»Raje sem bil na barikadah, kot v ozadju«

Pogovor novinarja Bernarda Nežmaha s kardinalom Rodetom v Mladini 5.8.2022 ob priliki izida avtobiografije slednjega je najbrž povsem nehote razkril več, kot sta imela v mislih oba ob priliki dogovarjanja o vsebini pogovora. Dvomim, da bo cerkveni dostojanstvenik po njem užival več simpatije med Slovenci, s katerimi očitno ni zadovoljen, kaj šele navdušen nad njimi. Gre večinoma za preproste in poštene ljudi, ki pa so daleč od svetovljanstva, učenosti, vsesplošne razgledanosti, posvečenosti v duhovne razsežnosti znanja jezikov in omike, skratka odličnosti v najžlahtnejšem pomenu besede, ki jih je Rode tekom pogovora tako rad izpostavil in povzdigoval. A z izrisanim psihološkim profilom kardinala si je povsem nemogoče predstavljati, da bi on komu umival noge, kot to počne sedanji (pač – južnoameriški) papež – Bergoglio, kot ga zaničljivo naslavlja njegova eminenca Rode.

Božji odposlanec Rode si po lastnem prepričanju zasluži le najboljše – pravzaprav cel svet in ne le rodno slovensko vasico Rodico, celo graščino oziroma dvorec in ne le skromno domovanje, kot pravi križar namreč opravlja svoje poslanstvo vse od zgodnjega »blagoslova« – pravzaprav povojnega pobega iz (naše) domovine v svobodo tujega sveta. Njegovi rodiški vrstniki so pač ostali v mlakuži socialistične (pod)povprečnosti, on pa je bil deležen odlične izobrazbe v kultiviranih okoljih zahodne civilizacije. Čutil se je poklicanega odrešiti zaplankani slovenski narod in se na barikadah boriti za pravice slovenskih vernikov, ki do njegovega imenovanja za nadškofa niso imeli na čelu takšnega božjega pastirja, kot je on. On bi obračunal z antikristi in ateisti vseh vrst, še najbolj pa z bivšimi komunisti, on bi uvedel verouk v šole, prepovedal splav, zahteval vračilo še več fevdalnih cerkvenih posesti … tako kot so to v trenutku šibkosti nastajanja novih balkanskih držav dosegli hrvaški kleriki … Zvemo, da je bil zanj nadškof Alojzij Šuštar vsaj preveč blag in neodločen, če že ne – kot je tudi lahko razumeti - nesposoben slabič (kajti gospod kardinal skrbno izbira besede, ko zavija slabšalne oznake v celofan leporečnega izrazja). Zato je on začel svoje sedemletno poslanstvo z gorečnostjo, ki bi mu jo zavidala celo inkvizicija, kar med Slovenci seveda ni ostalo brez odziva. Za razliko od razumevajočega, pravičnega in spravljivega ter tudi zato priljubljenega škofa Šuštarja, je Rodetu kot ljubljanskemu škofu uspelo obrniti proti sebi in cerkvi kot inštituciji precejšen del tiste populacije, ki ne obiskuje cerkve in njenih obredov ter ne časti njenih klerikov, a predstavljajo večinsko jedro slovenskih državljanov, ki želijo živeti v miru in sožitju z vsemi, tudi drugače mislečimi. A ne, treba je bilo zabiti klin v prizadevanja po sožitju in poglobiti razlike med ljudmi, da bi jih laže obvladovali.

Od kod Rodetu ta neznosni občutek večvrednosti in nedotakljivosti, ta nerazumna nesramnost in omalovaževanje ljudi, tudi takih, ki ga prekašajo v marsikaterem pogledu? Pljuva po predhodniku in z insinuacijami ter lažmi blati njegovo dobro ime in spravlja v zadrego tudi Šuštarjevo sorodstvo, prezira ljudskost – človečnost in tolerantnost samega papeža Frančiška, išče šibkosti in napake ter izreka ocene in sodbe vsepovprek – od pokojnega predsednika Drnovška, do za vsega krivega Cankarja! Rode je na Slovenskem sejal predvsem sovražnost namesto strpnosti, večina ljudi pa nad takimi osebami ni ravno navdušena in dvomi v njihove poštene namene in iskrenost tudi takrat, če morda upravičeno skušajo zanikati očetovstvo.

V pogovoru med novinarjem in kardinalom Rodetom se je izrisala jasna podoba verskega dostojanstvenika, ki to nikakor ne bi smel biti po vseh človeških postavah – a tudi po božjih ne! Nobene ponižnosti, skromnosti, nobenega sočutja, nobene tolerance do drugače mislečih … kot da bi se v njegovi podobi in podobi nekaterih drugih današnjih slovenskih klerikov čas vrnil v temačnost zgodovine in zanikanje civilizacijskih dosežkov, v razmere neenakosti in ponižanj ter izkoriščanja in izključevanja, ki jih ne bi nikjer več smelo biti in za odpravo katerih si prizadeva sedanji papež. A očitno to ni papež slovenskih cerkvenih jastrebov, ki mislijo, da živijo v nekem povsem svojem času in prostoru, v svetu in razmerah, kjer jim ni treba nikogar spoštovati in se jim nikomur pokoravati, da ne govorim, da jim je spoštovanje katerekoli druge avtoritete razen samega sebe povsem tuje. Jaz sem razumel Rodetovo izvajanje kot omalovažujoč in celo zaničevalen odnos do papeža Frančiška, kar je izprijeno, saj je papež najvišja cerkvena avtoriteta. Frančiškova prizadevanja – tudi za samo malenkostne spremembe – so obsojena na neuspeh, če ima ob sebi takšne (najtesnejše) sodelavce, kot je (žal – slovenski) kardinal Rode in če mora pri tem računati na sodelovanje slovenske cerkve, dokler bodo imeli v njej prevladujočo težo ljudje kot Zore, Štuhec, Juhant, Krašovec, Stres, Cukjati … V službi božji bi si morali duhovniki na vseh nivojih prizadevati ne samo za razširjanje vere v boga in posmrtno življenje, temveč tudi in predvsem za boljše in pravičnejše življenje vseh ljudi tukaj in zdaj. Pa si? Jim je ideal človek ali kapital – materialno bogastvo oz. premoženje? Jim je temeljna vrednota človečnost ali pohlep? Odgovor je kot na dlani.