Vinska bratovščina

Wine & champagne bar Tavarneta
Plešivo 37 a
Tel.: 01 671 705
Vinski bratje kuhajo in odpirajo flaše vsak dan od poldneva do 22. ure.

Ambient:
Zunaj sedite ob razglednem bazenčku s čofotajočimi penzionskimi gosti, v notranjosti pa ob nekaj mizah vladajo obilno založene vinske vitrine.

Napitki:
ob večini briških prvokategornikov je glavna atrakcija hudo resno zastavljena ponudba šampanjcev in burgundcev; pribitki so zelo zmerni (trgovska cena x 1,5)

Vegetacija:
ponudba ni omembe vredna – začne in konča se s sirnim narezkom in ravioli s tolmincem

Dostopnost:
avto stisnite nekam pred Bužinelovo hišo, nato pa navzdol po stopnicah, ki jih je za gibalno ovirane preveč in so prestrme

Fino:
ponudba šampanjcev in burgundcev
file ombrine

Ne tako fino:
teletina s tunom
sladice

Štirihodna ribja špura je stala 49, enako dolga mesna 44, sladice pa so po 6 evrov.

»To mora biti pa zdaj že kar resen gastronomski multipleks,« je med vijugastim vzponom skozi Ceglo proti Plešivemu uresničene širitvene potenciale familije Bužinel komentiral vodja tokratne Konzumove briške ekspedicije. V mislih je imel seveda dejstvo, da je najmlajši rod omenjene rodbine obstoječim vinarskemu, restavracijskemu in prenočitvenemu pogonu dodal še šampanjski in vinski bar Tavarneta, vse skupaj pa pobje instagramirajo pod znamko WB – wine brothers.

Za začetek velja pohvaliti delovno vnemo – v krajih, kjer gostinska vrata večinoma odpirajo samo za konec tedna, je velik plus že to, da je obiskovalcu vsak dan na voljo plac s čisto s(p) odobno košto, ob pogledu na vinske vitrine pa ga kar ima, da bi se pozanimal tudi o prostih prenočitvenih zmogljivostih. Bratje namreč hladijo približno 120 različnih šampanjskih polnitev (od vsem znanih vstopnih polnitev na enem robu do prestižnih Salonov za nekaj tisočakov na drugem, vmes pa številne manj razvpite, a izjemne mehurčke, tudi z užitkom posrebani Dhondt-Grellet Les Nogers 2015), ki jih podpira še kakšnih 60 burgundskih flaš, seveda pa ne gre niti brez izbora briških zgornjeligašev. Hvalimo še, da so cenovni pribitki zelo zmerni, in dodajamo, da bi vseeno bilo fino reči zapisati tudi na papir, predvsem pa bi glede na to, da jedi večinoma strežejo po dveh vnaprej postavljenih scenosledih, bilo smiselno sestaviti še eno ali dve vinski spremljavi.

Žanrsko je jedilnik postavljen v komfortno cono posodobljenega mediterana – sekanice, karpači, pašte, buzare in kakšen preprosto pripravljen kos mesa ali ribe. Pri izvedbi pa imajo bolj ali manj srečno roko; tunov in goveji tatar sta bila, denimo, oba čisto simpatična, kupčka ročno nakockane surovine si jedec na krožniku sam zmeša z dodatki, ki so pri govedini dokaj klasični, pri tunu pa z mariniranimi breskvami in hruškovim vasabijem precej eksperimentalni; kapesante in pisani njoki z zajcem so jo odnesli brez pripomb, odličen je bil debel, hrustljavo, a sočno pečen kos ombrine s krompirjevo kremo, belo masleno omako in bazilikinim oljem, porazen pa vitello tonnato, pri katerem so že tako puste rezine teletine premazali s suhim in gostim namazom iz tunine.

Nekatere jedi bi bilo mogoče izboljšati s preprostimi intervencijami: ako bi obilno ožafranjene rezance z, žal, le dvema repkoma gamberov postregli v globokem krožniku, se omaka ne bi razlila in bi jo jedec lepo popivnal med rolanjem pašte; nadalje bi v pretlačen krompir morali dati precej več masla, da bi ga lahko imenovali pire, pistacijev biskvit morajo prej potegniti iz pečice, če ga hočejo prodajati kot lava cake, panakota v kozarcu pa ne potrebuje niti pol toliko želatine, kot so je vanjo vmešali tukaj.

Bužinelovi trije pobje imajo veliko dobrega vina, voljo in zamisli, pri izvedbi pa so kdaj preveč površni in prehitro zadovoljni.