»Za belo Ljubljano. Črni premog!«

Zakaj se moramo ob četrt stoletja starem oglasu zamisliti, ne čuditi

Pred dnevi je zgodovinar Marko Zajc na svojem profilu na Facebooku poobjavil zanimivo oglasno sporočilo iz leta 1997, s katerim je podjetje Impakta takrat reklamiralo »ekološki« indonezijski premog oziroma, točneje, branilo svoj ekskluzivni uvozni posel s takrat večinsko državno Termoelektrarno Toplarno Ljubljana (TE-TOL).

Oglas za indonezijski črni premog je opremljen s slikami desetih zadovoljnih belih dojenčkov, retoričnim vprašanjem »Zakaj v Ljubljani dihamo boljši zrak?« in trditvami o večmilijardnih prihrankih (v tolarjih, seveda), ki naj bi jih dosegli ravno s kurjenjem indonezijskega premoga. Oglas je bil odziv na izjavo takratnega župana Ljubljane Dimitrija Rupla, takrat še člana LDS, ki je Impakto obtožil, da naj bi z uvozom indonezijskega premoga Ljubljančane »oropala« za deset milijonov dolarjev, direktor Impakte in sočasni častni konzul Indonezije Arne Mislej pa je trdil, da so Ljubljančanom v resnici prihranili 75 milijonov dolarjev. Spor je že leto kasneje, leta 1998, povzročil zamenjavo dobavitelja premoga za TE-TOL, zamenjava pa tudi po kasnejših interpretacijah ni imela nič z (ne)ekološkostjo premoga, temveč je bil vzrok zanjo donosen dobaviteljski posel (medklic: omenjeni spor ni neposredno vplival na prehod Rupla iz LDS k SDS, ki se je zgodil leta 2004).

»Čudno aktualno izgleda tole,« je pripisal Zajc ob oglasu. Nakazal je, da podobnost z letom 1997 nemara ni le v širšem vračanju k premogu, kar je povezano s sedanjo globalno energetsko krizo, pač pa tudi v očitnih velikih interesih, ki vztrajajo na polju energetike in ki, dodajamo, primarno niso vezani na skrb za boljši zrak, pač pa zlasti na finančno-politične interese določenih skupin. Če slednje ne bi bilo res, se Ljubljana na lestvicah onesnaženosti zraka zagotovo ne bi uvrščala tako, kot se. Na lestvici Evropske agencije za okolje po onesnaženosti zraka z delci PM2.5 v letih 2020-2021 je denimo na 279. mestu med 344 evropskimi mesti, to je med dvajsetimi odstotki najslabše uvrščenih mest in tretja najslabše uvrščena prestolnica (za njo sta le Zagreb in Varšava).

Ta teden, torej četrt stoletja po objavi izbrskanega oglasa, je župan Ljubljane Zoran Janković na novinarski konferenci spomnil, da v TE-TOL še vedno kurijo indonezijski premog in da bo pomemben za letošnjo kurilno sezono: »Za nekaj več kot mesec dni je obstoječih zalog premoga, na poti je še ladja s 145 tisoč tonami premoga iz Indonezije, januarja pa prihaja nova ladja z enako količino.«

In zdaj občina kot edini smiseln energetski projekt prihodnosti in alternativo promovira sežigalnico, s katero bi v Ljubljani kot izrazito neprevetrenem kotlinskem mestu na leto skurili od 110 do 136 tisoč ton odpadkov, ki bi jih na sežig vozili še od drugod – nemara tudi iz krajev, veliko primernejših za sežig odpadkov. Da se projektu jasno in javno upirajo zdravniki, bi moralo biti odločilno – a odločiti utegne vse drugo, zlasti obet novega velikega posla z odpadki. »Za belo Ljubljano. Gorljivi odpadki!« – je možna parafraza na začetku omenjenega oglasa.

V premislek gre izpostaviti še eno energetsko statistiko na ravni države, zaradi katere je vse več strokovnih pozivov vladi, naj pretehta načrtovane gradnje energetske infrastrukture – posebej gradnjo novih hidroelektrarn. Po podatkih Statističnega urada RS je bila junija proizvodnja elektrike v hidroelektrarnah kar za 49 odstotkov manjša kot junija lani, v jedrski elektrarni je bila manjša za dva odstotka, hkrati pa je bila proizvodnja elektrike v termoelektrarnah medletno večja za 80 odstotkov. Termoelektrarne namreč pokrivajo izpade proizvodnje v hidroelektrarnah, ki so posledice suše in nizkih vodostajev in ki so v letošnjem prvem polletju znašali skoraj polovico lanske proizvodnje. Večji proizvodnji elektrike v termoelektrarnah sledi tudi porast porabe goriv zanje (premoga), ki letos za 44 odstotkov presega lanske količine, navaja Statistični urad.