»Raje sem bil na barikadah, kot v ozadju«

Moje ime je Slavka Kavčič in sem sestra pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Kar nekaj znancev, ki jim je v roke prišla 31. številka Mladine, z dne 5. 8. letos, me je opozorilo, da naj preberem (eden celo z opozorilom, če imam dobre živce) pogovor Bernarda Nežmaha s kardinalom dr. Francem Rodetom. Izrecno so me napotili na str. 38. Videla sem, da se na tej strani novinarjevo vprašanje nanaša na odnos kardinala Rodeta do mojega pokojnega brata. Ne morem razumeti, da si lahko človek, ki se ima za intelektualno in moralno avtoriteto svetovnih razsežnosti, stvari dobesedno izmišlja.

Nobena stvar, ki jo dr. Rode v tem delu pogovora navaja v povezavi s sorodniki, ne drži. 1. Nikoli nisem bila poročena s Stanetom Kavčičem. Moj mož je profesor dr. Bogdan Kavčič, s Stanetom Kavčičem nista v sorodu. Mož je doma iz Poljanske doline, rojen v Podgori pri Gorenji vasi. Je pa brat pisatelja Vladimirja Kavčiča. Z dr. Rodetom sta se srečala, kar pomeni, da je dr. Rode vedel, da moj mož ni Stane Kavčič. Iz tega je mogoče zaključiti: ali da si je dr. Rode namenoma izmislil (zakaj, lahko samo ugibamo), ali pa je že toliko pozabljiv, da se ne spominja več dejstev. Na glede na to, kateri odgovor od teh dveh je pravilen, vsak od navedenih postavlja pod vprašaj tudi druge navedbe dr. Rodeta. 2. Navedek „Verjetno je temu kriva (da je bil prvi sporazum z državo s težavo sklenjen, ko je prišel dr. Rode, dr. Šuštar v samostojni državi ni vedel, kaj bi naredil, op. S.K.) tudi Šuštarjeva žlahta ...“ navaja na dejstvo, da dr. Rode ne ve, kakšen je bil dr. Šuštar po značaju in kako se je odločal. Brat je bil zelo vljuden, o nikomer ni nikoli rekel slabe besede, ljudi je presojal po dejanjih, vendar zelo odločen, od nikogar se ni pustil vplivati. Za svoje odločitve je zelo temeljito proučil okoliščine, zbral mnenje drugih, odločil pa se je po svoji vesti in skladno z usmeritvijo katoliške vere. Še na kraj pameti mu ni prišlo, da bi pri tem upošteval stališče žlahte oziroma se odločal tako, da bi bilo denimo meni, mojemu možu ali komur koli drugemu po godu. Za njega je že pregovorno veljalo, tako med domačimi kot tudi pri njegovih sodelavcih, da je druge „poslušal, odločal pa se je po svoje“. To je bil razlog, da se pri naših družinskih srečanjih nismo pogovarjali o službenih zadevah.

Kdor je brata poznal po značaju in vedel za način njegovega odločanja, ve, da so namigovanja o tem, da je za njegovo delovanje kriva žlahta, popolnoma zgrešena. Za odločitvami je vedno bila njegova presoja, kaj je v danih okoliščinah najbolje storiti za dobro kristjanov, katoliško vero in slovenski narod, ne pa ugajati komur koli. O tem, kdo od obeh (Rode ali Šuštar) je s svojim načinom delovanja več prispeval k blaginji slovenskih kristjanov, ugledu Katoliške cerkve na Slovenskem in slovenskemu narodu nasploh, pa bo odločala zgodovina.