Prerivanje za zlata zrnca

Žetev pšenice je končana, z njo pa prihaja odgovor na ključni vprašanji: ali bomo na jesen imeli zadosti kruha in kakšne bodo cene zanj? To se je že pred mesecem dni vprašala tudi vlada, in da bi prebivalstvu zagotovila zadostno preskrbo po čim bolj ugodni ceni, pripravila razpis za odkup 40.000 ton pekovske, torej najbolj kakovostne pšenice. Ali ji je namera uspela, bo jasno 16. avgusta, ko bo Zavod za blagovne rezerve odprl ponudbe zainteresiranih prodajalcev žita. Kot vse kaže, bo med njimi le malo slovenskih pridelovalcev.

Povpraševanja po letošnji letini pšenice, še preden se je vanj z omenjenim razpisom vključila država, je bilo veliko. Pretresi na globalnih kmetijskih trgih in vojna v Ukrajini so že spomladi sprožili inflacijsko spiralo, špekulacije in pehanje za surovinami. Tradicionalno so ključni kupci slovenskih pridelovalcev pšenice domači mlini in pekarne, velika živilska podjetja, kot so Žito, Mlinotest, Panvita, Mlinopek. Ti nekaj pšenice pokupijo neposredno od kmetov, nekaj pa je nabavijo prek kmetijskih zadrug, ki v času žetve odkupujejo žito z namenom, da ga prodajo naprej. Ob teh igralcih se letos pojavljajo še podjetja iz tujine, ki ob globalnem pomanjkanju žita na veliko iščejo dodatne vire in s svojim delovanjem vplivajo na trg, bodisi s težnjami po cenovnem dampingu bodisi z licitiranjem, ki dodatno zvišuje cene pšenice.

Država je v to dogajanje posegla v začetku julija, ko je vlada Roberta Goloba napovedala, da bo z mednarodnim razpisom prek Zavoda za blagovne rezerve odkupila dodatnih 40.000 ton pekovske pšenice. S tem naj bi država pridobila zadostno količino žita, da bi ob pomanjkanju še naprej zagotavljala kruh svojim prebivalcem in prebivalkam, obenem pa ob visoki inflaciji blažila težnje trgovcev in živilcev po dodatnih podražitvah. Če bi denimo ti jeseni in pozimi cene tako zelo navili, da bi kruh postal predrag, bi država lahko preprosto posegla na trg z več deset tisoč tonami poceni pšenice. Poleg omenjenih 40.000 ton, ki jih interventno kupuje sedaj, Zavod za blagovne rezerve namreč razpolaga že z obveznimi znatnimi rezervami žita. Njihova količina je uradno skrivnost, neuradno pa naj bi znašale okoli 50.000 ton.

Razpis je bil uradno objavljen sredi julija, v njem pa je bilo predvideno, da bo zavod za omenjenih 40.000 ton pšenice odštel 12,4 milijona evrov oziroma 310 evrov za tono. To je dodobra razburilo kmete, ki so pričakovali višjo ceno. »Vedno je vodilo trg, in ne razumem, zakaj se ne smemo obnašati tržno. Ne nazadnje tudi mi delujemo na evropskem trgu, v zaostrenih razmerah, ki jih je še poslabšala suša, pa moramo poskrbeti za preživetje naših kmetij,« pravi Franc Küčan, predsednik komisije za odkup in prodajo žit, ki jo sestavljajo predstavniki Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zadružne zveze Slovenije in Sindikata kmetov Slovenije. Komisija je že tri tedne pred objavo državnega razpisa »na podlagi stroškov pridelave letošnjega letnika pšenice in pričakovanih gibanj v prihodnje ocenila vrednosti letošnjega pridelka pšenice« in kmetom priporočila, naj pekovske pšenice ne prodajajo za manj kot 370–410 evrov za tono.

Država kupuje pšenico po 310 evrov za tono. Kmetijske zadruge in mlini medtem slovenskim kmetom plačujejo po 390 evrov. Uspeh državnega razpisa je tako odvisen predvsem od hrvaških in deloma od madžarskih pridelovalcev.

S tem se uresničujejo spomladanske napovedi ekonomistov, da bodo kmetje poskušali preliti višje stroške zrnja, gnojil in energentov v letošnje cene svojih pridelkov, kar ustvarja dodaten pritisk na cene hrane. »Kmetje nismo in ne moremo biti socialni korektiv. Naj država raje stiska trgovce, ki z velikimi maržami največ prispevajo k podražitvam hrane,« pravi Küčan. Opomnimo ga, da je vlada ob omenjenem 12,4 milijona evrov vrednem razpisu za odkup pšenice kmetom namenila še 22 milijonov evrov subvencij za blaženje višjih proizvodnih stroškov, če bi te zneske prelili v cene pšenice, bi dobili neverjetnih 860 evrov za tono. »Že, a te pomoči so namenjene vsem kmetijam, ne le tistim, ki delujemo na trgu,« na očitke odgovarja Küčan. »Denar so tako dobile tudi samooskrbne družinske kmetije, ki v ničemer ne prispevajo k državnim prehranskim verigam in razmeram na trgu. Poleg tega nam je suša letos povzročila za desetine, stotine milijonov dodatne škode.«

Tako sedaj ob spravilu žetve vsi našteti igralci iščejo načine, da si zagotovijo kar največjo količino dragocenih zrnc, medtem ko poskušajo kmetje izkoristiti položaj in za svoj pridelek iztržiti največ, kar se da.

Eden največjih odkupovalcev, skupina Žito, ki je v hrvaški lasti, je cene pri slovenskih kmetih poskušal znižati na raven, primerljivo z zneski, po katerih pšenico odkupuje od hrvaških pridelovalcev. Slovenskim kmetom so ponujali plačila v razponu med 270 in 310 evrov za tono. »Pri oblikovanju svoje lastne odkupne cene se pri tem orientiramo glede na dnevne cene na EU trgu, na trgih v naši soseščini in na tiste na svetovni borzi v času žetve ter se pri tem obnašamo kot skrben gospodar,« svoje ravnanje pojasnjujejo v Žitu. Na drugi strani je Lidl Slovenija kupoval okoli 12.000 ton žita, pri čemer po Küčanovih besedah »sploh ni vprašal za ceno«. Ob tem Küčan še omeni, da naj bi Žito in Mlinotest državo že zaprosila za skupaj 12.000 ton pšenice iz obstoječih blagovnih rezerv – v skladu s predpisi bosta morala enako količino žita vrniti v državna skladišča.

Prve potrditve realnih tržnih cen za slovensko pšenico smo dobili že pred objavo velikega državnega razpisa. V začetku julija je podjetje Mlin Korošec iz Zabovcev pri Ptuju objavilo, da je za tono pekovske pšenice razreda B1 pripravljeno odšteti 350 evrov, za pšenico premium kakovosti pa 390 evrov. Približno po istih cenah je pšenico nato odkupovala celotna kmetijska zadruga Ptuj. Kmetje so se odzvali s toliko ponudbe, da je Mlin Korošec nato v nekaj dneh zapolnil vsa svoja skladišča. Konec julija je Slovenska tiskovna agencija poročala, da so kmetje v Pomurju za tono pekovske pšenice iztržili med 370 in 390 evrov. Ob tem so objavili tudi izjavo predsednika območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Murska Sobota Danila Meolica, ki je kmete pozval, naj pridelek »prodajo najboljšemu ponudniku«.

Omenjeni zneski so nekoliko nižji od cen, ki jih je priporočila komisija za odkup in prodajo žit – mimogrede, Agencija za varstvo konkurence bo preučila, ali gre pri tovrstnih potezah za sume kartelnega delovanja –, še vedno pa so dosežene cene višje od tistih, po katerih bi pšenico odkupil Zavod za blagovne rezerve. To skoraj zagotovo pomeni, da se bodo uresničile napovedi kmetijskega lobija, da v državnih skladiščih ne bo slovenske pšenice. »Vem za samo enega domačega pridelovalca, ki se je prijavil na državni razpis, pa še ta vnaprej pričakuje, da ne bo izbran, ker bodo tujci pač cenejši,« pravi Franc Küčan.

Na trgu je žita še vedno dovolj. Če bo Golobovi vladi dejansko uspelo zagotoviti dodatnih 40.000 ton, bi to ob obstoječih rezervah moralo zadostovati, da se pretolčemo skozi vsako krizo.

Ali to pomeni, da se je Golobovi vladi namen sfižil in da bodo državne kašče v kritičnem trenutku ostale brez strateško pomembnega žita? Kot rečeno bo odgovor na to vprašanje dokončno znan 16. avgusta, po uradnem odprtju ponudb, ki jih bo zbral Zavod za blagovne rezerve. Najverjetneje pa je, da se bodo na vseevropski razpis, ki ga je pripravila vlada, prijavljali pridelovalci in zadruge iz sosednjih držav, kjer je v tem trenutku za pšenico mogoče iztržiti precej manj kot v Sloveniji. »Vsak od pridelovalcev pšenice ima izbiro, da proda pridelek tam, kjer zanj iztrži največ za posamezno kakovost. Trenutno je ponudbe kakovostne pšenice na trgu dovolj,« pravijo v skupini Žito.

Na Madžarskem znaša cena za tono zrnja okoli 325 evrov, na Hrvaškem med 260 in 290 evrov – po tej ceni pšenico pri južnih sosedih odkupuje tudi Žito in v tem kontekstu je povprečnih 310 evrov, kolikor je sedaj za tono pripravljena odšteti slovenska država, za ponudnike iz soseščine dobra poslovna priložnost. Ali če parafraziramo Franca Küčana – tudi madžarski in hrvaški kmetje imajo pravico, da nastopajo na evropskem trgu. Če bo Golobovi vladi iz teh virov dejansko uspelo pridobiti želenih 40.000 ton pšenice, bi to ob količinah, ki jih že ima v skladiščih spravljene Zavod za blagovne rezerve, pomenilo, da bi država razpolagala z izjemno krizno zalogo. Za lažje razumevanje: skupna količina pšenice, ki so jo lani v času žetve odkupili vsi deležniki v Sloveniji – zadruge, mlini, živilska in trgovska podjetja –, je po podatkih Kmetijskega inštituta znašala 66.000 ton. Če si bo državi letos resnično uspelo zagotoviti 90.000 ton rezerv pšenice, bi s tem avtomatično postala daleč najvplivnejša deležnica v žitni prehranski verigi. In jesen in zima bosta precej mirnejši.

V lanskem letu je celoten pridelek pšenice v Sloveniji znašal 152.000 ton; okoli 100.000 ton je kmetje prodajo, od tega omenjenih 66.000 na domačem trgu, preostanek v tujini, 50.000 ton gre za krmo živine. Ob tem je vredno omeniti, da letos nekateri pridelovalci glede na javne objave po žetvi še ne prodajajo pšenice, temveč jo zadržujejo in čakajo, da jo bodo lahko v prihodnjih mesecih prodali po kar najvišji možni ceni. Končajmo s podatkom, da je slovensko kmetijstvo lani prejelo več kot 135 milijonov evrov neposrednih državnih pomoči in 90 milijonov evropskih sredstev, Janševa vlada pa je kmetom ob izteku koledarskega leta obljubila dodatnih 310 milijonov iz proračuna.

Za druge, malček pa tudi zase

Kmetijske zadruge so večino žita prodale v Sloveniji – koliko pa so pri tem zaslužile, je skrivnost

Kmetijske zadruge so ključni odkupovalci žita, delujejo pa kot posrednik med kmeti in končnimi kupci, živilsko industrijo. Kot so nam pojasnili na Zadružni zvezi Slovenije, pa ob tem kmetom še omogočajo, da najamejo kapacitete v zadružnik skladiščih in vanje po žetvi spravijo pšenico, »saj jim to zagotavlja, da bodo lahko svoj pridelek prodali po boljši odkupni ceni.« Z drugimi besedami, kmetje na ta način omejujejo ponudbo pšenice na trgu in zvišujejo ceno. Tovrstne špekulacije sedaj še dodatno krepi vojna v Ukrajini in negotovost na globalnih trgih. Podjetni kmetje lahko torej sedaj pri zadrugah uskladiščijo svoj pridelek in z zadovoljstvom opazujejo strmo rast krivulj cen žitaric – ter kalkulirajo, kdaj bo prišel najboljši trenutek za prodajo po najvišji možni ceni.

Iz Zadružne zveze so nam še sporočili, da sta dve izmed največjih slovenskih zadrugi pokupili vso pšenico, ki so jim jo do sedaj ponudili pridelovalci. V prvi so odkupili približno 26.000 ton zrnja, in ga tudi že prodali naprej odkupovalcem izključno na slovenskem trgu, s katerimi ima zadruga sklenjene dolgoročne pogodbe. Druga večja zadruga pa je doslej že odkupila okoli 4.000 ton, hkrati svojim članom tudi skladiščijo za dodatnih 1.500 ton pšenice. Tudi oni bodo pšenico prodali velikim odkupovalcem v Sloveniji, s katerimi imajo dolgoročne pogodbe, nekaj pa je bo šlo za krmo. »Povprečna cena odkupa za višje razrede je okoli 370 evrov za tono, kar je bilo tudi dogovorjeno na pogajanjih na Komisiji za nakup in prodajo žit,« so nam sporočili na Zadružni zvezi. Na naše vprašanje, po kolikšnih cenah nato zadruge odkupljeno pšenico prodajajo naprej in kolikšni so torej njihovi dobički, iz zveze niso odgovorili.

Zanimanje slovenskih kmetov in zadrug za razpis Zavoda za blagovne rezerve naj bi bilo izjemno nizko. »Ker ima večina že vnaprej znanega končnega kupca pšenice in ne razpolagajo s kapacitetami za skladiščenje, ki jih potrebuje zavod, so ponudniki pšenice zadržani pri odločanju za prijavo na razpis,« pravijo na Zadružni zvezi. Ob tem so zatrdili, da »večje slovenske zadruge odkupijo pšenico slovenskih kmetov in jo v večini prodajo izključno v Sloveniji in si želijo da bi pšenica še naprej ostala v Sloveniji ... V primeru, da bi bila ob vrednotenju in pridelku pšenice ogrožena socialna varnost kmetov in njihovih družin, bodo skupaj s svojimi zadrugami primorani najboljšega ponudnika za odkup pšenice poiskati v tujini.«