Kaj bomo pili jutri?

Voda je vseokoli nas – v oblakih, v zraku, v lužah na tleh, v rekah, jezerih in morjih, v bazenih, straniščih, pipah in ceveh. Voda je okoli nas in v nas samih: sestavlja od 55 do 60 odstotkov človeškega telesa. Tako zelo smo navajeni nanjo, tako zelo odvisni od nje, tako zelo spojeni z njo, da večina ljudi niti ne razmišlja, od kod je prišla in kako je nastala – nekako se domneva, da ves čas nastaja s preprostimi kemičnimi reakcijami spajanja vodika in kisika in da je že od nekdaj neločljivi del našega planeta.

A ni tako. V resnici si znanost še vedno ni enotna, od kod je izšla vsa ta tekočina, ki tvori oceane, reke, jezera, predvsem pa njen živelj. Po eni hipotezi so jo na ta neznatni, nepomembni planet v obliki ledu zanesli kometi in meteoriti onkraj tako imenovane snežne meje osončja okoli 450 milijonov kilometrov od Sonca. Spet druga teorija domneva, da je Zemlja dobršen del svojega vodovja prejela v trku s skrivnostnim planetom Theia, iz katerega so sicer izšli okruški, ki so se spojili v Luno. Najsi bo kakorkoli, ko odprete pipo, da bi napolnili kozarec, je neugledna prozorna tekočina, ki priteče iz nje, pravcato galaktično čudo.

Vsa ta voda, ki jo človeštvo pije, se z njo umiva, splakuje stranišča, se v njej kopa, z njo zaliva vrtičke in polja, gasi požare, hladi reaktorje jedrskih elektrarn ali iz njenega gibanja vleče elektriko, ta ogromna, nepredstavljiva zaloga vode je omejena. Kar pomeni, da smo obsojeni na to, kar imamo. In s tem, kar imamo, ne znamo ravnati. Račun za to, za vse izkoriščanje, onesnaževanje, poniževanje vode, je že izstavljen.

»Še enkrat se je jasno pokazalo, da ne moremo nadzorovati narave in da večji del človeštva še vedno ne razume, da voda ni še en neizčrpni resurs, temveč najdragocenejši gradnik življenja,« je kritična biologinja dr. Polona Pengal iz Zavoda Revivo, ki si prizadeva za ohranjanje in ponovno vzpostavitev vodnih ekosistemov.

Dihanje s škrgami

Slovenijo in nasploh dobršen del Evrope je kot neposredna posledica podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, letos udarila ena najhujših suš v novejši zgodovini. Večji del poletja smo lahko spremljali zgodbe o usihanju rek, poginih rib, odmiranju pridelka in omejitvah porabe vode. Slovenija je z nelagodjem gledala, ko je presahnila reka Rižana in je celotna Istra začela hlastati za vodo, presahnile so pipe, celo najpreprostejša vsakdanja opravila, kot je pranje posode, so postala izziv.

V Solkanu so zaradi nizkega pretoka Soče za nekaj dni ustavili obratovanje tamkajšnje hidroelektrarne, enako se je zgodilo z vrsto manjših obratov. Soča je na sotočju z reko Vipavo povsem presahnila. Vrsta občin, ne le na Krasu in v Istri, je predpisala stroge omejitve porabe vode – med drugim so k varčevanju z dragoceno tekočino pozvali tudi v občini Jezersko v nedrjih Kamniško-Savinjskih Alp.

»Opraviti imamo z meteorološko, hidrološko in kmetijsko sušo. Dosedanji podatki kažejo, da ne gre za kratkotrajno poletno sušo, temveč sušo, ki jo lahko označujemo kot sušo srednjega trajanja, torej več kot šest mesecev, saj je bil prisoten manko padavin že v začetku leta in v nadaljevanju pomladnih mesecev. Prav tako se, primerjalno gledano, nakazuje, da gre za eno od intenzivnejših suš po letu 1960, če ne tudi v daljšem časovnem obdobju,« pojasnjuje hidrogeolog dr. Mihael Brenčič z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.

2
metra se je znižala raven podtalnice pod Ljubljano

98
odstotkov vode za javni vodovod pride iz podtalnice

23
stopinj znaša temperature vode, ki jo prenese potočna postrv

29
stopinj je letos presegla temperatura nekaterih rek

Vodostaji površinskih voda so poleti drastično upadli, reke in jezera so se spremenili v mlačne kaluže, temperaturni rekordi so padali kot po tekočem traku – Bohinjsko in Blejsko jezero sta se segreli na več kot 24 stopinj Celzija, reka Savinja na skoraj 30 stopinj. Posledice so bili množični pogini rib po Sloveniji, ribiške družine pa so ponekod prepovedale ribolov. »Potočna postrv nad temperaturo okoli 22, 23 stopinj ne more živeti prav dolgo; tedaj ji ostane le, da se zateče v posamezne skrite rokave in tolmune, kjer je voda hladnejša – takšnih kotičkov pa je zaradi regulacije strug v naših rekah vedno manj. Ribe zaradi pregrad prav tako ne morejo plavati navzgor proti toku, kjer je voda vse bolj hladna,« povzame Polona Pengal. Kot poudarja, slovenske reke v nasprotju z rekami na jugu Francije in Španije niso prilagojene na periodično izsuševanje, kar pomeni, da je njihova sposobnost hitrega obnavljanja po presušitvi struge manjša. Natančno koliko živali je letos poginilo zaradi suše in katere so to bile, je nemogoče reči, saj voda večino mrtvega življa odplavi, še preden ga je mogoče prešteti.

Savski biser, ljubljanski ponos

Svojevrstna drama se odvija tudi daleč od naših oči, globoko pod zemljo. Agonije porečij so skrb zbujajoče za celoten ekosistem, za glavnega krivca – človeka – pa na kratek, nemara tudi srednji rok niso usodne. Drugače je lahko s krizo podzemnih vodonosnikov, ki se vse leto skrajno počasi, kapljico za kapljico polnijo s padavinami iz ozračja in z vodo, ki pronica skozi korita jezer in struge rek in potokov.

Oči javnosti so uprte v izsušena polja, pogine rib, požare in težave okoli Rižane, suša pa pušča pečat tudi v podzemlju. Količina podtalnice, iz katere pride skoraj vsa voda za vodovode, se vztrajno zmanjšuje.

Zbiralniki, v katerih se globoko v razpokah pod poroznimi skalami nabira podtalnica, so daleč najpomembnejši viri pitne vode – iz njih se načrpa okoli 98 odstotkov vode za javni vodovod. Ti viri se to poletje počasi, a vztrajno praznijo. Agencija za okolje (ARSO) je v poročilu za prejšnji teden poročala o »izjemni« suši podzemnih voda v goriški in gorenjski regiji, »izrazito« sušo so zaznali v obalni, bovški, ljubljanski, dolenjski in savinjski regiji, »zmerna« suša pa je prizadela vodonosnike zgornjesavske, notranjske, kočevske, belokranjske, spodnjeposavske, koroške, podravske in pomurske regije. V vsej državi torej ni območja, kjer se raven podtalnice ne bi zniževala. Trenutno prihaja do posameznih ploh in neviht, toda vse skupaj bo premalo in prepozno, ocenjuje ARSO: »Predvidena količina padavin ne bo velika, zato ne pričakujemo znatnejšega obnavljanja podzemne vode.«

Ene izmed največjih rezerv pitne vode v vsej državi so v globinah pod Ljubljansko kotlino, v peščeno-prodnih sedimentih približno štirideset do šestdeset metrov pod vodarno Kleče. Ta podtalnica omogoča, da prebivalke in prebivalci prestolnice in njene okolice neposredno iz pip pijejo praktično povsem neobdelano, a kljub temu neoporečno čisto vodo – kar je v primerjavi z drugimi evropskimi metropolami čudež. A kot pojasnjuje dr. Brigita Jamnik iz Slovenskega društva za zaščito voda, sicer pa sodelavka javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija (VOKA) Ljubljana, »tudi v najizdatnejših virih pitne vode, ki jih upravlja VOKA, to je v vodonosnikih Ljubljanskega polja, Ljubljanskega barja in Sorškega polja, se beleži upadanje gladin. Trenutno beležimo gladine podzemne vode, ki se približujejo ali pa so že pod najnižjimi doslej izmerjenimi gladinami podzemne vode. V primerjavi z letom 2003, ko smo najnižje nivoje na Ljubljanskem polju beležili v začetku oktobra, te vrednosti letos dosegamo že dva meseca prej.« Marsikje drugje, na primer na Savinjskem in v Prekmurju, so se ravni podtalnice znižale še bistveno bolj.

Se nam v Sloveniji lahko zgodi, da bo začelo primanjkovati pitne vode? Naša država velja za zelo vodnato, rezerve podtalnice pa so izjemne. Toda dogajanje ob Rižani je zaskrbelo marsikoga. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je celo ocenila, da se bo v nekaj desetletjih celotna država spremenila v kraško pokrajino.

V tem trenutku se takšne napovedi zdijo malce pretirane, ocenjujejo sogovornici in sogovornik. »Na ravni države je vode dolgoročno gledano dovolj za zagotavljanje oskrbe prebivalstva z vodo,« miri Mihael Brenčič. Četudi poraba pitne vode vztrajno narašča in čeprav so pozivi k zmanjšanju te porabe umestni, pa Slovenija za zdaj smotrno upravlja svoje zaloge. Izkoriščamo namreč le del obnovljivih količin vodnih virov, to izkoriščanje pa ostaja v dovolj razumnem obsegu, da na letni ravni ne spreminja bistveno razmer v podzemnih vodonosnikih in omogoča njihovo sprotno obnavljanje. »Na območju vodarne Kleče je gladina letos v začetku avgusta dva metra nižje kot lani v tem času, okrog 31 metrov pod površino. To torej pomeni, da vode ne bo kar zmanjkalo in da črpalni agregati ne bodo kar na suhem,« razloži Brigita Jamnik.

Prve težave

To pa še zdaleč ne pomeni, da se stanje ne more poslabšati in da lahko z vodo in okoljem ravnamo kot doslej. Podnebna kriza ima namreč neprijetno lastnost, da vedno znova preseneti optimizem človeških projekcij. In kot je zapisano že na začetku, četudi celoten planet premore ogromno vode, je njena količina omejena. Če bodo suše, kot je letošnja, postale stalnica naših poletij, se nam zagotovo ne piše nič dobrega, meni Brigita Jamnik: »Obstaja možnost, da se bo v letošnjem sušnem letu količina voda, s katero se v povprečju obnavljajo vodni viri, zmanjšala za več kot tretjino. Če pa se vodne zaloge ne bi obnovile vsaj na letnem nivoju in bi se suša nadaljevala v prihodnje leto ali še dalj, bi lahko tudi tam, kjer je vode trenutno dovolj, krepko posegli v neobnovljiv del količin vodnih virov, kar bi lahko povzročilo dalj časa trajajoče ali celo trajno znižanje gladin.«

Poleg pomanjkanja padavin podzemne zbiralnike vode ogrožata tudi industrijsko in kmetijsko onesnaževanje. Lani je bila zato kakovost podtalnice v vodonosnikih Savinjske, Dravske in Murske kotline spet označena kot »slaba«.

Ob tem pa slovenskih zalog pitne vode ne ogroža le pomanjkanje padavin, temveč tudi onesnaževanje, ki ga povzročajo trije viri: industrija, kmetijstvo in fekalije. Že leta 2018 je ARSO v poročilu o monitoringu kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji kot »slabo« označila stanje podtalnice v vodonosnikih Savinjske, Dravske in Murske kotline. V vseh treh je podtalnica prekomerno obremenjena z nitrati, v Dravski kotlini pa tudi z atrazinom in njegovim razpadlim produktom desetilatrazinom. Murska in Savinjska kotlina sta lokalno obremenjeni z lahkohlapnimi halogeniranimi alifatskimi ogljikovodiki. Lanski monitoring je dal enake rezultate. »To nas mora skrbeti še bolj kot suša in več naporov moramo vlagati v problematiko izboljšanja kemijskega stanja podzemnih voda,« opozarja Brenčič, sicer tudi predsednik Slovenskega komiteja mednarodnega združenja hidrogeologov. »Če smo nekatere probleme že rešili, ali pa smo na poti k temu, pa opažamo diverzifikacijo prisotnosti različnih onesnaževal v podzemni vodi. Število spojin, ki so raztopljene v podzemni vodi in ki pogosto niso niti zakonodajno regulirane, se s časom povečuje. Še več je tega v površinskih vodah. Sicer so vode v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami relativno bolj čiste, a to ni razlog za zadovoljstvo.« Kombinacija onesnaževanja in suše tako letos po celotni državi že povzroča krizo v oskrbi z vodo – te večina prebivalstva še ne občuti, zato pa je že prizadela gospodarstvo. Hidroelektrarna v Solkanu je zgolj prva in največja med tovrstnimi obrati, ki so zaradi prenizkega pretoka vode morali ustaviti delovanje. Kmetje zaradi omejitev porabe vode le nemočno opazujejo, kako jim sonce neusmiljeno suši pridelek, ki ga ne smejo zalivati. In če se bo to dogajalo tudi v prihodnje, bodo posledice zadele vsakega izmed nas: izpad kmetijske letine lahko vodi v višje cene, v skrajnem primeru tudi v pomanjkanje nekaterih izdelkov in poljščin, trajne motnje v delovanju hidroelektrarn pa bi se poznale pri oskrbi z energijo – ti viri namreč zagotovijo okoli tretjino naše elektrike. Četudi pipe torej še niso suhe in četudi bržkone še nekaj časa ne bodo, so prve posledice desetletij, nemara pa kar stoletij neustreznega ravnanja z vodo zagotovo že tukaj.

Strdki v ožilju ekosistema

Letošnja suša je zgolj – trenutni – vrh ledene gore posledic, ki jih je človeštvo nakopičilo v svojem arogantnem prepričanju, da ima pravico do neomejenega izkoriščanja planeta. Celoten vodni krog je zapleteno in občutljivo omrežje, svojevrstno ožilje ekosistema, ki pa ga že v veliki meri ogrožajo sistematični posegi v porečja. To se najnazorneje odraža v stanju vodnega življa. Kjer so reke pregrajene z jezovi, je pretok bistveno nižji, voda pa se ob suši hitreje segreva, namnožijo se alge, ki iz okolja potegnejo toliko kisika, da ga začne primanjkovati ribam, za nameček v strugi ni zadosti vode, da bi odplaknila fekalije in drugo nesnago, ki jo vanjo zlivajo ljudje. Ribe v reguliranih strugah zaman iščejo globoke in hladne tolmune, v katerih bi lahko počakale dvig vodostaja. Poleg njih pa izumirajo tudi drugi organizmi, zlasti žuželke, ki so temelj prehranske verige za ves rečni in obrečni živelj. To je recept za ekološke katastrofe in pogine rib, kot smo jim priča letos.

2,3
stopinje toplejši je od leta 1970 zrak v Sloveniji

4,6
stopinje toplejši je zrak to poletje v Ljubljani kot prejšnja leta

27
odstotkov snega manj glede na povprečje je zapadlo letošnjo zimo

40
odstotkov manj dežja glede na povprečje je padlo letos julija

»Sistem smo že pred časom pripeljali do kritične točke,« pravi Polona Pengal, »suša je le zadnji udarec.« Rečni habitati so sicer zelo robustni in imajo sposobnost obnavljanja, a tudi ta sposobnost ima svojo mejo – natančno kje, je težko reči. »Okoli 90 odstotkov organizmov v reki preživi tudi v najhujših okoliščinah. Ko pa je dosežena točka preloma, v istem hipu odmrejo skoraj vsi in tedaj se ekosistem za vedno spremeni; tedaj lahko govorimo o množičnih izumrtjih avtohtonega življa. Kje točno je ta točka, ne vemo, biologi pa opažamo, da smo že blizu, saj se ekosistem že spreminja. Narava ima ogromno varovalnih mehanizmov in povratnih zank, ni pa neuničljiva.«

Na globalni ravni so se od leta 1974 pa do danes populacije sladkovodnega življa skrčile za 84 odstotkov. Podrobnih podatkov za Slovenijo nimamo, vendar ni razloga, da bi verjeli, da smo izjema. Vse štiri slovenske avtohtone vrste sladkovodnih rib – sulec, podust, platnica in potočna postrv – so pri nas na robu izumrtja. Potočna postrv je že pred leti izginila iz onesnaženega in pregretega Bohinjskega jezera. Drugače povedano: z našim vodnim krogom še zdaleč ni vse, kot bi moralo biti.

Kot rečeno pa se težave na površju odražajo tudi v globini. Suša ni edino, kar vpliva na stanje podtalnice – zaradi regulacije rek so struge praktično neprepustne in voda ne odteka več v podzemne vodonosnike. Nasploh pobesnelo betoniranje in asfaltiranje vsega zelenega zmanjšujeta delež propustnih površin, s katerih voda pronica v podzemlje; vsaka cesta, vsako parkirišče, vsaka zgradba pomeni novo neprepustno pregrado. Prištejmo k temu še industrijsko in kmetijsko onesnaževanje, izsekavanje obrežne vegetacije – Polona Pengal jo imenuje »koža rečnih ekosistemov« in preplavljanje rek s fekalijami – in tako dobimo omenjeno ledeno goro človeške arogance.

In po vsem tem je letos prišla še suša. Pomanjkanje padavin se vleče že približno pol leta. Po meritvah ARSO je pozimi padlo zgolj 73 odstotkov snega glede na referenčno obdobje 1981/82–2010/11, kar »uvršča zimo 2021/22 med 13 najmanj namočenih od leta 1961«. V naslednjem letnem času je padlo zgolj 74 odstotkov padavin glede na referenčno obdobje in ARSO je letošnjo pomlad lahko uvrstila »med sedem najbolj suhih od leta 1961«. Nakar je prišlo poletje, z njim pa serije vročinskih valov in tropskih noči, v katerih se temperatura ni spustila pod 20 stopinj Celzija. Po količini padavin je bil letošnji julij četrti najbolj sušen julij od leta 1960. In če se še kdo slepi, da gre za anomalijo: nekje od leta 1970, kot pravijo pri ARSO, se povprečna temperatura zraka vztrajno dviguje; od tedaj se je zrak v Sloveniji na letni ravni segrel že za okoli 2,3 stopinje Celzija. V zadnjih letih se segrevanje ozračja še stopnjuje, vprašanje je, kdaj se bo zaustavilo. In do kod bo tedaj prilezlo živo srebro na termometrih.

Vsak po svoje

Kot nazorno kaže dogajanje v Istri, pa bi bili na pomanjkanje vode neprimerno bolje pripravljeni, če bi imeli drugače delujoče vodovodno omrežje – na kar že nekaj časa opozarja Slovensko društvo za zaščito voda. Če že drži, da Slovenija racionalno izkorišča dragocene zaloge podtalnice, je namreč z enako gotovostjo mogoče reči, da močno škripa pri njeni distribuciji med uporabnike. Po veljavni zakonodaji mora imeti vsak javni vodovod zagotovljeno rezervo za najhujše primere, to je lahko bodisi dotlej neporabljena presežna voda, ki jo upravljavci hranijo v posebnih rezervoarjih, bodisi rezervo lahko predstavlja sistem drugega vodovoda. Omenjeni presežki v rezervoarjih običajno zadoščajo kvečjemu za en dan, največkrat pa še to ne. Prehod na črpanje iz enega vodovoda na drugega v času suše pa je marsikje nemogoč, kajti slovensko vodovodno omrežje je razdrobljeno, skoraj vsaka občina, skoraj vsako večje naselje ima svoj vodovod, ki je v lasti točno določenega upravljavca.

Čeprav je v državi še zadosti podtalnice, pa imamo težave z njeno distribucijo. Ker je vodovodno omrežje razdrobljeno na množico malih vodovodov, od katerih ima vsak svojega upravljavca, so prenosi večjih količin pitne vode med občinami mnogokrat misija nemogoče.

Posamezna omrežja so tako strogo omejena na zgolj določeno območje, zaradi česar njihove tehnične karakteristike, pa tudi birokratske ovire ne dopuščajo prenosov večjih količin vode na drugo omrežje. »Rešitev vodooskrbnih sistemov leži v medsebojnem povezovanju regionalnih vodovodov ter v razpršitvi točk, na katerih se vodo zajema iz vodonosnikov,« poudarja Mihael Brenčič. »Oskrbo s pitno vodo je treba integrirati. Takšna integracija vodnih virov omogoča večjo varnost in odpornost proti podnebnim spremembam in tudi glede na druga tveganja, na primer onesnaženja in tehnološke okvare.« Brigita Jamnik pa ocenjuje, da bi bil problem oskrbe z vodo okoli Rižane rešen že pred desetletji, če bi bil za celotno področje Krasa in Istre pristojen en sam deležnik.

Življenjski prostor, ne tovarna

V tem trenutku je pitne vode v Sloveniji torej še dovolj – toda podnebne spremembe se ne bodo končale. Neodgovorno, egoistično in nepošteno bi bilo, da bi se pustili uspavati trenutni samozadostnosti in pozabili na prihodnost. Letošnje poletje je pokazalo, da so nam zadeve ušle izpod nadzora in da je treba ukrepati.

»Venomer poslušamo, kako je Slovenija bogata z vodami in da nam ne more zmanjkati pitne vode in podobno, toda to se lahko že v doglednem času spremeni,« je stvarna Polona Pengal. »Že če v tem trenutku povsem nehamo uničevati okolje, se zanka klimatskih sprememb ne bo kar tako ustavila, pač pa bo po inerciji trajala še nekaj časa. Kakšne bodo posledice, ne ve nihče – jasno pa je, da moramo že danes storiti vse, kar je v naši moči, da jih kar najbolj ublažimo ali pa celo preprečimo, kjer je le mogoče.« Kar pomeni, da bi morali med drugim integrirati vodovodno omrežje, opustiti nadaljnje gradnje hidroelektrarn, povečati nadzor nad uporabo strupenih snovi v kmetijstvu, omejiti porabo pitne vode, kjer je to mogoče, pa optimizirati izrabo deževnice za zalivanje, hlajenje industrijskih obratov in tudi splakovanje stranišč. Za začetek.

Predvsem pa moramo spremeniti kapitalistično razumevanje vode kot vira. Morje, reke, potoki in jezera niso tovarne za kovanje dobička, temveč so v prvi vrsti življenjski prostori. Ti počasi odmirajo, zaradi česar se zaustavlja celoten vodni krog – posledica so suše, zaradi katerih sedaj že trpi ekosistem. Če ne želimo, da odmiranje doseže tudi človeka, moramo torej ponovno vzpostaviti delujoč vodni krog. Biologinja Polona Pengal poudarja, da »je treba vrniti strugam rek in potokov njihovo prvotno obliko, jim omogočiti oblikovanje rečnih okljuk, slepih rokavov in zatokov, v katerih se ohranja potencial za obnavljanje vodnih organizmov. Treba je zasajati obrežno rastje, odstranjevati pregrade in sproščati tokove rek ter jim omogočati periodično razlivanje po ravnicah, ki obnavlja vegetacijo in polni podzemne zbiralnike podtalnice. Skratka, reke in potoke moramo vrniti naravi.«

Pogini rib so nazorni kazalnik slabega stanja slovenskega vodnega kroga. Z regulacijami, zajezitvami in izsekavanjem obrežne vegetacije rekam odvzemamo sposobnost obnavljanja in jih spreminjamo v mlačne mlakuže, iz katerih voda ne more pronicati v podzemne zbiralnike.

Ali bodo naši zanamci imeli dovolj pitne vode, je odvisno od nas. Da se v neki meri zavedamo te odgovornosti, smo Slovenci in Slovenke dokazali z vpisom pravice do pitne vode v ustavo ter z referendumom, na katerem smo odločno zavrnili škodljivi zakon prejšnje vlade, ki bi še povečal izkoriščanje okolja. Toda treba je doseči še več, bistveno več. Ali kot sklene Mihael Brenčič: če bomo v prihodnje na ravni države sposobni preseči delitve, ki izhajajo iz različnih strokovnih pogledov; če nam bo uspelo preseči konflikte med vzvodnimi-nizvodnimi deležniki, zainteresiranimi za rabo vode; in če teh konfliktov vsakokratna strankarska politika ne bo izkoriščala za svoje interese, nam bo težave z oskrbo s pitno vodo uspelo v prihodnje rešiti. To je zelo veliko »če-jev«, toda alternativa je kristalno jasna: »Če v tej smeri ne bomo storili nič, pa se nam tudi drugod, sčasoma, zlasti na območju kraških vodnih virov, obetajo podobne težave, kakršne so trenutno na območju Rižane.«