kandidata ga je predlagala vrsta uglednih društev s področja naravoslovnih in tehniških ved – v praksi pa je Gams znan po svojih ultrakonservativnih stališčih, zaradi katerih v državnem svetu deluje povsem usklajeno s svetniki, ki so tudi uradno člani SDS. Kot je vidno iz obrazložitve predloga veta na novi zakon o RTV, je Gams deloval v želji, da bi obranil mandate Janševih nameščencev v javni medijski hiši na čelu z direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom in predsednikom programskega sveta Petrom Gregorčičem. Njegovo pobudo za odložilni veto je podprlo še devet drugih svetnikov – štirje so tudi uradno člani SDS, še trije iz njenih satelitov.

Le za spoznanje manj prozorna je bila desničarska instrumentalizacija državnega sveta pri vložitvi odložilnega veta na zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posledic politike, ki ga je pripravil Inštitut 8. marec, parlament pa potrdil 14. julija. Državni svet je k vetu pozvala Inženirska zbornica Slovenije, ki pa dejansko nasprotuje le majhnemu delu predpisa, to je tistemu, ki posega v novi gradbeni zakon, ki ga je sprejela Janševa vlada (in ki ga je v večji meri pripravila že njena predhodnica). Toda Janševi nameščenci so brž pograbili priložnost in izrabili pobudo inženirjev za interese SDS. Veto je uradno predlagala komisija državnega sveta za državno ureditev, ki je v svoji obrazložitvi gradbeni zakonodaji namenila le par vrstic, zato pa je na veliko branila druge sporne zakone Janševe vlade. Predlog veta je nato podprlo vseh šest navzočih članov omenjene komisije DS. Prav vsi – na čelu s predsednikom komisije Rajkom Fajtom, članom SDS – izhajajo iz desnih strank.

Mimogrede, koliko so Janševi državni svetniki v resnici zainteresirani za zastopanje interesov civilne družbe, se je nazorno videlo na seji omenjene komisije za državno ureditev. Te se je udeležila predstavnica Inštituta 8. marec Tanja Matijašević, ki je želela svetnikom predstaviti ozadja in učinke zakona o odpravi najbolj spornih ukrepov Janševe vlade. Po seji komisije je povedala, da je bila »udeležba izredno nizka, raven debate pa porazna ... Občutek sem imela, da svetniki zakona sploh niso prebrali.«

V letih 2020 in 2021, torej pod Janševo vlado, se je državni svet zavestno odpovedal pravici do veta. Še več, pod taktirko članov SDS je aktivno pospeševal uveljavitev spornih vladnih predpisov.

Ko vlada Janša, se vetu odpovedo

Primera sta pomembna, ker jasno kažeta, s kakšnim namenom Janša izrablja večino, ki jo imajo njegovi podporniki v državnem svetu. Ne gre za to, da bi z vetoma resnično poskušal parlamentu oziroma Golobovi koaliciji preprečiti sprejem zase neugodnih zakonov – že teden dni kasneje je državni zbor s potrebno večino spet potrdil zakon o RTV in tudi o odpravi škodljivih ukrepov politike –, temveč gre za ugrabljanje civilne družbe in javne razprave. SDS je z omenjenima vetoma pridobila dragocen prostor v osrednjih medijih za oporekanje omenjenih zakonov in utrjevanje svojih stališč, pri čemer so ta stališča prepričljivo zamaskirali kot stališča državnega sveta in posameznih družbenih skupin. To je ena izmed najučinkovitejših Janševih taktik: postopno podrejanje na papirju od politike neodvisnih društev, iniciativ in institucij in vzpostavitev lažne civilne družbe, skozi katero nato lansira lastna stališča in jih prikazuje kot voljo državljanov in državljank.

Tako je državni svet v enem samem julijskem dnevu sprejel dva odložilna veta na zakona, ki ju je skozi parlament spravila Golobova koalicija. Za primerjavo: v celotnem letu 2020, ko je Janševa vlada na veliko sprejemala neustavne in represivne zakone, je državni svet – ta domnevni branik civilne družbe in alternative politični samovolji – sprejel vsega le en odložilni veto; nanašal se je na zakon o davku na tonažo. V letu 2021, drugem letu Janševe vlade, sta bila sprejeta dva veta.

Servilnost, ki jo je državni svet pokazal do prejšnje oblasti, je osupljiva. Čeprav je instrument veta njegovo bistveno orodje nadzora nad politiko, so se državni svetniki v letih 2020 in 2021 tej moči praktično odpovedali. Še več, namesto da bi podrobno analizirali in preizpraševali množico sprejetih spornih zakonov – kar je jedro poslanstva državnega sveta –, so celo aktivno pospeševali njihovo uveljavitev. To so počeli tako, da so Janševi svetniki, največkrat član SDS Milan Ozmič, na sejah državnega sveta vložili lažne pobude za veto, svet pa je nato še na isti seji veto zavrnil in o tem obvestil parlament.

S tem je SDS ugrabila možnost pobude veta drugim skupinam, obenem pa izničila enotedenski rok, kolikor trajajo uradni postopki presojanja o tovrstnih pobudah – Janševi koaliciji tako v parlamentu ni bilo treba čakati, da se državni svet izreče o njenih predlogih. »Državni svet je v primeru sprejemanja interventne zakonodaje za odpravo posledic epidemije korona virusa ravnal v konstruktivnem duhu in postopke sprejemanja in uveljavljanja vseh protikoronskih zakonskih paketov oz. ukrepov za blažitev posledic epidemije skrajšal za teden dni,« lahko beremo v poročilu o delu državnega sveta za leto 2020; povsem enako so svetniki delovali tudi v 2021. »Državni svet je v želji, da bi pripomogel k čimprejšnji uveljavitvi zakonodaje v okviru ustavnih, zakonskih in poslovniških določb, postopal na edini možen način, ki mu ga omogoča pravni okvir, in sicer so upravičeni predlagatelji vložili predlog za sprejem odložilnega veta, nato pa državni svet odložilnega veta na zakon ni izglasoval.«

Zimska ofenziva SDS

To kaže, da so glasovanja v državnem svetu farse, v katerih je izid glasovanja znan že vnaprej. Zato tudi ni potrebe po poglobljenih debatah in analizah, kot se je lahko na lastne oči prepričala Tanja Matijašević. Namesto da bi državni svet nastavljal ogledalo političnim strankam, zvesto odraža donedavna razmerja sil v parlamentu. Med 40 člani in članicami »apolitičnega« državnega sveta jih je 19 uradno včlanjenih v stranke nekdanje Janševe koalicije; koliko je takih, ki tudi imajo strankarske izkaznice, vendar tega uradno niso razkrili, je nemogoče reči. Vsekakor je treba v kvoto desnice prišteti še konservativne »proste strelce«, kot je Gams, ta blok pa tvori svojevrstno ekonomsko zavezništvo še z zastopniki interesov delodajalcev, ki podpirajo neoliberalne ukrepe desnice (prav prikladna odsotnost delodajalskih svetnikov je na zadnji seji omogočila tesen sprejem veta o zakonu na RTV).

Ta razmerja moči bo državni svet odražal vsaj še do novembrskih volitev – kot izhaja iz Janševega govora v Bovcu, pa si v SDS prizadevajo, da bi tako ostalo tudi po tem. Janšev poziv članicam in članom stranke, da se je treba »dobro organizirati« in prek elektorjev pozimi zagotoviti prevlado njegove politike v državnem svetu, je torej klic k orožju, ki ga ne gre preslišati. Namenjen je vsem njegovim ljudem v občinskih in mestnih svetih, ki bodo imenovali elektorje in nominirali kandidate za 22 mest, kolikor jih je zagotovljenih za zastopnike lokalnih interesov. Nove svetnike bodo potem izbrali omenjeni elektorji, kar pomeni, da je celoten proces na občinski ravni pravzaprav brez varovalk; kdor ima večino v občinskih svetih, ima nato večino v državnem svetu – to pa je v tem trenutku še vedno desnica. »Ključni problem je struktura lokalnih interesov – tukaj se namreč skriva glavni vzvod neposrednega delegiranja strankarskih vojščakov,« opozarja Branimir Štrukelj.

V celotni sestavi državnega sveta najdemo vsega štiri ženske. V predhodnem mandatu so bile tri, v mandatu 2007– 2012 pa zgolj ena, Lidija Jerkič iz ZSSS.

Preostalih 18 mest zapolnijo kandidati, ki jih imenujejo in izberejo posamezne organizacije: sindikati, delodajalska združenja, kmetijska, obrtna in odvetniška zbornica ter društva in združenja s področja zdravstva, šolstva, raziskovanja, kulture in športa ter univerze. Kot kaže primer Matjaža Gamsa, pa te organizacije nemalokrat v državni svet spravijo posameznike, ki poleg zastopanja njihovih interesov uresničujejo še svojo ideološko vizijo. Še najbolj konstantni zagovorniki progresivnih stališč so člani in članice interesne skupine sindikatov.

»Moški v oblekah« proti napredku

Tako pridemo do osrednje težave z državnim svetom danes: institucija bi v slovenski politični prostor lahko prispevala več kot sedaj, toda način volitev in posledično sestava državnega sveta sta neustrezna. Pavšalno imenovanje kandidatov iz vrst organizacij z največ družbene moči in vpliva samo odraža dostikrat krivična družbena razmerja in zapira prostor za strukture, ki nimajo svojega glasu. Omenjene organizacije so zaradi svojih privilegiranih položajev že po naravi tesno prepletene s politiko, kar v državnem zboru odpira prostor strankam, kot je SDS, ki sistematično prevzema vse položaje vpliva v družbi. Na drugi strani je iz državnega sveta izključena vrsta pomembnih civilnodružbenih gibanj in organizacij, ki zastopajo vitalne interese skupnosti – na primer okoljevarstveniki, humanitarci, aktivisti za demokratično družbo, organizacije spolnih manjšin, študentov, upokojencev ...

Posledično se državni svet danes zdi rigidna, konservativna institucija, ki deluje kot podaljšek lobijev in ščiti zastarela družbena razmerja. V aktualni sestavi so v 40-članski sestavi vsega štiri ženske. V predhodnem mandatu so bile tri, v sestavi v letih 2007–2012 pa celo samo ena. Na to je ciljala ustanoviteljica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ko je na izredni seji, na kateri so odločali o vetu na zakon o odpravi škodljivih ukrepov prejšnje oblasti, dejala: »Danes bo glasovalo 40 pristojnih, od tega samo štiri svetnice. Zakaj je to pomembno v kontekstu našega zakona? Zaradi tega, ker danes predstavljeni pogledi in način, na katerega se stvari peljejo, predstavlja oblast. Predstavlja majhno skupino ljudi, ki s svojo močjo usmerja delovanje vseh. Zakon, o katerem govorim, pa je bil nekaj radikalno drugačnega; ni ga napisala majhna skupina moških v oblekah, ni ga pisala majhna skupina ljudi, pisali so ga odvetniki, pisale so ga civilnodružbene organizacije z jasnim namenom.«

Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca ji je vmes odvzel besedo, po zaključku njene predstavitve pa je v odgovor zabrusil, da »menim, da nam nekdo, ki nas samovoljno razglasi za zastopnike ozkih interesov, dela krivico ... Vsak od nas resno dela s svojo volilno bazo in zastopa interese svoje volilne baze.« Da vsaj drugi del izjave še kako drži, je Kovšca vneto dokazoval med kampanjo za državnozborske volitve kot podpredsednik stranke Konkretno, ki je v okviru Janševega satelitskega gibanja Povežimo Slovenijo poskušalo iztržiti volilni rezultat, ki bi omogočal nadaljevanje koalicije pod vodstvom SDS.

Svetniki niso asketi

Lepo je biti državni svetnik

Četudi naj bi bilo delo v državnem svetu predvsem častne narave, pa niso zanemarljive finančne in druge ugodnosti, ki jih uživajo svetniki in svetnice. Ti svoje naloge opravljajo neprofesionalno, z izjemo predsednika Alojza Kovšce, ki za vodenje institucije prejema eno najvišjih plač med funkcionarji, uvrščen je v 64. razred plačne lestvice za javni sektor, kar pomeni osnovno mesečno plačo okoli 3000 evrov neto. Ostali svetniki in svetnice prejemajo sejnine in nadomestila za udeležbo na kolegijih, vodenje komisij in posvetov, poročanje v parlamentu, sodelovanje v mednarodnih organizacijah ...

Ti prejemki jim skupaj lahko navržejo do 1263 evrov na mesec, torej več kot znaša povprečna slovenska plača – pri čemer so svetniki in svetnice ob neprofesionalnem delu v državnem svetu polno zaposleni v institucijah, iz katerih sicer prihajajo. Potem so tukaj še potni stroški, dnevnice, parkirnina, letalske vozovnice, hotelske prenočitve in podobno. Vredno je še omeniti, da članice in člani državnega sveta enako kot poslanci in poslanke parlamenta uživajo imuniteto pred pregonom za nekatera kazniva dejanja.

Cena samoljubja

Nepotrebni prenosi in nova spletna stran

Od državnega sveta ima konkretne koristi tudi vrsta zunanjih izvajalcev, pri katerih institucija naroča posamezne storitve ali blago. Med njimi je gotovo omembe vreden Zavod Skledar, ki že vrsto leto za državni svet snema in fotografira njegove dogodke in jih predvaja na javnosti skoraj nepoznani Skledar TV; za te storitve je omenjeni zavod, ki ga vodi Milan Skledar, po aplikaciji Erar prejel že več kot 640.000 evrov. Vsako leto Skledar od državnega sveta dobi okoli 50 tisočakov, kar pomeni okoli 90 odstotkov njegovih povprečnih letnih prihodkov v zadnjih letih. Pri čemer v skladu z zakonom seje državnega sveta in njegovih komisij prenaša tudi nacionalna TV Slovenija, na kar je že leta 2020 v reviziji delovanja državnega sveta opozorilo tudi računsko sodišče: »Glede na to, da je v letu 2020 poseben nacionalni program neposredno prenašal oziroma predvajal posnetke 8 rednih in 6 izrednih sej državnega sveta – ti so venomer dostopni tudi na RTV multimedijskem portalu – naročilo teh istih storitev pri Zavodu Skledar predstavlja izdatek, ki ni potreben za izvajanje funkcije državnega sveta.«

Toda državni svet se ni dal motiti in Skledar TV je tudi za letos dobila svojo tradicionalno pogodbo za prenose, ki jih ne gleda nihče. Ker je Alojz Kovšca pač presodil, da si državni svet zasluži več pozornosti. Ali kot je izjavil za POP TV: »Če bi čakali na to, da ljudstvu in volivcem tretji program priobči to, kar se gremo v državnem svetu, bi danes verjetno o državnem svetu v Sloveniji vedeli zgolj teoretiki, ki preučujejo ustavno ureditev.«

Podobni vzgibi so bržkone vodili državni svet v sklenitev pogodbe (brez postopka javnega naročila) z družbo PublishWall, ki je izdelala multimedijski portal drzavnisvet.si. Ta pa je le kopija že uveljavljene uradne spletne strani ds-rs.si, kar seveda ni ušlo računskemu sodišču: »Vzpostavitev multimedijske spletne strani državnega sveta, na kateri so objavljene pretežno enake vsebine kot na njegovi uradni spletni strani, predstavlja strošek, ki ni bil nujen za delovanje in izvajanje nalog ter programov državnega sveta.«

PublishWall je po aplikaciji Erar od državnega sveta doslej prejel 22.300 evrov.

POVEZANI ČLANKI:

• Svetnik Gams na liniji z direktorjem RTV