Lokacijske lovorike

Isabella Food & Wine
Poštna ulica 3, Maribor
Tel.: 059 959 450
Isabella je odprta vsak dan od osmih zjutraj do polnoči, ob petkih in sobotah pa potegne še dve uri v noč.

Ambient:
zdajle je fletno sedeti zunaj in spremljati vrvenje Poštne ulice, sicer pa vas tudi znotraj čaka udoben in prijeten bistrojsko-kavarniški prostor

Napitki:
glede na že v imenu lokala poudarjeno vino, bi pričakovali kakšno polnitev več; sicer pa mešajo tudi nekaj koktajlov, iz pipe pa tečeta bevog in pristen češki poutnik

Vegetacija:
med solatami, sendviči, burgerji (in paštami, če jih le ne zmanjka) se najdejo tudi vege opcije

Dostopnost:
parkiraj, plačaj parkirni listek in se sprehodi do Poštne ulice; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
sendvič z mortadelo

Ne tako fino:
panzanella s konfitirano račko
burger kulak

Sendvič z mortadelo je stal 4,3, piščančja nabodala 6,8, njoki z govedino 8,9, caprese 9,2, vege burger kulak 8,3, burger maister 9,5, račka panzanella 12,9, sladici pa 3,9 evra.

»Kečap v kazenskem prostoru, to bi lahko bilo nevarno!« je v milovanovščini, ki pritiče najbolj fuzbalskemu mestu domovine, glasno zavzdihnil zapisnikar tokratne odprave, ko je videl, da je nekdo na skledico svežega, sočnega sezonskega paradajza nabrizgal gomilo pocukrane industrijske brozge. Incident se je zgodil na samem začetku našega obiska v Isabelli, enem od stebrov gostinske ponudbe in vzdušja, ki sta Poštno ulico ustoličila za najbolj hip lokacijo v Mariboru. Med starošolsko pivnico, balkansko roštiljarnico, irskim pubom, picerijo, koktajl in vinskim barom ter ambicioznim bistrojem Fudo, ki smo ga že konzumnili (Mladina, 7/2017), se je Isabella formalno pozicionirala kot kavarna in imenu dodala še besedi hrana in vino.

Začnimo s slednjim: ponudba vin je res osnovna, obsega kakšen ducat polnitev, a je vsaj zastavljena tako, da vsa vina točijo tudi na kozarec. Lokalni test smo opravili s špricerjem, s kakršnim bi se obrukala celo oštarija v, kaj pa vem, Železnikih, kaj šele v središču Maribora: brez potrebe postrežen v velikem fancy kelihu je bil tudi brez mehurčkov, brez okusa in brez duše; je pa po drugi strani res, da so češki ležak perfektno natočili v trebušast vrček, Bevogov kramah pa v visok, raven kozarec. Hvalimo še sendvič s potoastano čabato, polnjeno z mortadelo, tankimi rezinami svežih kumar in karakternim sirom, ki nas je spomnil na zlate čase Paninoteke, tudi caprese z bivoljo mocarelo, pisanim naborom paradižnika in lističi bazilike je bil čisto simpatičen, brez večjih pripomb (manjši sta rahlo zmatrana zeljna solata in cena) je z mize izginil še burger s praženim koromačem in briejem.

Več je bilo zmajevanja z glavo in dvigovanja obrvi: piščančja nabodala, recimo, naredijo tako, da meso in zelenjavo najprej opečejo in šele nato nanizajo na dve kratki palčki, kar ne gre nanju, pa kar tako stresejo na krožnik in dodajo grozo od kečapiziranega paradajza iz uvoda. Naprej: v osrčju vege burgerja niti ni polpet, ampak neka gmota napol pretlačenega rdečega fižola, ki razpade že, ko burger pogledaš, kaj šele, ko ga vzameš v roko. In še: konfitirano račje bedro na pisani panzanelli (s preutrujeno rukolo) je bilo lepo zapečeno, a trdo in žvečljivo kot rubber biscuit, njoki garant niso bili domači (gumasti pač), ragu z dušenim bočnikom pa medel, prazen, komajda kaj začinjen. Ko na vse to dodamo še dejstvo, da je umanjkala celotna kolekcija poletnih testenin, da ni bilo mogoče dobiti niti sezonsko opremljenega lososa in da tudi malinova pita (z neprecejeno in zato pešk polno filo) in čokoladna torta nista bili ne vem kaj, potem je jasno, da se iz Isabelle v noč nismo odpravili ravno navdušeno pojoč in vriskajoč.

V Isabelli se očitno zanašajo na top lokacijo in z leti pridobljeno (stalno) klientelo, ki vsaj približno ve, kaj bo tu dobila in kje so meje kompetenčnega polja dotičnega lokala. Če vprašate nas, se omejite na sendvič, krigl pira in kofe.